Predmet postopka je bila pravna opredelitev statusa dela nepremičnine (ID znak: del stavbe ***-179-20). Odločitev o tem, ali je nek del stavbe skupni del vseh etažnih lastnikov ali pa gre za posebni del v etažni lastnini, neposredno vpliva na pravni položaj, solastniške deleže in upravljavske pravice vseh etažnih lastnikov v stavbi. Tudi če je bil neposredni povod za postopek interes predlagatelja A. A., da si uredi lastništvo, je ureditev statusa skupnih delov v skupnem interesu vseh. Korist v nepravdnem postopku se ne meri zgolj z materialno obogatitvijo, temveč z urejenostjo premoženjskopravnih razmerij. Postopek za ureditev razmerij med solastniki oz. etažnimi lastniki (kamor sodi urejanje vprašanja, ali je določen del stavbe splošni skupni del ali posamezni del) po svoji naravi nikoli ni v izključnem interesu le enega udeleženca, zato ni mogoče pritrditi nasprotnima udeležencema, da je bil predlog vložen le v izključnem interesu predlagatelja A. A.
Če med dedičema ni spora o dejstvih, zapuščinsko sodišče ne prekine postopka.
Ne gre za položaj, ki bi utemeljeval izjemo iz prvega odstavka 158. člena ZPP. V tej zadevi toženka ni sama prostovoljno izpolnila tožbenega zahtevka, temveč je tožnica poplačilo vtoževane terjatve dosegla v drugem postopku.
Priglasitev pooblastila je le pripravljalno dejanje in samostojnost te storitve ni bila izkazana s strani stranskih intervenientov.
Odločilno je, ali je Dogovor o sodelovanju delavcev pri upravljanju veljal v času odpovedi tožniku. Ker tedaj dogovor ni več veljal, tožnik ne more uživati podaljšanega varstva pred odpovedjo na njegovi podlagi. Tako varstvo je bilo med toženko in svetom delavcev, organiziranem pri njej, dogovorjeno le do 7. 6. 2024; ni pogojev, da bi se tako varstvo kljub prenehanju veljavnosti dogovora zagotavljalo še dve leti po tem.
V primeru izreka ukrepov za preprečevanje nasilja v družini brez polne uresničitve načela kontradiktornosti je nasprotnemu udeležencu pravica do izjave zagotovljena v ugovornem postopku. V njem sodišče ne presoja več, ali je bila podana nujnost izreka ukrepov brez izjave povzročitelja nasilja, temveč - ob upoštevanju vseh procesnih zagotovil - odloča, ali je izrek ukrepov utemeljen.
Z izpodbijanim sklepom izbran ukrep omejitve starševske skrbi obema staršema z uvedbo nadzora CSD je za varstvo koristi otrok najmanj invaziven ukrep za starše, a hkrati še vedno zadostuje za odpravo ogroženosti otrok. Sodišče je kot ključni razlog za izrek tega ukrepa izpostavilo okoliščino, da starša kljub razvezi aktivno gojita konflikten, sovražen in za otroke povsem nekonstruktiven ter škodljiv medsebojni odnos.
Zaradi subjektivne in objektivne identitete obeh sporov je torej podana visečnost pravde, ki je kot negativna procesna predpostavka za dopustnost tožbe terjala zavrženje tožbe.
Ureditev po 9. členu ZSVarPre-E ne uporablja več izraza "vrednost", pač pa "višina", načelo socialne države (2. člen Ustave RS) in niti besedilo ZD ne narekuje valorizacije dane pomoči pri omejitvi dedovanja.
Tožničine nedenarne terjatve po njenih lastnih navedbah ne ogroža nevarnost, da toženec ob zaključku postopka ne bi več bil imetnik poslovnega deleža ali da bi bil ta obremenjen, temveč da bi bil zaradi načina upravljanja družbe in razpolaganja z družbinim premoženjem ta delež manj ali celo ničvreden oziroma, kot se v pritožbi izrazi pritožnica, "izčrpan, razvrednoten, izvotljen, brez ekonomske substance". Takšnih ravnanj predlagana začasna odredba na prepoved odsvojitve ali obremenitve poslovnega deleža ne preprečuje.
Neutemeljeno je pritožbeno stališče o neizpolnjenosti zakonskega pogoja o sočasnosti izjave o uveljavitvi predkupne pravice in položitvi kupnine pri sodišču. Po prvem odstavku 508. člena OZ mora predkupni upravičenec v 30 dneh po prejemu lastnikovega obvestila obvestiti prodajalca o svoji odločitvi glede uveljavitve predkupne pravice. Po drugem odstavku istega člena mora hkrati z izjavo, da kupuje stvar, plačati kupnino ali jo položiti pri sodišču. Ne more biti dvoma, da je predpostavka sočasnosti izjave in položitve kupnine izpolnjena, če sta obe ravnanji izvršeni v zakonskem roku 30 dni. Zakonsko besedilo ne nudi opore zoženemu razumevanju določbe, za katero se zavzemata pritožnika, in ki bi predkupnemu upravičencu otežila uveljavitev svoje pravice. 30-dnevno obdobje je po zakonu tisto, v katerem je v primeru obstoja predkupne pravice prodajalec dolžan počakati s prodajo, razen če se ji upravičenec prej odpove. Nenazadnje ob uveljavitvi predkupne pravice upravičenec ne more vedeti, da prodajalec ne bo pripravljen sprejeti kupnine in da mu bo ostala le možnost sodnega pologa, ni pa zakonske podlage, da bi ga silili v dodatne stroške, povezane s položitvijo pri sodišču.
Ne gre slediti potenciranemu pritožbenemu poudarjanju obdolženčeve socialne ogroženosti, brezposelnosti in prejemanja socialne pomoči. Gre za okoliščine, ki same zase ne morejo prevladati nad ugotovljenimi obteževalnimi okoliščinami, zlasti ne ob dejstvu obdolženčeve izrazite povratniške naravnanosti.
Izvedenec je v poročilu izdelal skice mogočih sprememb z opredelitvijo novih delov in dostopov skladno s temi dogovori, za končno potrditev sprememb ter za izdelavo elaborata pa bi potreboval dodatne podatke in soglasja, ki mu jih udeleženci postopka niso pravočasno posredovali, zato je svoje delo zaključil. Iz opisanega izhaja, da je izvedenec sledil navodilom sodišča in izvedensko poročilo izdelal na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagal, zato mu pripada nagrada za izdelavo mnenja.
Upravičenje izvedenca do plačila nastane z izpolnitvijo njegove naloge.
Nadomestna vročitev je subsidiarna, kar pomeni, da se osebna in nadomestna vročitev med seboj izključujeta in ne dopolnjujeta.
Zakonska domneva o umiku predloga za pregon se pri predlagalnih deliktih nanaša izključno na osebno navzočnost oškodovanca (ki je pravilno vabljen kot priča) na naroku za glavno obravnavo, kar pomeni, da tudi morebitna navzočnost pooblaščenca (v neupravičeni odsotnosti oškodovanca) ne prepreči nastanka presumpcije umika.
Ker tatvina stvari v vrednosti do 500,00 EUR, storjena z namenom storilca, da si prilasti tujo premično stvar take vrednosti, v času odločanja o preklicu pogojne obsodbe ni več kaznivo dejanje, storilcu ni mogoče preklicati pogojne obsodbe, ki mu je bila zanj izrečena in mu izreči zaporno kazen.
Plačana realizacija za stroškovno mesto 71 ne predstavlja prometa, ki bi ga ustvaril tožnik in s tem utemeljeval zahtevano višjo plačo oziroma stimulacijo v skladu z določbami tožnikove pogodbe o zaposlitvi.
Toženka je kljub zatrjevani neuspešni oceni dela želela s tožnikom delovno razmerje nadaljevati ob isti vsebini dela. To pa pomeni, da dejansko ni bila podana nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi, kar je sicer zahtevani element redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).
Kolektivna pogodba ni le akt, ki je bil sprejet v prvotnem besedilu, temveč zajema tudi vse spremembe in dopolnitve. Stranki sta pogodbo o zaposlitvi sklenili dne 27. 10. 2023, kar pomeni, da sta vanjo s sklicevanjem na KPND zaobjeli tudi vse tedaj veljavne spremembe tega akta, med drugim torej tudi Aneks h KPND (Ur. l. RS, št. 88/2021), ki se uporablja od 4. 6. 2021 dalje.
Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve ne zadostuje zgolj abstraktna možnost, da bo uveljavitev pravice otežena, temveč mora upnik zatrjevati in verjetno izkazati konkretne okoliščine, iz katerih izhaja nevarnost, da terjatev ne bo izpolnjena oziroma bo njena uveljavitev precej otežena. Samo dejstvo, da ima lastnik pravico razpolagati s svojimi nepremičninami, in zgolj teoretična možnost, da bo to pravico uresničil, za verjeten izkaz ogroženosti uveljavitve terjatve ne zadoščata.
Kadar sodišče za nazaj v skladu z 18. členom v povezavi z drugim odstavkom 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ugotovi obstoj delovnega razmerja, s tem zaradi kršitve prepovedi iz drugega odstavka 13. člena ZDR-1 odpade pravna podlaga za izplačila po pogodbah civilnega prava. Obstoj delovnega razmerja se ugotovi za nazaj, za ves čas trajanja (nedovoljenih) pogodb civilnega prava. Podlago za novo določitev pravic predstavlja delovno razmerje, v katerem delavcu pripadajo druge in drugačne pravice, vključno s plačo in drugimi prejemki.
Pripadniku Slovenske vojske na misiji ne pripada plačilo za nadurno delo kot tako, temveč plačilo za delo, opravljeno v času, ko bi mu moral biti zagotovljen dnevni oziroma tedenski počitek, pa mu ni bil.