Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zavrnitvi zahtevka za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust pravilno upoštevalo stališče, ki izhaja iz sodbe Sodišča EU C- 396/13, po katerem se šteje, da se regres kot pravica iz delovnega razmerja uresničuje po enovitem pravnem sistemu. Tožnik je pravico do sorazmernega dela letnega dopusta in regresa utemeljeval na slovenskih predpisih, in sicer na podlagi četrtega odstavka 131. člena ZDR-1 ter Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, kar je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo kot oviro za priznanje regresa, saj je tožnik zgoraj omenjeno razliko v plači, kar je bil bistveni del tega spora, uveljavljal po avstrijskem pravu. Kljub pravilu, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), to ne velja neodvisno od navedb strank, ki morajo biti tudi pravočasno podane (286. člen in prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne zadostuje torej zgolj pritožbeno sklicevanje tožnika, da bi moralo sodišče poznati tudi tuje pravo po uradni dolžnosti, ko pa je v postopku na prvi stopnji izrecno uveljavljal po slovenskih predpisih ter z navedbami, ki ustrezajo tej materialnopravni podlagi. Sodišče je vezano na zatrjevano dejansko podlago ter ni dolžno in ne sme po uradni dolžnosti mimo navedb strank ugotavljati, ali morda obstajajo še kakšna relevantna dejstva, niti iskati dokazov zanje. Nenazadnje tožnik niti v pritožbenem postopku ni podal trditev o pogojih za odmero oziroma izračun sorazmernega dela regresa za letni dopust po relevantnih avstrijskih predpisih. Glede na navedeno je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za sporni leti.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je sistem obračuna plač pri toženi stranki ugodnejši za zaposlene in je tako tožnik prejel več, kot bi mu pripadalo po kolektivni pogodbi in pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, ker je dokazoval obstoj nadur in njihovo neplačilo zgolj s sklicevanjem na računalniško evidenco, iz katere naj bi izhajal saldo (nad)ur, tožena stranka pa je v postopku dokazala, da podatek iz te listine pod nazivom "saldo" ne izkazuje števila opravljenih, a neplačanih nadur tožnika ter da je tožniku vse opravljene ure plačala.
Ker je bila odločba Ustavnega sodišča RS U-I-239/14, Up‑1169/12-24 v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015, je 60-dnevni rok za vložitev zahtev potekel 29. 6. 2015. Zahteve, vložene po tem datumu so prepozne. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne tudi pravica uveljavljanja revizije podatkov.
ZDR člen 120, 122.. ZJU člen 106, 107.. ZPol člen 67b, 68.. ZODPol člen 45a, 45a/1, 45a/2, 45a/3, 45a/4, 45a/5, 45a/6.
izbira kandidata - policist - pripravništvo
Tožnik ob zaposlitvi kot kandidat za policista očitno še ni imel potrebnih znanj policista. Zaposlil se je ravno zato, da te pogoje pridobi, saj je bila nenazadnje v pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 11. 2007 predvidena tudi posebna možnost prenehanja delovnega razmerja že s 5. 5. 2008, če pred tem ne bo uspešno opravil praktičnega usposabljanja. Navedeno pa pojmovno izključuje možnost opravljanja pripravništva, saj naj bi delavec že izpolnjeval pogoje za opravljanje dela, za katerega se zaposli kot pripravnik.
odločitev o pravdnih stroških - sprememba predpisa
Pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odmeri višine stroškov postopka uporabiti novo Odvetniško tarifo, ki v prvem odstavku 13. člena določa, da znaša vrednost točke 0,60 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč o stroških postopka v izpodbijanem delu sklepa odločilo 10. 4. 2019, tj. že po uveljavitvi spremembe Odvetniške tarife dne 6. 4. 2019. Čeprav so bila procesna dejanja v tem individualnem delovnem sporu opravljena pred uveljavitvijo spremembe Odvetniške tarife, je z vidika odmere stroškov postopka bistven čas odločanja sodišča. Takrat namreč nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki (drugi odstavek 12. člena nove (in stare) Odvetniške tarife). Takšno je tudi stališče iz sodne prakse.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti brata - trajnejša življenjska skupnost - izselitev
Trajnejša življenjska skupnost je okoliščina objektivne narave, tako zaradi časovnega elementa kot vsebine razmerja, zaradi katerega se ta lahko imenuje skupnost v smislu življenjske sredine, v kateri se živi soodvisno, z ekonomskimi elementi. Že pojmovno je zato lahko življenjska skupnost le ena.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - res iudicata - res iudicata pri izdaji začasne odredbe - identiteta zahtevka
V delu, v katerem je predlagana začasna odredba v novem predlogu enaka prvemu predlogu, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, je predlog nedovoljen in ga je treba zavreči.
Pojem osebne vročitve ne pomeni, da mora biti pisanje stranki vročeno v roke, temveč zakon tudi v tem primeru, kadar vročevalec ne najde tistega, ki naj bi mu pisanje vročil, dopušča vročitev s fikcijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
VSL00024330
ZGD-1 člen 402, 402/1, 402/1-9, 404, 404/3, 404/4, 404/6, 522, 684. ZPP člen 108, 337, 337/1. ZFPPIPP člen 121, 121/1, 419, 420.
prenehanje družbe - prisilna likvidacija - nedelovanje poslovodstva - predlog za začetek postopka prisilne likvidacije - upravičeni predlagatelji - nadzorni organ - davčni organ - nedovoljen predlog - poziv na dopolnitev predloga - status upnika - neuspešna izvršba - nedovoljene pritožbene novote
Predlagateljica kot organ nadzora nad izvajanjem zakona ni procesno legitimirana za vložitev predloga za začetek likvidacijskega postopka zaradi nedelovanja poslovodstva družbe.
V primeru, če poslovodstvo ne deluje več kot šest mesecev, vloži na sodišču predlog za prisilno likvidacijo upnik ali vsak delničar.
Če bi želela predlagateljica utemeljiti svojo legitimacijo za vložitev predloga na statusu upnice in ne nadzornega organa, bi morala navesti vsaj še, da z izvršbo ni bila uspešna. V konkretnem primeru glede na navedbe v predlogu za začetek postopka prisilne likvidacije nad dolžnico, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo, če je menilo, da upnica ni nadzorni organ, predlagateljico še pozivati, da dopolni trditve, na podlagi katerih bi lahko zaključilo, da ima predlagateljica, kljub opravljeni davčni izvršbi še vedno neporavnane terjatve do dolžnice.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža
Tožnica svojega ravnanja ne more opravičiti s pravno zmoto, češ da ni vedela, da ravnanje predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče pritrjuje utemeljitvi sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da se je tožnica morala zavedati, da je treba izhode evidentirati (to določajo interni akti toženke).
Tožnica je huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, ker izhodov ni evidentirala oziroma je en izhod evidentirala napačno, ker je bila neupravičeno odsotna z dela v spornem času in ker je v času bolniškega staleža z udeležbo na turnirju ravnala v nasprotju z navodili zdravnika. Toženka je zaradi navedenega utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico.
ZPP člen 13, 337, 337/1. ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-3, 14/3, 14/3-1, 121, 121/1, 231, 231-3, 384, 384/2.
postopek osebnega stečaja - predlog upnika za začetek postopka osebnega stečaja - predhodni stečajni postopek - prekinitev postopka - predhodno vprašanje - obstoj upnikove terjatve - izvedba obširnejšega dokaznega postopka - načelo smotrnosti - domneva trajnejše nelikvidnosti - domneva dolgoročne plačilne nesposobnosti - nedopustne pritožbene novote
Predhodno vprašanje je lahko vprašanje o obstoju določenega pravnega razmerja, lahko pa je to tudi vprašanje o pravnih posledicah tega pravnega razmerja. Tako je predhodno vprašanje lahko vprašanje o obstoju terjatve iz določenega pravnega razmerja, v danem primeru odškodninske terjatve zoper dolžnika, ki izvira iz pravnega razmerja med njim kot članom uprave A. d.d. (sedaj v stečaju) in navedeno družbo.
odvzem mladoletne osebe - obtožni predlog - zavrženje obtožnega predloga - utemeljen sum - enako varstvo pravic - enakost pred zakonom - izvajanje dokazov
Pritožba pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni odločalo le na podlagi podatkov v spisu, temveč je v fazi pred materialnim preizkusom pridobilo dokaze, in to le nekatere od predlaganih in jih presojalo, nato pa obtožni predlog, ker je ocenilo, da ni podan utemeljen sum, da so obdolženci storili očitana kazniva dejanja, zavrglo, kršilo določbe ZKP, pri tem pa oškodovanki kot tožilki ni omogočilo, da na podlagi v obtožnem predlogu izvedenih dokazov sodišču ponudi drugačen zaključek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00024790
ZDen člen 73. OZ člen 378, 378/1. ZSOS člen 7, 7/2, 7c. ZNP člen 37. Uredba o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (1996) člen 12, 12/2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8.
odškodnina denacionalizacijskemu zavezancu - zahteva za plačilo odškodnine - odškodnina v obveznicah - obrestovanje odškodnine - rok za izročitev obveznic - zamuda - zakonske zamudne obresti - pravica do zakonskih zamudnih obresti - zamuda z izpolnitvijo denarne obveznosti - možnost sodelovanja v postopku - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - opredelitev sodišča do trditev pravdne stranke - pomanjkljiva dokazna ocena
Dejstvo, da ZDen kot specialni predpis ne določa, da zavezancu za primer zamude pri izročitvi obveznic pripadajo zakonske zamudne obresti, pomeni, da do njih ni upravičen in ne, da mu jih je treba prisoditi po splošnih obligacijskih predpisih, ki dolžnost plačila zamudnih obresti določajo le kot sankcijo za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti (prvi odstavek 378. člena OZ), za kar se zavzema pritožnica. Pritrditi pa je treba pritožnici, da ji pripadajo obresti (ne sicer zakonske zamudne) v skladu z določili ZSOS. Po 73. členu ZDen gre namreč zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah ZDen nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Takšen predpis pa predstavlja ZSOS, ki v drugem odstavku 7. člena določa, da se obveznice izplačujejo v polletnih obrokih v 20 letih z obrestno mero 6 %.
Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pomanjkljiva, saj se ni opredelilo do ključnega dokumenta, in sicer do Odgovora na zaprosilo Upravne enote Ljubljana, iz katerega izhaja, da nasprotni udeleženec o upravnem postopku, ki se nanaša na obravnavano nepremičnino, ni sodeloval ter o njem ni bil seznanjen. Ker se sodišče prve stopnje do te listine v povezavi z navedbami nasprotnega udeleženca ni opredelilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZIZ člen 24, 24/4, 56a, 56a/1, 56a/2, 170, 170/2. ZD člen 9, 128, 142a.
ugovor novega dolžnika - ugovor zoper sklep o izvršbi - novi zemljiškoknjižni lastnik kot (hipotekarni) dolžnik - procesni položaj hipotekarnih dolžnikov v izvršilnem postopku - procesna narava sklepa o nadaljevanju izvršbe - vezanost izvršilnega sodišča na zemljiškoknjižno stanje - omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala socialno pomoč - odgovornost države za zapustnikove dolgove - pravno nasledstvo
Sprememba ureditve pravnih sredstev glede pravnega nasledstva ne pomeni spremembe glede pravnega sredstva zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim dolžnikom – le-to ostaja pritožba. Ugovor novega dolžnika je po izrecni zakonski določbi ugovor zoper sklep o izvršbi. Res je sicer v zakonu določena nova možnost, da lahko dolžnik in prvotni upnik v primeru spremembe upnika izpodbijata sklep o spremembi upnika z ugovorom. To, novo pravno sredstvo, pa ne predstavlja ugovora zoper sklep o izvršbi, temveč ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim upnikom. Novo poimenovanje relevantnega člena zakona "ugovor zoper pravno nasledstvo" je bilo potrebno le zato, ker se je prej ta glasil „ugovor novega dolžnika“ in glede na spremembo navedeno poimenovanje za celotno določbo vsebinsko ni bilo več ustrezno, ne pomeni pa to spremembe ureditve pravnih sredstev glede sklepa o nadaljevanju izvršbe z novim dolžnikom.
V primeru, ko med izvršilnim postopkom pride do spremembe lastništva nepremičnine, na katero je bila dovoljena izvršba, novi lastnik nepremičnine (t.i. hipotekarni dolžnik) z izdajo sklepa, da se izvršba na nepremičnino nadaljuje zoper njega, pridobi možnost sodelovanja v izvršilnem postopku in s tem tudi možnost uveljavljanja tistih ugovornih razlogov, ki preprečujejo upnikovo pravico do poplačila izterjevane terjatve iz kupnine od prodane nepremičnine. Tak sklep ima zgolj naravo procesno-tehničnega sklepa, za izdajo katerega je pomembno le aktualno zemljiškoknjižno stanje glede lastništva nepremičnine in imetništva hipoteke. Ob upoštevanju aktualnega zemljiškoknjižnega stanja tako prehod predmeta izvršbe in posledično ex lege prehod obveznosti na hipotekarnega dolžnika, da dopusti izvršbo, izvršilno sodišče upošteva glede na podatke v zemljiški knjigi že po uradni dolžnosti, četudi upnik predloga ne poda.
Zakon ne določa, da se v primeru omejitve dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, na tako pridobljenem premoženju države izbrišejo stvarne pravice oziroma da se premoženje prenaša bremen prosto, zato je na državo prešlo obremenjeno premoženje. Ta ureditev ni primerljiva s prehodom lastništva premoženja na državo v primeru zapuščine brez dedičev.
URS člen 2, 14, 22, 155. ZPP člen 14, 394, 394-11. ZPP-E Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (2017) člen 125, 125/2.
obnova pravdnega postopka - razlogi za obnovo postopka - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - identično dejansko stanje - novela ZPP-E - objektivni rok za obnovo postopka - subjektivni rok za obnovo - retroaktivna veljavnost novele zakona - obseg obnove postopka - res iudicata
Novela ZPP-E je uvedla nov obnovitveni razlog (11. točka) v okviru identičnega dejanskega stanja (14. člen ZPP) in v primerih, ko je bila kasneje, tj. po pravnomočnosti v pravdnem postopku, izdana kazenska obsodilna sodba. Zakonodajalčev motiv za nov obnovitveni razlog izhaja iz dejstva, da je možnost ugotoviti materialno resnico v kazenskem postopku večja kot v civilnem, saj ima sodišče v kazenskem postopku tudi preiskovalna pooblastila. Če se torej v naknadno izdani kazenski sodbi ugotovi drugačno dejansko stanje, in sicer tako, da je posledica kazenska obsodilna sodba, je zakonodajalec posameznikom omogočil sprožiti postopek za obnovitev pravnomočno zaključenega pravdnega postopka.
Da bi zajel čim širši krog primerov, v katerih je prišlo do izdaje dveh, diametralno nasprotnih sodb, in strankam, če to želijo, omogočil odpravo te anomalije v novem postopku, je zakonodajalec s prehodno določbo drugega odstavka 125. člena ZPP-E in absolutnim rokom 10 let za vložitev predloga za obnovo postopka po 11. točki 394. člena ZPP omogočil daljnosežno poseganje v načelo pravnomočnosti v civilnem pravu. To, da je skušal zakonodajalec zajeti čim več tovrstnih situacij (tj. izničiti razhajanja med civilno in kazensko sodbo v primeru istega historičnega dogodka), potrjuje dejstvo, da je predpisal takojšnjo uporabo 394. člena ZPP, kar je izjema, saj se je večina novosti, ki jih je prinesla novela ZPP-E, pričela uporabljali šele šest mesecev po njegovi uveljavitvi (132. člen ZPP-E), in še to praviloma za le za postopke, ki so se začeli po uveljavitvi. Da bi bil zakonodajalčev namen dosežen in bi bile (ustavne) pravice strank v postopkih varovane čim bolj enak(opravn)o, je treba zato šteti, da subjektivni rok posamezniku, ki vloži predlog za obnovo postopka po 11. točki 394. člena ZPP, ni mogel pričeti teči prej, preden se je ta določba pričela uporabljati.
ZFPPIPP člen 47, 381, 381/1, 382, 414, 415, 417, 417/1, 417/1-1, 417a. ZPP člen 205. ZD člen 132.
postopek osebnega stečaja - postopek stečaja zapuščine - smrt fizične osebe - prekinitev postopka - zapuščina kot stečajni dolžnik - prehod zapuščine na dediča - namen postopka stečaja zapuščine
Enak namen vodenja postopka osebnega stečaja in postopka stečaja zapuščine kaže na smotrnost kontinuitete obeh postopkov v primeru smrti stečajnega dolžnika po začetku stečajnega postopka nad kasneje umrlo fizično osebo. Za kontinuiteto govori tudi načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka, saj bi to pomenilo stroškovni in časovni prihranek. Ne bi se spremenil niti časovni okvir za ev. uveljavljanje zahtevka za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, kar je v skladu z načelom zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov (prim. 47. člen ZFPPIPP). Če stečajna masa obstaja, upniki načelno tudi ne izgubijo pravnega interesa za uresničevanje namena stečajnega postopka, ki je v prvi vrsti v poplačilu upnikov. Z oblikovanjem stečajne mase v postopku osebnega stečaja je bila do neke mere tudi že opredeljena višina poplačila upnikov v postopku stečaja zapuščine. V trenutku smrti stečajnega dolžnika je zgolj tako obremenjeno premoženje prešlo v premoženjsko sfero dedičev. Dedovanje je namreč podlaga za vstop dedičev v zapustnikov položaj tako glede pravic kot glede obveznosti.
Bistvena posledica nadaljevanja postopka s postopkom stečaja zapuščine je, da dediči kot nove stranke postopka vstopijo v postopek v zatečenem stanju ob smrti zapustnika. Od tega trenutka dalje je treba dedičem priznati procesno upravičenje za uveljavljanje varstva njihovih interesov v stečajnem postopku.
Glede na navedeno je po prepričanju pritožbenega sodišča logično, da se v primeru smrti dolžnika, nad katerim teče postopek osebnega stečaja, postopek nadaljuje kot postopek stečaja zapuščine, vendar le, če v konkretnem primeru obstaja pravni interes za nadaljevanje postopka kot stečaja zapuščine. Postopek stečaja zapuščine je mogoče voditi tudi pred pravnomočnim končanjem zapuščinskega postopka. Vendar ne gre prezreti, da za avtomatično (ex lege) nadaljevanje postopka osebnega stečaja s postopkom stečaja zapuščine ni pravne podlage. Institut stečaja zapuščine se vendarle razlikuje od postopka osebnega stečaja, saj stečaj zapuščine bistveno posega v dedno pravna razmerja med zapustnikom in njegovimi dediči.
ZPP člen 80. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 245, 376, 386, 386/1, 386/1-1.
osebni stečaj pravdne stranke - omejena procesna sposobnost stranke - stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik - naknadna odobritev procesnih dejanj - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Stečajni dolžnik, proti kateremu teče osebni stečaj glede premoženja, ki sodi v stečajno maso, nima poslovne sposobnosti. S tem tudi nima procesne sposobnosti. Od začetka stečajnega postopka pa vse do sklepa o končanju stečajnega postopka (245. člen in 376. člen ZFPPIPP) ga zastopa stečajna upraviteljica. Ker stečajna upraviteljica ni odobrila pritožbe, ki jo je vložil pritožnik, pritožba ni dovoljena, saj v tem delu pritožnik ni imel procesne sposobnosti. Zato je prvo sodišče pritožbo pravilno zavrglo, saj mora na procesno sposobnost paziti po uradni dolžnosti.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00024000
SPZ člen 131, 136, 137, 137/2. OZ člen 302, 306. ZIZ člen 107, 107/2, 119, 119/1.
zastava terjatve - realizacija zastavne pravice - prednostno načelo - trditveno breme - sodni depozit - obstoj predmeta zastave - dvakratno plačilo - položitev pri sodišču
Tožnica pravi, da je bil nekdo izmed toženih zastavnih upnikov (tega, ali je bila to prvo tožena pogodbena zastavna upnica ali eventualno tožena izvršilna upnika, ne ve) poplačan iz zastavljenih terjatev, kljub temu, da so terjatve, ki so bile predmet zastave, takrat že prenehale zaradi poplačila drugih zastavnih upnikov. Čim je tako, je jasno, da je tudi v tej zadevi, upoštevajoč prednostno pravilo in odvisnost zastavne pravice od obstoja njenega predmeta, bistveno prav vprašanje, ali so terjatve, ki so bile predmet zastave, res (v celoti oziroma do višine v tej pravdi spornih zneskov) takrat že prenehale, ali ne.
Pritožnica ima prav, da dolžnikov dolžnik nikakor ne more biti tisti, ki naj odloči, komu izmed pretendentov na izpolnitev bo poravnal svoj dolg. A hkrati spregleda, da pravni red dolžniku, ki je negotov, komu naj izpolni, ker obstaja več oseb, ki zatrjujejo, da so upravičene sprejeti njegovo izpolnitev, daje možnost, da izpolni brez nevarnosti, da izpolnjuje napačnemu upniku. Dolgovani znesek namreč lahko položi pri sodišču in s tem postane prost svoje obveznosti
sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - protipravnost vznemirjanja lastninske pravice - sporno dejansko vprašanje - gradnja daljnovoda - priposestvovanje služnosti v javno korist - omejitev lastninske pravice na nepremičnini - pravila ODZ
Če lastnika kdo protipravno ovira pri izvrševanju lastninske pravice lahko zahteva prenehanje vznemirjanja, prepoved bodočih posegov in vzpostavitev prejšnjega stanja.
Vznemirjanje lastninske pravice tožnikov ni protipravno, ker je v zvezi s spornim daljnovodom, ki poteka po zemljišču tožnikov, pravni prednik drugega toženca že leta 1976 priposestvoval služnost v javno korist.
Pritožbeno stališče, da služnosti v javno korist sploh ni mogoče pridobiti s priposestvovanjem, je zmotno. To lahko velja le za tiste primere nedobrovernega priposestvovanja, ko nosilec takšne služnosti samovoljno zasede tujo nepremičnino in se s tem izogne ustreznemu dogovoru z lastnikom nepremičnine ali izvedbi razlastitvenega postopka.
Služnost v javno korist pomeni omejitev lastninske pravice oziroma delno razlastitev, ta pa je po 69. členu Ustave dopustna samo, kadar to terja javna korist, pod pogoji, ki jih določa zakon in proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini.
Ob nespornem dejstvu, da se daljnovod, ki poteka preko zemljišča tožnikov, uporablja od leta 1956, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je priposestvovalna doba potekla leta 1976, torej v času, ko je bilo služeče zemljišče še v lasti pravnih prednikov tožnika. Za pritožnika sporno pa ostaja vprašanje dobrovernosti posesti graditelja in takratnega upravljalca daljnovoda. Ker se dobra vera posestnika domneva, bi morala to domnevo izpodbiti tožnika. V ta namen ne zadošča dejstvo, da sporna služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo. V takratnih družbenih razmerah namreč zemljiška knjiga in načelo zaupanja v zemljiško knjigo nista imela takega pomena kot od leta 1995 dalje, ko je začel veljati Zakon o zemljiški knjigi. Breme dokazovanja, da posest pravnega prednika tožencev ni bila dobroverna, je zato ostalo na tožnikih.
odločitev o stroških pravdnega postopka - kriterij, da vsaka stranka krije svoje stroške - kriterij uspeha v pravdi
Sodna praksa v določenih primerih kljub enakemu uspehu pravdnih strank dopušča odstop od navedenega pravila. Ena od okoliščin, ki utemeljuje odstop, je bistveno neravnotežje v višini (upravičenih) stroškov pravdnih strank. Takšno neravnotežje je podano tudi v konkretnem primeru. Tožnik je plačal sodno takso, poleg tega je pravni laik in je bil za enakovredno nastopanje v postopku primoran pooblastiti odvetnika. Njegovi stroški tako znatno odstopajo od stroškov tožene stranke, odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, pa bistveno bolj bremeni njega in ne odraža enakega uspeha pravdnih strank. Pravilna uporaba 154. člena ZPP zato terja, da sodišče izračuna stroške ene in druge stranke, jih pobota in presežek naloži v plačilo toženi stranki.