Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zavrnitvi zahtevka za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust pravilno upoštevalo stališče, ki izhaja iz sodbe Sodišča EU C- 396/13, po katerem se šteje, da se regres kot pravica iz delovnega razmerja uresničuje po enovitem pravnem sistemu. Tožnik je pravico do sorazmernega dela letnega dopusta in regresa utemeljeval na slovenskih predpisih, in sicer na podlagi četrtega odstavka 131. člena ZDR-1 ter Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, kar je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo kot oviro za priznanje regresa, saj je tožnik zgoraj omenjeno razliko v plači, kar je bil bistveni del tega spora, uveljavljal po avstrijskem pravu. Kljub pravilu, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), to ne velja neodvisno od navedb strank, ki morajo biti tudi pravočasno podane (286. člen in prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne zadostuje torej zgolj pritožbeno sklicevanje tožnika, da bi moralo sodišče poznati tudi tuje pravo po uradni dolžnosti, ko pa je v postopku na prvi stopnji izrecno uveljavljal po slovenskih predpisih ter z navedbami, ki ustrezajo tej materialnopravni podlagi. Sodišče je vezano na zatrjevano dejansko podlago ter ni dolžno in ne sme po uradni dolžnosti mimo navedb strank ugotavljati, ali morda obstajajo še kakšna relevantna dejstva, niti iskati dokazov zanje. Nenazadnje tožnik niti v pritožbenem postopku ni podal trditev o pogojih za odmero oziroma izračun sorazmernega dela regresa za letni dopust po relevantnih avstrijskih predpisih. Glede na navedeno je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za sporni leti.
V Sloveniji je uveljavljen sistem bruto dohodkov, zato tožnik pri bruto zneskih plač ne razpolaga neposredno s celotnim zneskom, temveč deloma razpolaga posredno prek uporabe javnih storitev, ki se financirajo iz davkov. Tožnik tudi sam v pritožbi navaja, da je tožena stranka izpolnila svoje obveznosti po plačilu bruto plač iz pravnomočne sodbe. Morebitno prikrajšanje, do katerega je prišlo pri enkratnem izplačilu, pa izhaja iz veljavne dohodninske zakonodaje, na kar pa sta tako tožena stranka kot sodišče vezana.
Pri vtoževanih zneskih tožnice gre za reparacijo oziroma odpravo posledic nezakonitega ravnanja tožene stranke. Delavec je upravičen do takih zneskov nadomestila plače in drugih pravic, kakršne bi prejel v delovnem razmerju. Pri prikrajšanju je zato treba upoštevati prejemke, ki jih je delavec prejel v spornem obdobju za opravljeno delo, torej tudi prejemke na podlagi civilnih pogodb. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnici priznalo razliko med pripadajočo plačo za 36. plačni razred in prejemki, ki jih je tožnica v tem obdobju že prejela, je pri reparacijskem zahtevku pravilno upoštevalo plačila, ki jih je tožnica prejela po civilnih pogodbah.
V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive objektivne podlage za razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do dela na drugem delovnem mestu s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami, in sicer krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko od spornega dne dalje.
plačilo razlike plače - zadrževanje in pobot izplačila plače - soglasje delavca
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da delavcu pripada plača v višini, ki je dogovorjena z delodajalcem, za katero se dogovorita v pogodbi o zaposlitvi in sicer o višini osnovne plače, ki ne sme biti nižja od izhodiščne plače za posamezni tarifni razred, za delovno mesto, ki ga zaseda delavec, kot to določa kolektivna pogodba. Delavcu poleg osnovne plače, skladno z določbo drugega odstavka 126. člena ZDR oz. ZDR-1 pripada tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je to dogovorjeno. Tožnik v pogodbah o zaposlitvi, na podlagi katerih mu je tožena stranka zadržala del plače, ni imel določenega plačila za poslovno uspešnost, tožena stranka mu je zadržala del osnovne bruto plače, kar pa je v tem primeru nedopustno. Po določbah ZDR-1 in ZDR iz 136. člena lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v zakonsko določenih primerih, vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila plače, pa so neveljavna. Delavec in delodajalec poleg primerov, ki jih določa zakon, s pogodbo o zaposlitvi ne moreta urediti dodatnih primerov zadržanja plače in je taka ureditev nična.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - SODNE TAKSE - USTAVNO PRAVO
VSL00048012
URS člen 23. ZIZ člen 29b, 29b/5, 36, 44, 44/3. ZPP člen 116 - 120. ZST-1 člen 1, 1/3.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje - vrnitev v prejšnje stanje v izvršilnem postopku - zamuda roka za plačilo sodne takse - domneva umika ugovora zoper sklep o izvršbi - rok za plačilo sodne takse - narava roka - materialni rok - procesni rok - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - izvršba na podlagi verodostojne listine - izguba pravice - opravičljiva zamuda stranke - pravica do sodnega varstva
Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine poleg dovolilnega dela, v katerem sodišče dovoli izvršbo za poplačilo izterjevane terjatve, vsebuje tudi kondemnatorni del, v katerem sodišče dolžniku naloži, da v osmih (oziroma v treh) dneh poravna terjatev skupaj z odmerjenimi stroški. S sklepom o izvršbi sodišče v takšnem primeru torej ne dovoli le oprave izvršbe, temveč izda tudi plačilni nalog. Dolžnik je predlagal vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki ga je vložil zoper kondemnatorni del sklepa o izvršbi, zoper sklep, da se ugovor šteje za umaknjen, pa je vložil pritožbo, zato postopek v zvezi s plačilnim nalogom še ni zaključen. Zato je treba pri odločanju o tem predlogu izhajati ne le iz 36. člena ZIZ, ampak tudi iz določb ZPP o vrnitvi v prejšnje stanje (116. do 120. člen ZPP), ki pa predloga ne omejujejo zgolj na zamujen rok za ugovor in pritožbo.
Sodna praksa sicer ni povsem usklajena glede vprašanja, ali je rok za plačilo sodne takse procesni ali materialni, vendar se v konkretnem primeru pritožbeno sodišče pridružuje stališču, da gre za procesni rok (primerjaj sklepe VSRS I Up 152/2014, II DoR 598/2010 (civilni oddelek), III DoR 108/2014 (gospodarski oddelek)), saj plačilo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pomeni izpolnitev procesne predpostavke, rok za izpolnitev procesne predpostavke pa je po naravi stvari procesni rok. Zato vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za (redni) ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni izključena.
Kadar bi opravičljiva zamuda s plačilom sodne takse rezultirala v izgubi neke strankine pravice v postopku, ko upnik še nima izvršilnega naslova, konkretno pravice do vsebinske odločitve o njenem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je vsebinska obravnava predloga za vrnitev v prejšnje stanje dopustna in ta pravica izhaja že iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. Upoštevajoč težo posledic, ki jih ima neplačilo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (fikcija umika ugovora) je pritožbi zato treba ugoditi.
ZIZ člen 24, 24/4, 56a, 56a/1, 56a/2, 170, 170/2. ZD člen 9, 128, 142a.
ugovor novega dolžnika - ugovor zoper sklep o izvršbi - novi zemljiškoknjižni lastnik kot (hipotekarni) dolžnik - procesni položaj hipotekarnih dolžnikov v izvršilnem postopku - procesna narava sklepa o nadaljevanju izvršbe - vezanost izvršilnega sodišča na zemljiškoknjižno stanje - omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala socialno pomoč - odgovornost države za zapustnikove dolgove - pravno nasledstvo
Sprememba ureditve pravnih sredstev glede pravnega nasledstva ne pomeni spremembe glede pravnega sredstva zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim dolžnikom – le-to ostaja pritožba. Ugovor novega dolžnika je po izrecni zakonski določbi ugovor zoper sklep o izvršbi. Res je sicer v zakonu določena nova možnost, da lahko dolžnik in prvotni upnik v primeru spremembe upnika izpodbijata sklep o spremembi upnika z ugovorom. To, novo pravno sredstvo, pa ne predstavlja ugovora zoper sklep o izvršbi, temveč ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim upnikom. Novo poimenovanje relevantnega člena zakona "ugovor zoper pravno nasledstvo" je bilo potrebno le zato, ker se je prej ta glasil „ugovor novega dolžnika“ in glede na spremembo navedeno poimenovanje za celotno določbo vsebinsko ni bilo več ustrezno, ne pomeni pa to spremembe ureditve pravnih sredstev glede sklepa o nadaljevanju izvršbe z novim dolžnikom.
V primeru, ko med izvršilnim postopkom pride do spremembe lastništva nepremičnine, na katero je bila dovoljena izvršba, novi lastnik nepremičnine (t.i. hipotekarni dolžnik) z izdajo sklepa, da se izvršba na nepremičnino nadaljuje zoper njega, pridobi možnost sodelovanja v izvršilnem postopku in s tem tudi možnost uveljavljanja tistih ugovornih razlogov, ki preprečujejo upnikovo pravico do poplačila izterjevane terjatve iz kupnine od prodane nepremičnine. Tak sklep ima zgolj naravo procesno-tehničnega sklepa, za izdajo katerega je pomembno le aktualno zemljiškoknjižno stanje glede lastništva nepremičnine in imetništva hipoteke. Ob upoštevanju aktualnega zemljiškoknjižnega stanja tako prehod predmeta izvršbe in posledično ex lege prehod obveznosti na hipotekarnega dolžnika, da dopusti izvršbo, izvršilno sodišče upošteva glede na podatke v zemljiški knjigi že po uradni dolžnosti, četudi upnik predloga ne poda.
Zakon ne določa, da se v primeru omejitve dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, na tako pridobljenem premoženju države izbrišejo stvarne pravice oziroma da se premoženje prenaša bremen prosto, zato je na državo prešlo obremenjeno premoženje. Ta ureditev ni primerljiva s prehodom lastništva premoženja na državo v primeru zapuščine brez dedičev.
URS člen 2, 14, 22, 155. ZPP člen 14, 394, 394-11. ZPP-E Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (2017) člen 125, 125/2.
obnova pravdnega postopka - razlogi za obnovo postopka - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - identično dejansko stanje - novela ZPP-E - objektivni rok za obnovo postopka - subjektivni rok za obnovo - retroaktivna veljavnost novele zakona - obseg obnove postopka - res iudicata
Novela ZPP-E je uvedla nov obnovitveni razlog (11. točka) v okviru identičnega dejanskega stanja (14. člen ZPP) in v primerih, ko je bila kasneje, tj. po pravnomočnosti v pravdnem postopku, izdana kazenska obsodilna sodba. Zakonodajalčev motiv za nov obnovitveni razlog izhaja iz dejstva, da je možnost ugotoviti materialno resnico v kazenskem postopku večja kot v civilnem, saj ima sodišče v kazenskem postopku tudi preiskovalna pooblastila. Če se torej v naknadno izdani kazenski sodbi ugotovi drugačno dejansko stanje, in sicer tako, da je posledica kazenska obsodilna sodba, je zakonodajalec posameznikom omogočil sprožiti postopek za obnovitev pravnomočno zaključenega pravdnega postopka.
Da bi zajel čim širši krog primerov, v katerih je prišlo do izdaje dveh, diametralno nasprotnih sodb, in strankam, če to želijo, omogočil odpravo te anomalije v novem postopku, je zakonodajalec s prehodno določbo drugega odstavka 125. člena ZPP-E in absolutnim rokom 10 let za vložitev predloga za obnovo postopka po 11. točki 394. člena ZPP omogočil daljnosežno poseganje v načelo pravnomočnosti v civilnem pravu. To, da je skušal zakonodajalec zajeti čim več tovrstnih situacij (tj. izničiti razhajanja med civilno in kazensko sodbo v primeru istega historičnega dogodka), potrjuje dejstvo, da je predpisal takojšnjo uporabo 394. člena ZPP, kar je izjema, saj se je večina novosti, ki jih je prinesla novela ZPP-E, pričela uporabljali šele šest mesecev po njegovi uveljavitvi (132. člen ZPP-E), in še to praviloma za le za postopke, ki so se začeli po uveljavitvi. Da bi bil zakonodajalčev namen dosežen in bi bile (ustavne) pravice strank v postopkih varovane čim bolj enak(opravn)o, je treba zato šteti, da subjektivni rok posamezniku, ki vloži predlog za obnovo postopka po 11. točki 394. člena ZPP, ni mogel pričeti teči prej, preden se je ta določba pričela uporabljati.
ZFPPIPP člen 47, 381, 381/1, 382, 414, 415, 417, 417/1, 417/1-1, 417a. ZPP člen 205. ZD člen 132.
postopek osebnega stečaja - postopek stečaja zapuščine - smrt fizične osebe - prekinitev postopka - zapuščina kot stečajni dolžnik - prehod zapuščine na dediča - namen postopka stečaja zapuščine
Enak namen vodenja postopka osebnega stečaja in postopka stečaja zapuščine kaže na smotrnost kontinuitete obeh postopkov v primeru smrti stečajnega dolžnika po začetku stečajnega postopka nad kasneje umrlo fizično osebo. Za kontinuiteto govori tudi načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka, saj bi to pomenilo stroškovni in časovni prihranek. Ne bi se spremenil niti časovni okvir za ev. uveljavljanje zahtevka za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, kar je v skladu z načelom zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov (prim. 47. člen ZFPPIPP). Če stečajna masa obstaja, upniki načelno tudi ne izgubijo pravnega interesa za uresničevanje namena stečajnega postopka, ki je v prvi vrsti v poplačilu upnikov. Z oblikovanjem stečajne mase v postopku osebnega stečaja je bila do neke mere tudi že opredeljena višina poplačila upnikov v postopku stečaja zapuščine. V trenutku smrti stečajnega dolžnika je zgolj tako obremenjeno premoženje prešlo v premoženjsko sfero dedičev. Dedovanje je namreč podlaga za vstop dedičev v zapustnikov položaj tako glede pravic kot glede obveznosti.
Bistvena posledica nadaljevanja postopka s postopkom stečaja zapuščine je, da dediči kot nove stranke postopka vstopijo v postopek v zatečenem stanju ob smrti zapustnika. Od tega trenutka dalje je treba dedičem priznati procesno upravičenje za uveljavljanje varstva njihovih interesov v stečajnem postopku.
Glede na navedeno je po prepričanju pritožbenega sodišča logično, da se v primeru smrti dolžnika, nad katerim teče postopek osebnega stečaja, postopek nadaljuje kot postopek stečaja zapuščine, vendar le, če v konkretnem primeru obstaja pravni interes za nadaljevanje postopka kot stečaja zapuščine. Postopek stečaja zapuščine je mogoče voditi tudi pred pravnomočnim končanjem zapuščinskega postopka. Vendar ne gre prezreti, da za avtomatično (ex lege) nadaljevanje postopka osebnega stečaja s postopkom stečaja zapuščine ni pravne podlage. Institut stečaja zapuščine se vendarle razlikuje od postopka osebnega stečaja, saj stečaj zapuščine bistveno posega v dedno pravna razmerja med zapustnikom in njegovimi dediči.
ZPP člen 13, 337, 337/1. ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-3, 14/3, 14/3-1, 121, 121/1, 231, 231-3, 384, 384/2.
postopek osebnega stečaja - predlog upnika za začetek postopka osebnega stečaja - predhodni stečajni postopek - prekinitev postopka - predhodno vprašanje - obstoj upnikove terjatve - izvedba obširnejšega dokaznega postopka - načelo smotrnosti - domneva trajnejše nelikvidnosti - domneva dolgoročne plačilne nesposobnosti - nedopustne pritožbene novote
Predhodno vprašanje je lahko vprašanje o obstoju določenega pravnega razmerja, lahko pa je to tudi vprašanje o pravnih posledicah tega pravnega razmerja. Tako je predhodno vprašanje lahko vprašanje o obstoju terjatve iz določenega pravnega razmerja, v danem primeru odškodninske terjatve zoper dolžnika, ki izvira iz pravnega razmerja med njim kot članom uprave A. d.d. (sedaj v stečaju) in navedeno družbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA
VSL00024221
ZDKG člen 7, 7/1, 7/1-2, 11, 11/1, 11/1-2, 11/2, 11/3. ZPP člen 7, 7/1, 212, 213, 213/2.
zaščitena kmetija - določitev prevzemnika zaščitene kmetije - namen zakona - vmesni sklep o dedovanju - dokazna ocena - usposobljenost za kmetijsko dejavnost - delo na kmetiji - prispevek dediča k ohranitvi zapustnikovega premoženja - volja zapustnika - alkoholizem - neizvedba dokaza - ustrezna trditvena podlaga
Sodišče prve stopnje je v konkurenci med dvema dedičema (sinovoma zapustnikov) glede na zbrano procesno gradivo in ob tehtanju v zakonu določenih kriterijev pravilno uporabilo določbo 7. člena ZDKG.
stroški postopka - dokazovanje z izvedencem - nagrada in stroški izvedenca za opravljeno izvedensko delo
Izvedenec, ki na zahtevo sodišča v dokaznem postopku poda svoj izvid in mnenje, pridobi pravico do nagrade in do povračila materialnih stroškov, ko opravi svojo nalogo.
odvzem mladoletne osebe - obtožni predlog - zavrženje obtožnega predloga - utemeljen sum - enako varstvo pravic - enakost pred zakonom - izvajanje dokazov
Pritožba pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni odločalo le na podlagi podatkov v spisu, temveč je v fazi pred materialnim preizkusom pridobilo dokaze, in to le nekatere od predlaganih in jih presojalo, nato pa obtožni predlog, ker je ocenilo, da ni podan utemeljen sum, da so obdolženci storili očitana kazniva dejanja, zavrglo, kršilo določbe ZKP, pri tem pa oškodovanki kot tožilki ni omogočilo, da na podlagi v obtožnem predlogu izvedenih dokazov sodišču ponudi drugačen zaključek.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za duševne bolečine zaradi smrti brata - trajnejša življenjska skupnost - izselitev
Trajnejša življenjska skupnost je okoliščina objektivne narave, tako zaradi časovnega elementa kot vsebine razmerja, zaradi katerega se ta lahko imenuje skupnost v smislu življenjske sredine, v kateri se živi soodvisno, z ekonomskimi elementi. Že pojmovno je zato lahko življenjska skupnost le ena.
ZZZDR člen 51/2, 52/1. OZ člen 190. SPZ člen 48, 48/1.
skupno premoženje - vlaganja v nepremičnino tretjega - obogatitveni zahtevek - aktivna legitimacija
Toženka je z nasprotno tožbo uveljavljala terjatev, ki spada v skupno premoženje, ki sta ga ustvarila toženka in njen (sedaj že bivši) izvenzakonski partner (sin obeh tožnikov) v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti.
V nasprotni tožbi pa toženka ni zatrjevala, da sta toženka in bivši izvenzakonski partner že razdelila to njuno skupno premoženje. Dokler pa skupno premoženje toženke in njenega bivšega izvenzakonskega partnerja ni razdeljeno, pa nihče od njiju ni samostojno legitimiran za vtoževanje terjatve, ki spada v njuno skupno premoženje. Toženka in izvenzakonski partner imata le skupno materialnopravno upravičenje za uveljavljanje terjatve, ki spada v njuno skupno premoženje.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00026697
ZDSS-1 člen 43, 43/4.. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2.. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 24, 24/4.
premestitev na drugo delovno mesto - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - napotitev na delo
Glede na vsebino predloga gre za regulacijsko začasno odredbo, saj se v bistvu vsebina predloga pokriva s tožbenim zahtevkom oziroma ker naj bi začasna odredba urejala (sicer le začasno) sporno pravno razmerje. Za izdajo takšne regulacijske začasne odredbe je pristop restriktiven in je njena izdaja utemeljena izključno zaradi razloga, navedenega v 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, torej da se z začasno odredbo prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Tožnik izpolnitev tega razloga utemeljuje, kar pa ni bistveno, saj je sodišče prve stopnje izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo že zaradi neizkazanega temeljnega pogoja, to je verjetnosti obstoja terjatve, kot ga zahteva prvi odstavek 272. člena ZIZ.
Omejitve, določene v 24. členu KPND, lahko veljajo le v primeru premestitve na drugo delovno mesto (razporeditve), ne pa v primeru napotitve na delo v drug kraj, območje ali področje dela.
Prav zaradi prekinitve je pri sklenitvi sporne pogodbe o zaposlitvi prišlo do sklenitve nove pogodbe, pri kateri za uvrstitev v plačni razred velja določilo prvega odstavka 19. člena ZSPJS, ki določa, da se ob zaposlitvi javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je sklenjeno delovno razmerje. To pa pomeni, da se eventuelne predhodne zaposlitve pred prekinitvijo ne morejo upoštevati in je s sklenitvijo sporne pogodbe o zaposlitv napredovalno obdobje začelo znova teči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00024124
SPZ člen 43, 43/2, 269, 269/2. ZTLR člen 28, 28/2. ZPP člen 8. ZOR člen 73.
tožba na izpraznitev stanovanja - zavrnitev tožbenega zahtevka - lastninska pravica na stanovanju - pravica do uporabe stanovanja - dokazna ocena - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - zakonita in dobroverna posest - domneva dobre vere - ustni dogovor - konvalidacija ustno sklenjene in realizirane pogodbe - navidezni kupec - pravica do odkupa stanovanja
Med pravdnima strankama in toženkinim bivšim možem (tožničinim sinom) je bil že ob nakupu spornega stanovanja v letu 1993 sklenjen dogovor, da bosta stanovanje dejansko kupila toženka in njen bivši mož. Ta dogovor je bil realiziran s plačilom vseh mesečnih obrokov kupnine s stranki toženke in njenega bivšega moža ter s prepustitvijo nepremičnine njima v izključno posest, da se je izvrševala dolgoletna mirna posest. To potrjuje pravilnost zaključka, da je imela toženka zakonito in dobroverno posest, saj tožnica ni dokazala, da so v času potrebne priposestvovalne dobe obstajale okoliščine, ki bi vzbudile dvom, da je toženka postala (so)lastnica nepremičnine.
NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00023531
EZ-1 člen 473, 473/5, 473/6. OZ člen 306. ZNP-1 člen 203, 203/1.
služnost v javno korist - odškodnina zaradi razlastitve - višina denarne odškodnine - sodni depozit - sporazum o višini odškodnine
Sodni depozit je le ena od zakonsko predvidenih predpostavk, da se upravni postopek za omejitev lastninske pravice (razlastitev) izvede kot nujen, ne pomeni pa položitev zneska s strani razlastitvenega upravičenca v (enostransko) določeni višini (še oz. že) prenehanja njegove obveznosti iz naslova odškodnine zaradi ustanovljene služnosti. Takšno plačilo je skladno s splošnimi obligacijskopravnimi določbami o prenehanju obveznosti mogoče upoštevati le kot delno izpolnitev obveznosti na račun (v tedanji fazi postopka) še nedoločene odškodnine.
OZ člen 131, 179, 186, 186/1. ZPP člen 216. ZVZD člen 3, 3-1.
krivdna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - odgovornost delodajalca za poškodbo pri delu - pojem delodajalca - protipravno ravnanje delodajalca - zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu - kršitev pravil o varnosti in zdravju pri delu - navodila delodajalca o varnem opravljanju dela - navodila za varno delo - solidarna odškodninska odgovornost - neskrbno ravnanje oškodovanca - soprispevek oškodovanca - soprispevek delavca k škodnemu dogodku - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - strah - poškodba roke - poškodba zapestja - huda telesna poškodba - odškodnina za premoženjsko škodo - tuja pomoč in nega - strošek tuje pomoči in nege - prosti preudarek
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje o odgovornosti zavarovanke tožene stranke kljub temu, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri drugi družbi - agenciji, ki ga je napotila na delo k zavarovanki tožene stranke. Nepomembno je, kdo je tožniku plačeval plačo. Bistvene so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik delal pri zavarovanki tožene stranke, da je bila ona (in ne agencija) tista, ki je organizirala in nadzorovala delovni proces ter odrejala delo tožniku.
Zavarovanka tožene stranke, ki je od tožnika pričakovala pomoč sodelavcu pri prenosu težke gredi z rezili, ob tem, ko nobenega od njiju ni poučila o tem, kako je treba delo opraviti, je odgovorna za škodo, ki mu je ob tem nastala. Res mora tudi delavec sam prispevati k varnemu delu, a to dolžnost je pravilno razlagati v okviru upoštevanja danih navodil in ob razpoložljivih varnostnih ukrepih, ki jih v tem primeru ni bilo. Ravnanje delavca, ki je lahko razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe, mora imeti znake neskrbnega ravnanja; pri delovnih nesrečah je relevantno merilo skrbnosti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca. Ob stopnji tožnikove usposobljenosti in načinu organizacije dela pri zavarovanki tožene stranke o neskrbnem ravnanju tožnika ni mogoče govoriti. Tudi pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da okoliščina, da tožnik ni opazil (z zaščitnim pokrovom pokritega) noža na desni strani, ki ga je ob odlaganju stroja nazadnje porezal (ob vseh zgoraj izpostavljenih okoliščinah), ne predstavlja neskrbnega ravnanja, ki bi bilo lahko razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti tožene stranke.