Posegi, po katerih je zavarovanec upravičen do zdraviliškega zdravljenja, v 45. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravil OZZ) niso določeni primeroma, kar bi sodišču dovoljevalo, da zdraviliško zdravljenje odobri tudi v podobnih primerih. Indikacije, pri katerih je zavarovana oseba upravičena do zdraviliškega zdravljenja, so strogo strokovno vprašanje, o katerem izven obsega, določenega v 45. členu Pravil OZZ, sodišče (niti s pomočjo izvedenca) ne more določati.
Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožena stranka lasten dohodek tožnika, kot podlago za določitev upravičenja do vtoževanih socialnih pravic, napačno izračunala, ker je pri izračunu upoštevala celoten znesek periodičnega prihodka, čeprav tožnik glede na 394. člen ZFPPIPP in 102. člen ZIZ z zneskom nad 640,52 EUR, to je z zneskom 892,78 EUR, ni mogel razpolagati, glede na to da je bil sklep o ustavitvi zasega denarnega dobroimetja izdan šele 15. 6. 2018. V 4. točki drugega odstavka 12. člena ZUPJS so taksativno našteti dohodki, ki se ne upoštevajo pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka, med temi izjemami pa ni omejitev pri razpolaganju s prihodki zaradi osebnega stečaja ali postopka prisilne izterjave.
Po presoji Vrhovnega sodišča obsega obveznosti toženke ni mogoče izpeljevati zgolj iz določbe 40. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2016, ki je umeščena že v poglavje o obračunih izvedenih zdravstvenih storitev,1 brez upoštevanja pogodbeno dogovorjenega obsega programa, ki temelji na določilih tega dogovora.
Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej: pravilna razlaga četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 je, da ta določba zavezuje predvsem toženo stranko na način, da mora sama avtomatično priznati izvajalcem zdravstvene dejavnosti ustrezno višjo ceno njihovih programov in storitev.
Okoliščine, ki jih je izvedenec navedel kot razlog za smiselnost ohranjanja stika z angleško bolnišnico, ne pomenijo hkrati okoliščin, zaradi katerih je treba šteti, da so možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane, kot sta to zmotno zaključili sodišči druge in prve stopnje, ko sta merilo smotrnosti interpretirali kot izčrpanost možnosti zdravljenja v Sloveniji. Okoliščina, da v Addensbrooke's Hospital dobro poznajo tožnika in njegovo zdravstveno problematiko, da imajo dokumentacijo, povezano z operacijami, da so bolnika pripravljeni slediti in da jim tožnik zaupa, same po sebi in tudi kot celota ne pomenijo, da je možnost zdravljenja v Sloveniji izčrpana in tako teh okoliščin ne interpretira niti izvedenec, temveč govori o smotrnosti ohranjanja stika v obliki občasnih pregledov in o morebitni finančni sprejemljivosti takšnega pregleda za zavarovalnico glede na navedbe (tožnika) o minimalnih stroških. Navedena kriterija smiselnosti in morebitne finančne sprejemljivosti ne moreta zapolniti pravnega standarda izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji.
V nasprotju z nemško kasnejšo ureditvijo, ki upnika iz kapitalskega posojila obravnava kot podrejenega insolvenčnega upnika, takšne posledice niso izrecno urejene v slovenski zakonodaji. Tega ne ureja 498. člen ZGD-1, prav tako pa tudi ZFPPIPP, ki je substančni zakon za postopke insolventnosti, nima posebnih določb, ki bi se nanašale na položaj upnikov iz kapitalskih posojil.
Brez posebne ureditve takšnega položaja pa razlago, ki jo ponuja revidentka v reviziji, izključuje povsem jasna določba prvega stavka prvega odstavka 498. člena ZGD-1, ki določa, da [D]ružbenik …... ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku.... Takšna določba ne ponuja možnosti razlage, da naj bi se s tem zgolj spremenila narava terjatve iz navadne v podrejeno in naj se posledično to zgolj upošteva v smislu vrstnega reda poplačila po 359. členu ZFPPIPP.
Prvi odstavek 168. člena ZUJF in prvi odstavek 5. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije določata le pogoj, zaradi katerega pridobi javni uslužbenec pravico do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela. Način povrnitve teh stroškov pa določata drugi odstavek 168. člena ZUJF in drugi odstavek 5. člena Aneksa. Tretjo odstavek 5. člena Aneksa definira, kdaj javni prevoz ni možen.
Javnemu uslužbencu pripada povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine šele v primeru, če javni prevoz ni možen. Če je javni prevoz možen, mu pripada povrnitev stroškov v višini javnega prevoza, ne glede na to, če bi bil znesek kilometrine, do katerega bi bil javni uslužbenec upravičen za isto razdaljo, nižji.
Po ustaljeni sodni praksi za odškodninsko odgovornost države ne zadošča kakršnakoli nepravilnost, ki jo zagreši sodnik pri svojem odločanju, ampak mora biti izpolnjen standard kvalificirane napačnosti odločitve zaradi očitne in grobe kršitve prava in sodniških dolžnosti kot merila protipravnega ravnanja države.
Merilo za presojo, ali so izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji, kar v tožnikovem primeru pomeni, ali so izčrpane možnosti, da se letni kontrolni pregled opravi v Sloveniji, ne more biti pripravljenost angleške bolnišnice, da tožniku opravi morebitno tretjo presaditev jeter, ki trenutno sploh še ni indicirana in pogojevanje te pripravljenosti z zahtevo, da tožnik prihaja na redne preglede v njihovo ustanovo. V tem sporu se lahko presoja le, ali bi tožnik pregled, ki ga je želel opraviti v tujini, lahko (enakovredno) opravil v Sloveniji. Le v primeru, če takšnega pregleda v Sloveniji ni mogoče opraviti, ker se pri nas ne izvaja, bodisi zato, ker pri nas ni usposobljenih izvajalcev ali pa ustreznih aparatur in pripomočkov ter znanja, je možen zaključek, da so v Sloveniji izčrpane možnosti za takšen pregled, zaradi česar ga je treba opraviti v tujini.
Stranki sta s podpisom pogodbe ustvarili enostransko odstopno upravičenje tožeče stranke, ki ga je ta lahko uveljavila v primeru prisilne poravnave nad toženo stranko. Takšno pogodbeno določilo ne nasprotuje načelu vestnosti in poštenja in je odraz prostega urejanja obligacijskih razmerij.
Možnost odstopa od pogodbe je bila v primeru začetka prisilne poravnave določena opcijsko, kar je omogočalo presojo, ali postopek zaradi insolventnosti ogroža izvedbo projekta. Tožena stranka je podpis aneksa k pogodbi, na podlagi katerega bi nadaljevala projekt kljub prisilni poravnavi, zavrnila, kar kaže na to, da je bilo izvajanje projekta ogroženo, čeprav na strani tožene stranke ni šlo za denarno izpolnitev.
Pogodba o sofinanciranju je bila sklenjena v javnem interesu, zato ima značilnosti t. i. upravne pogodbe. Pri teh pogodbah ne gre vselej za ekvivalent dajatev na strani pogodbenih strank. Tožena stranka se je zavezala izpeljati celoten projekt, tožeča stranka pa se je zavezala projekt sofinancirati. Plačilo dela stroškov na projektu zato ne pomeni sprejema delne izpolnitve. Da bi bila tožena stranka do sredstev upravičena, bi morala izpeljati celoten projekt.
Upravno sodišče je pristojno za odločanje v upravnem sporu glede razporeditve okrajnih sodnikov z LRD za sojenje iz pristojnosti okrožnega sodišča po 71. členu ZS, kadar je predhodno izveden postopek presoje LRD v skladu s šestim odstavkom tega člena. Za veljavnost take razporeditve poleg LRD poseben akt predsednika sodišča ni potreben (kar je tudi revidentkino stališče), niti ni z zakonom predviden. Skupna razporeditev v skladu s petim odstavkom 71. člena ZS lahko brez izjeme traja največ tri leta.