V 2. točki drugega odstavka 27. člena ZKZ, ki določa vrstni red prednostnih upravičencev pri zakupu kmetijskega zemljišča, opredelitev "kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki se daje v zakup," ne meri na opredelitev njegovega mejnega zemljišča po namembnosti kot kmetijskega zemljišča.
Določba 8. točke 95. člena ZDoh-2 se lahko nanaša le na primere zmanjšanja osnovnega kapitala, ne da bi davčni zavezanec zaradi tega izgubil tudi imetništva teh delnic.
Določbe ZDoh-2 omogočajo zapolnitev pravne praznine z ustavnoskladno razlago, saj je položaj davčnih zavezancev zaradi razveljavitve delnic glede možnosti uveljavljanja davčno priznane izgube primerljiv s položajem zavezancev, ki so svoj kapital odsvojili na način, ki ga kot davčno upoštevnega opredeljuje 94. člen ZDoh-2. Enakost položajev glede efektivnega povečanja dohodka namreč terja enako obravnavo tako imetnikov, ki so delnice odsvojili kot tistih, ki so jih izgubili zaradi razveljavitve kot posledice insolvenčnega postopka. Hkrati pa ta položaj ni primerljiv s položajem imetnikov deležev družb, katerih osnovni kapital se je znižal nad 0, ki je davčno neupošteven po 8. točki 95. člena. Za enako obravnavo (tj. za upoštevanje 8. točke 95. člena ZDoh-2), neenakih položajev lastnikov kapitala insolventnih družb, pa v obravnavanem primeru ni razumnega razloga.
Splošen pregled sodne prakse v primeru padcev in poškodb na poledenelih javnih površinah pokaže, da je najprej ključno, ali se je zimska služba (čiščenje in vzdrževanje) izvajala redno in ustrezno glede na zimske razmere.
Takšna zahteva pa mora biti uglašena z realnostjo in s tem tudi z možnostjo izvajalca gospodarske javne službe, da zmanjšuje škodljiva tveganja v tipičnem urbanem okolju. Drugačno stališče bi zanikalo samo izhodišče krivdne odgovornosti, katere nujna predpostavka je, da naslovnik pravne norme na predpisan način sploh lahko ravna. Če te možnosti ni ali pa je zahteva nerealna, tedaj bi šlo le še za navidezno krivdno odgovornosti, v resnici pa za prikrito objektivno odgovornost. Če se torej izvajalec gospodarske javne službe odziva na vremenske razmere oziroma če se zimska služba izvaja redno in ustrezno glede na razmere (čiščenje in posipavanje), le temu ne moremo naložiti bremena za popolno očiščenost, odsotnost ledu in varnost na prav vsakem delu javne pohodne površine, saj to ni življenjsko razumno pričakovanje.
Vrhovno sodišče je že (večkrat) poudarilo, da določbe drugega odstavka 51. člena ZUS-1 v povezavi s prvim odstavkom istega člena zakona, ni mogoče razumeti kot podlage za dodatno širjenje izjem od obveznosti izvedbe glavne obravnave. Vsebina te določbe namreč zgolj pojasnjuje možnost, da se v primeru spora o dejanskem stanju na predlog strank za potrditev njihovih tožbenih navedb ali po uradni dolžnosti s strani sodišča (20. člen ZUS-1) na glavni obravnavi izvedejo tako dokazi, ki v dotedanjem postopku izdaje upravnega akta še niso bili izvedeni (ter je njihova izvedba dopustna, 52. člen ZUS-1), kot tudi dokazi, ki so že bili izvedeni v dotedanjem postopku pred organom tožene stranke. Izvedba dokazov pa je lahko potrebna tudi, da se odpravijo procesne napake, nastale v postopku izdaje upravnega akta (npr. tretji odstavek 59. člena in 62. člen ZUS-1).
Neutemeljena je revizijska navedba, da Upravno sodišče ni vpogledalo v vročilnico, ki naj bi potrjevala, da revidentu odločba z dne 20. 11. 2017 ni bila vročena (to je namreč storilo). Vendar pa Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam revidenta, da je izvedba tega dokaza v okoliščinah obravnavanega primera terjala izvedbo glavne obravnave in da je Upravno sodišče svojo odločitev o neizvedbi glavne obravnave nepravilno oprlo na določbo drugega odstavka 51. člena ZUS-1. Ker je bilo dejansko stanje sporno, določba drugega odstavka 51. člena ZUS-1 pa ne določa podlage za širjenje izjem od obveznosti glavne obravnave, bi moralo Upravno sodišče v zadevi odločiti po opravljeni glavni obravnavi.