Trditveno in dokazno breme sta v pravdnem postopku najpomembnejši procesni bremeni, ki imata neposreden vpliv na uspeh stranke v postopku. Stranka mora v skladu z razpravnim načelom navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožnik mora, če želi v pravdi uspeti, navesti dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe), ter, kot to določa 212. člen ZPP, navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Da bo zahtevana raven trditvenega bremena skladna s pravico do sodnega varstva, mora sodišče upoštevati pravna in življenjska položaja obeh pravdnih strank. Od tožnika je tako mogoče terjati le tisto, kar je od njega življenjsko še mogoče in razumno pričakovati. Hkrati pa trditvenega bremena (v imenu življenjskosti) ni mogoče znižati do te mere, da bi bil v svoji pravici do obrambe prizadet toženec - braniti se je namreč mogoče le zoper ustrezno konkretizirano trditveno podlago.
Minimum tožbene dejstvene podlage narekuje teorija individualizacije, ki terja takšen opis, da je pravno razmerje iz konkretne pravde mogoče ločiti od drugih. Odločilni test o ustreznosti trditev je, ali bi sodišče ob ponujenih trditvah v primeru, da bi bili za to izpolnjeni procesni pogoji, izdalo zavrnilno sodbo po 318. členu ZPP. Če bi jo, potem je (bila) tožba nesklepčna. Pri tem pa ni nujno, da sta glede na predloženo procesno (trditveno) gradivo možna le dva odgovora; namreč bodisi odgovor, da je tožba nesklepčna in zato njena dokazna obravnava odpade ter se tožbeni zahtevek že takoj zavrne, bodisi da je sklepčna in je zato (pod predpostavko dokaznega uspeha) zahtevek v celoti utemeljen. Mogoči so tudi vmesni položaji. Vmesni položaji med obema skrajnostma so možni predvsem tedaj, ko gre za vprašanje količinskih dejstev ter s tem za vprašanje utemeljenosti zahtevka po višini. Ti vmesni položaji, ki nalagajo delno ugoditev in delno zavrnitev tožbenega zahtevka, niso nujno posledica (delnega) dokaznega uspeha, marveč so lahko tudi posledica preohlapne trditvene podlage v delu, ki se nanaša na višino terjatve. Povedano bolj preprosto: ko gre za vprašanje sklepčnosti tožbe, ki se nanaša na višino zahtevka, se je treba vprašati, ali tožbene trditve morda ne omogočajo, da sodišče tožniku prisodi vsaj nekaj od tistega, kar zahteva. Sodišče mora zadostnost podanih trditev oziroma presojo njihove ustreznosti torej preveriti na podlagi navedenih testov.
Solidarna obveznost je ena in preneha s plačilom enega od solidarnih dolžnikov. V primeru, ko tožeča stranka izpolnitev denarnega zahtevka terja od več solidarno zavezanih tožencev, je v sodni praksi utrjeno stališče, da solidarna obveznost tožencev izhaja iz porabe besedne zveze, da so toženci solidarno dolžni plačati uveljavljeni denarni znesek.
Če tekom postopka poseže vmes pravnomočna sodba zoper enega solidarnega dolžnika, nato pa se vodi postopek zoper drugega solidarnega dolžnika in sta oba ločeno obsojena kot samostojna dolžnika, obstaja nevarnost, da v izvršilnem postopku upnik doseže izvršbo zoper oba v celoti. Zaradi tega sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upošteva že pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik.
Subjekt vpisa nima pravnega interesa nasprotovati sklepu o ustavitvi postopka za njegov izbris. Izpodbijana odločitev mu je v korist. Če imajo družbeniki interes, da se subjekt izbriše iz sodnega registra, kar navaja v pritožbi, potem imajo v zakonu urejene možnosti prostovoljnega prenehanja subjekta, ki mu sledi izbris.
Dejstvo, da je bil predlog za izvršbo vložen na podlagi neobstoječega IOP-ja, še ne narekuje zaključka, da je bil postopek izvršbe zlorabljen, če sicer terjatev, za katero je toženka v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine pridobila izvršilni naslov, dejansko obstoji po temelju in po višini.
V pravdi, ki poteka po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, verodostojna listina izgubi pomen, kot ga ima v postopku izvršbe in ima dokazno moč kot ostali dokazi. Tako se v primeru, če se v pravdi izkaže, da listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, nima pravne narave verodostojne listine ali da sploh ne obstaja, še to ni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, saj lahko tožnik temelj sporne terjatve in njeno višino dokaže tudi z drugimi dokazi.
Pritožba stroškovni odločitvi primarno neutemeljeno nasprotuje iz razloga, ker naj sodišče prve stopnje neupravičeno ne bi uporabilo kot podlago odločitve določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP. Citirana določba ZFPPIPP pomeni izjemo od splošne ureditve, ki jo je treba razlagati ozko in se uporabi le v primerih, ko se stečajni upravitelj o terjatvi ne more izjaviti zaradi njene nepopolnosti in vsebinskih pomanjkljivosti in jo zaradi tega prereka. Čeprav drži, da izrecno (jezikovno) iz citirane določbe ne izhaja, da se nanaša samo na primer, ko iz navedenega razloga terjatev prereka stečajni upravitelj, ne pa tudi drugi upniki, je tudi sodišče druge stopnje mnenja, da je potrebno citirano določbo, ki predstavlja izjemo od načela uspeha v pravdnem postopku, tolmačiti restriktivno in da se po namenu izčrpa v primeru, ko se stečajni upravitelj, ki prvi preizkusi prijavljene terjatve, o terjatvi izreče.