Delodajalec, agencija, ne more biti v notranjem razmerju med agencijo in uporabnikom odgovorna za konkretne ukrepe zagotavljanje varnega dela pri uporabniku. Ali preneseno na konkretni primer, formalni delodajalec zavarovanca ne more biti dejansko odgovoren za pravilno vzdrževanje viličarja pri toženki. Ker je do škodnega dogodka prišlo pri toženki, ki je neposredno organizirala delovni proces in imela v bistvu položaj dejanskega delodajalca, se zaradi zgoraj obrazloženega, ugovor pasivne legitimacije izkaže za neutemeljenega.
Vsaka nezgoda na delovnem mestu še ne pomeni, da je prišlo do kršitve predpisov ali da je delodajalec za to samodejno odgovoren. Za takšen zaključek je potrebno izkazati konkreten očitek o opustitvi dolžnega ravnanja, ki ima za posledico nastanek škodne nevarnosti, kar utemeljuje protipravnost kot predpostavko odškodninske odgovornosti. Pri tem pa je treba ugotoviti tudi, ali ni nemara šlo le za slučajen (enkraten) dogodek, ki je povzročil nezgodo.
Posledica omejitve pri navajanju novih dejstev je, da dejstev, ki vplivajo na obstoj terjatve (npr. plačilo celotne ali dela obveznosti), nastala pa so po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog, v sporu majhne vrednosti ni več mogoče uveljavljati. Tožena stranka pa lahko ta dejstva uveljavlja v izvršbi na podlagi določbe 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, po kateri je ugovorni razlog (delno) prenehanje terjatve na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.
Ob nespornem dejstvu kršitve temeljnega posla (zamude in napak, ki jih upnik ni odpravil), nadaljnje ugotavljanje višine stroškov odprave napak, brez kakršnega koli medsebojnega dogovora v smislu ne-unovčitve bančne garancije, ne more voditi do tega, da bi postala unovčitev bančne garancije očitno in nesporno neutemeljena. V primeru, če se po dolžnikovem ugovoru zoper izdano začasno odredbo ugotovi, da predpostavke za izdajo začasne odredbe niso izkazane, se izrek sklepa oblikuje tako, da se ugovoru dolžnika ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Takšen izrek predstavlja celoto.
V okviru nelojalne konkurence so prepovedana tista ravnanja, ki izpolnjujejo pogoje navedene v drugem odstavku 63.a člena ZPOmK-1. Torej je dejanje nelojalne konkurence lahko le dejanje podjetja. Zato dejanj nelojalne konkurence ne morejo storiti fizične osebe, ki samostojno ne opravljajo gospodarske dejavnosti. Torej je tožba nesklepčna v delu, ko se toženki očitajo dejanja nelojalne konkurence, ki naj bi jih storila preden je postala samostojna podjetnica posameznica.
Toženki je lahko prepovedan takšen način pridobivanja strank, ki ga zakon opredeljuje kot dejanje nelojalne konkurence (torej dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja tožnice z drugimi podjetji ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij; protipravno pridobivanje poslovne tajnosti tožnice ali neupravičeno izkoriščanje zaupne poslovne tajnosti tožnice), ne pa opravljanje računovodsko knjigovodske dejavnosti same, na prepoved česar meri zahtevek tožnice.
Splošno zatrjevanje, da je neka kategorija podatkov zaupna oziroma strogo zaupna, samo po sebi ne omogoča pravnega sklepanja, da se bodisi celotna kategorija podatkov bodisi posamičen podatek iz te kategorije prilega kriterijem iz drugega odstavka 39. člena ZGD-1, torej, da gre za podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, kot tudi, da je oseba, odgovorna za izdajo takšnih podatkov, vedela ali bi morala vedeti za tako naravo podatkov (drugi odstavek 39. člena ZGD-1).
Dejanska podlaga je sklop dejstev, ki predstavljajo določen dejanski kompleks (historični dogodek), s katerim se utemeljuje tožbeni zahtevek. Zato ne gre za novo tožbo, če se isti tožbeni predlog opira na zatrjevan sklop dejstev, čeprav se v kasnejših pripravljalnih vlogah nekatera dejstva dodajo oziroma dodatno pojasnijo. Glede na to je treba za odgovor na vprašanje, ali gre za novo dejansko in pravno podlago zahtevka, primerjati celoten sklop zatrjevanih dejstev (historični dogodek).
Višje sodišče ne more pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da bi se posamezne zatrjevane kršitve iz navedenega kompleksnega razmerja obravnavale kot ločeni in samostojni historični dogodki. Do oškodovanja, ki se očita tožencem, je privedlo več različnih protipravnih ravnanj, za katera tožnici zatrjujeta, da se niso odvila kot enkraten dogodek, ampak so izhajala iz enotnega naklepa tožencev, si sledila v določenem povezanem časovnem obdobju in bila med seboj povezana oziroma odvisna. Vsa zatrjevana protipravna ravnanja skupaj sestavljajo dejanski kompleks (historični dogodek), na podlagi katerega tožnici v obravnavani zadevi utemeljujeta odškodninsko odgovornost tožencev. Da je o zahtevku iz kompleksnega in trajajočega pravnega razmerja odločeno celovito nenazadnje narekuje tudi pravna varnost, saj bi sicer vedno obstajala negotovost, ali je o njem dokončno odločeno ali ne, in če ne, v kolikšnem delu oziroma glede katerih posamičnih ravnanj, ki so se v njegovem okviru zgodila.
Solidarna obveznost stroškovnih dolžnikov mora biti razvidna iz izreka in se ne domneva. Zato sprememba odločitve o solidarni obveznosti tožnic ni očitna pisna ali računska pomota, ki bi jo bilo mogoče popraviti s popravnim sklepom. Vsebinskih napak ali pomanjkljivosti namreč sodišče s popravnim sklepom ne more odpraviti.
Tožeča stranka si ni prizadevala za podaljšanje roka v ožjem smislu, pač pa je skušala iztek sodnega roka odložiti do odločitve o pravnem sredstvu, ki ga je vložila v drugem pravdnem postopku. Takšno vsebinsko in časovno odprto podaljševanje sodnega roka na podlagi drugega odstavka 110. člena ZPP ni dopustno.