Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da razlog, da naj bi tožnik kršil Zakon o igrah na srečo, ni konkretiziran in je že zato neutemeljen. Dejstvo, da koncesija za igralništvo ni bila podaljšana, ne pomeni kršitve zakona.
Pogodba o poslovodenju je po svoji naravi mandatna pogodba, gre torej za obligacijo prizadevanja, zato samo dejstvo, da uspeha ni bilo, ne pomeni kršitve tožnikovih obveznosti. V zvezi s tem so neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bila odločitev o ustreznih ukrepih na tožniku in da bi on moral storiti vse, kar je treba, da bi bila koncesija podaljšana, saj izhajajo iz napačne predpostavke, da je šlo za obligacijo uspeha.
Res je bilo v pogodbi o poslovodenju določeno, da mora tožnik pridobiti pisno soglasje, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila med tožnikom in edino družbenico uveljavljena praksa ustnih soglasij.
Objekt je imel pred demontažo delujočo električno instalacijo, demontaža je vanjo posegla in povzročeno škodo je bilo mogoče sanirati le z (med drugim) novo električno omarico. Sama izvedba demontaže, ki jo je opravljala toženka, pomeni protipravno ravnanje, ki je povzročilo škodo.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil predmet glasovanja na glasovnici le način financiranja vzdrževalnih del, ki so bila predhodno že sprejeta v načrtu vzdrževanja. Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča je rezultat dokazne ocene predloženih listinskih dokazov, česar toženka s pritožbo v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati. Dokazno oceno je mogoče grajati, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali, če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti.
Sodišče prve stopnje je v skladu s 17. členom ZSReg A. A. pravilno priznalo status udeleženke v postopku. V tem kontekstu ni utemeljen pritožbeni očitek, da A. A. s sodelovanjem v tem postopku ne more doseči zase ugodnejšega položaja.
Ne glede na vse navedeno, pa četudi kaj od tega drži, je dejstvo, v tem kontekstu je treba pritrditi pritožbi, da se s takšno začasno odredbo (točka I/2 izreka sklepa z dne 17. 3. 2023) posega v premoženje pravne osebe (družbe B. d.o.o.), ki ni stranka tega postopka in ki je po pravilih prava družb samostojni subjekt s svojim premoženjem (primerjaj drugi odstavek 4. člena ZGD-1) in odgovarja samo za svoje obveznosti, ne pa morebiti (avtomatično) tudi za obveznosti družbenikov ali protipravna ravnanja zakonitega zastopnika. Tako kot z izvršbo, je po stališču sodne prakse1 tudi z zavarovanjem mogoče seči le na premoženje dolžnika (toženca), torej stranke postopka - v obravnavani zadevi A. A. Čeprav ima tudi sodišče druge stopnje pomisleke, ali toženec ravna pošteno, (žal) s takšno začasno odredbo, glede na obrazloženo, tožnica ne more doseči namena zavarovanja. V tem kontekstu je treba še pripomniti, da zemljiškoknjižno sodišče vpise sklepov o zavarovanju opravi na podlagi obvestila sodišča, v obravnavani zadevi pravdnega, ki mu je priložen sklep o zavarovanju (98. člen ZZK-1). Prepovedi, ki se nanaša na nepremičnino, ne more vpisati na način, da bi se nanašala zgolj na toženca in ne tudi na drugo zakonito zastopnico družbe B. B. d.o.o., C. C. Tudi v tem kontekstu razlogi izpodbijanega sklepa v točki 12 obrazložitve niso pravilni.
Razpis naroka in izvedba dokaznega postopka sicer tudi v primeru, da tožena stranka ne odgovori na tožbo, nista vselej izključena. Do njiju lahko npr. pripelje nasprotje med v tožbi podanimi trditvami in k njej priloženimi dokazi. Za tak primer gre v konkretni zadevi.