Zahteva za vračilo plačila računa v okviru odškodninskega zahtevka sama po sebi ne predstavlja konkludentnega odstopa od pogodbe zaradi napake del. Tega plačila tudi ni mogoče zahtevati v okviru splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti, saj je mogoče škodo zaradi napak uveljavljati zgolj v okviru jamčevalnih zahtevkov.
V nasprotju s pritožbenimi navedbami je sodišče prve stopnje pravilen pravni pomen pripisalo tako ugotovljenemu dejstvu, da je A. A. korespondenco z B. B. pa tudi s C. C. vodil preko naslova d.@gmail.com, s podpisom AA, D., d. o. o., Ljubljana, s toženkinim logotipom in kontaktnimi podatki, kot tudi ugotovljeni okoliščini, da toženka računa, ki ga je tožnica izstavila nanjo kot gospodarsko družbo, vse do tega gospodarskega spora ni zavrnila (ga je pa s skrbno utemeljitvijo zavrnila iz drugih razlogov). Na njuni podlagi je torej tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen sklep, da je A. A. pri spornem poslu deloval kot toženkin zakoniti zastopnik ter da je toženka z vlogo naročnice soglašala.
Ni šlo za to, da bi revizor zahteval popravke na podlagi novih informacij ali novih dogodkov, ali zaradi drugačne računovodske usmeritve tožeče stranke, temveč je šlo za pravilno upoštevanje informacij, ki so zanesljivo obstajale in bile dostopne poslovodstvu že v času priprave nerevidiranih računovodskih izkazov. Podatke o vrednosti računovodskih postavk so posredovali toženci, tudi kot uprava in za njihovo pravilnost so prevzeli tudi pogodbena jamstva. Ti podatki niso bili odvisni od vrednotenja revizorja, temveč od objektivnih dejstev.