Tožnici ni uspelo dokazati, da je bila toženka na njen račun kakorkoli obogatena (190. člen OZ) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Ni namreč dokazala sklenitve najemnega razmerja glede sporne prikolice (saj najemne pogodbe ni podpisala zakonita zastopnica tožene stranke), niti, da je tožena stranka prikolico uporabljala in tudi ne protipravne odtujitve le-te. Zato ni mogoče govoriti o obstoju koristi tožene stranke v zvezi s sporno prikolico. Povedano drugače, do prenosa premoženja iz sfere tožeče stranke v sfero tožene stranke ni prišlo. Zato je sodišče pravilno ugotovilo, da zahtevek tožnice iz naslova neupravičene obogatitve ni utemeljen.

Tudi sodna praksa in teorija je zavzela stališče, da je pravica družbenika do informacije individualna pravica, kar izhaja tudi iz jezikovne razlage določbe 512. člena ZGD-1, da ima pravico do informacije družbenik in ne delež. Nedvomno pa je, da je predlagateljica družbenica nasprotne udeleženke. Drži, da določba četrtega odstavka 480. člena ZGD-1 določa, da imetniki istega poslovnega deleža lahko uresničujejo pravice in izpolnjujejo obveznosti tudi po skupnem zastopniku in da prvi odstavek istega člena ZGD-1 določa, da poslovni delež lahko pripada eni ali več osebam in da če pripada več osebam, uresničujejo pravice in so odgovorne za obveznosti iz poslovnega deleža skupno. Na prvi pogled bi to pomenilo, da gre za nujne sospornike na aktivni strani, ko gre za uveljavljanje pravice do obveščenosti iz zadev družbe, kar pa upoštevaje obstoječo sodno prakso ne drži. O sosporništvu govorimo, kadar v pravdnem postopku na strani tožeče ali tožene stranke nastopa več oseb. Kadar so osebe že pred pravdo v takšnem medsebojnem materialnopravnem razmerju, da je spor mogoče rešiti le na enak način za vse sospornike, ti štejejo za enotno pravdno stranko (enotno sosporništvo, 196. člen ZPP). Posledica enotnega sosporništva je, da pravnomočne sodbe, izrečene v postopku, v katerem je sodeloval le en sospornik, učinkujejo tudi zoper ostale, čeprav niso sodelovali v postopku. Ta zahteva pa dejansko otežuje pravico do sodnega varstva. Zato se je v sodni praksi uveljavilo pravilo, da ni nujnega sosporništva na aktivni strani. V konkretnem primeru, ko sta soimetnika družbinega deleža v izrazitem konfliktu, bi zahteva, da lahko samo skupaj kot nujna sospornika uveljavljata sodno varstvo po pridobitvi informacij do družbe, izvotlila namen pravice do obveščenosti, ki je ravno v tem, da tisti izmed družbenikov, ki mu družba zavrne dostop do informacij o delu družbe, to sodno doseže. V primeru sprtih bivših zakoncev, skupnih imetnikov deleža družbe, se je o (sodnem) uveljavljanju upravljavskih pravic, in sicer glede vprašanja sklica skupščine, podobno izrekla že tudi sodna praksa.

Trditveno in dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženki kot uporabnici. Ne gre za uporabo zakonske domneve, po kateri bi se vsi fonogrami šteli za primerne starosti in vrste, da bi bilo za njihovo predvajanje potrebno plačilo, ki po navedbah pritožnice iz zakona ne izhaja. Gre za materialno trditveno in dokazno breme tožnice, ki ga v konkretnem primeru opredeljujeta citirani določbi prvega in tretjega odstavka 130. člena ZASP. Temu je tožnica zadostila. Uporabnik sicer lahko ugovarja, da je predvajal zgolj fonograme, ki niso bili izdani v komercialne namene ali takšne, na katerih so pravice proizvajalcev fonogramov prenehal, za kar pa je na njem trditveno in dokazno breme.