stroškovna odločitev – pravdni stroški – umik tožbe - določitev vrednosti spornega predmeta – vrednost spora – razlike v plači – bruto – neto – davki - prispevki
V času izdaje izpodbijanega sklepa ni bila znana natančna vrednost bruto zneska (višina davkov in prispevkov), ki bi ga bila dolžna tožena stranka tožnici obračunati in izplačati ob morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku, zato se kot vrednost spornega predmeta upošteva neto vrednost razlike v plači, ki jo je določila tožnica v tožbi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – pravočasnost – rok za podajo odpovedi
Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi ukinitve delovnega mesta vodja nabavnega trženja, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Delovno mesto vodja nabavnega trženja je bilo ukinjeno s pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji tožene stranke, ki ga je sprejel upravni odbor tožene stranke. Predhodno soglasje k temu pravilniku je podala tudi Vlada RS, njeno soglasje pa je pogoj za sprejem tega Pravilnika v javnem zavodu. Šele po pridobitvi tega soglasja je lahko tožena stranka pristopila k uresničevanju nameravane reorganizacije, katere posledica je bila tudi ukinitev delovnega mesta tožnice, zato je 6-mesečni rok iz čl. 88/6 ZDR za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga začel teči po začetku veljavnosti navedenega pravilnika.
Tožničino delo je bilo (zaradi ukinitve njenega delovnega mesta) razporejeno med njene sodelavce. Prišlo je do organizacijskih sprememb pri toženi stranki (služba za nabavno trženje se je združila s splošno službo), zato je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je zato uspela dokazati obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.
Tožnik uveljavlja, da mu toženec na temelju neupravičene pridobitve izplača zneske invalidske pokojnine, za katero meni, da bi mu morala biti priznana že pred datumom, pred katerim mu je bila dejansko priznana. Ker je bilo tem, od kdaj dalje ima tožnik pravico do invalidske pokojnine, pravnomočno odločeno, toženec na škodo tožnika ni bil obogaten, zato je tožbeni zahtevek neutemeljen.
Nad toženo stranko ni bil začet stečajni postopek (ampak je bil stečajni postopek začet zoper drugo družbo s podobnim imenom), zato je odločitev o zavrženju tožbe materialnopravno napačna.
Za odločitev, ali je po presoji dobrega gospodarstvenika poseg v pravice delničarjev do delitve (vsaj z zakonom določenega minimalnega deleža) bilančnega dobička, nujen, je ključno, kaj družba (na kateri je dokazno breme za to „nujnost“) navede (in dokaže) o svojih pogojih poslovanja. Samo zatrjevanje tožene stranke, da je nedelitev bilančnega dobička nujna zaradi izognitvi potrebi po najemu kredita, pa tudi sklicevanje na razmere na trgu (med katerimi pritožba posebej izpostavlja nepredviden porast cen surovin), na likvidnostni krč, na povečevanje poslovnih obveznosti ipd., zato ne zadošča za presojo, da so bile okoliščine, v katerih je tožena stranka poslovala, takšne, da bi opravičile poseg v siceršnje pravice delničarjev do udeležbe na dobičku vsaj v minimalnem, zakonsko določenem deležu.
ZDR člen 110, 110/1, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 209, 209/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - poneverba
Tožnik (namestnik vodje skladišča) si je prisvojil stvari, ki so mu bile zaupane v zvezi z opravljanjem dela, kar predstavlja izpolnitev znakov kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1. Po navedenem določilu takšno kaznivo dejanje stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarskih, finančnih ali poslovnih dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi in se kaznuje z zaporom do 3 let (1. odstavek 209. člena KZ-1). Takšno ravnanje pa hkrati predstavlja tudi kršitev pogodbenih obveznosti tožnika, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in v skladu s 1. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
javni uslužbenci – dodatek za dvojezičnost – znanje jezika narodne skupnosti – pogoj za opravljanje dela
Tožena stranka je s spremenjeno sistematizacijo delovnih mest, s katero je določila delovna mesta, kjer je kot poseben pogoj za opravljanje dela določila znanje jezika narodne skupnosti na ustreznem nivoju in delovna mesta, kjer se tak pogoj ne zahteva, dokazala obstoj delovnih potreb za premestitev v skladu z določbo 149. člena ZJU in s tem zakonit razlog za premestitev prve tožnice.
Okoliščina, da tožena stranka v praksi dejansko še ni zagotovila, da prva tožnica ne prihaja v stik s pripadniki italijanske narodne skupnosti, ki pri državnem organu uporabljajo italijanski jezik, ne predstavlja pravne podlage za priznanje dodatka za dvojezičnost. Zgolj dejanska uporaba italijanskega jezika, po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktu tožene stranke, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.
Ker tožnik, sicer invalid III. kategorije od leta 1979 dalje, ni bil uživalec pravic po določbah predpisov, ki so veljali do 31. 12. 2002 (do uveljavitve določb ZPIZ-1 o invalidskem zavarovanju), in tudi ni bilo ugotovljeno poslabšanje že ugotovljene invalidnosti, ne izpolnjuje za pogojev za priznanje pravic po ZPIZ-1, torej pravice do nadomestila za invalidnost.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pooblastilo - vročitev odpovedi - zagovor - preložitev zagovora - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka – prekluzija - pooblastilo za odpoved – odvetnik – obstoj pooblastilnega razmerja
Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da pooblaščenec delodajalca delavcu ni dolžan predložiti pooblastila že ob podaji odpovedi, saj se lahko obstoj pooblastilnega razmerja, v katerem je izražena prava volja delodajalca, dokaže tudi v postopku pred sodiščem. Za odločitev torej ni pomembno, ali je toženec dokazal, da je izpodbijani odpovedi oziroma obvestilu o nameravani odpovedi priložil pooblastilo, temveč dejanski obstoj pooblastilnega razmerja med tožencem in njegovima pooblaščencema.
Tožnik, čeprav je bil za to zadolžen, iz hude malomarnosti ni pravočasno pripravil izjave o konverziji terjatev, da bi bila ta posredovana na sodišče, zaradi česar se je nad družbo začel stečajni postopek. S tem je huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. To pa je zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.
Abstraktno priznavanje poslovnega razmerja z upnikom in hkratno vsebinsko prazno zanikanje obstoja upnikove terjatve ne zadošča za presojo, da ni izpolnjen pogoj po 1. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ.
Tožnikova delovna zmožnost za poklica kuharja in avtomehanika je zmanjšana za več kot 50 % in je zmožen za opravljanje drugega dela z omejitvami, poklicna rehabilitacija pa ni potrebna. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je zato neutemeljen.
ZPIZ-1 člen 60, 67, 67/1, 91, 91/1, 91/1-3, 163, 163/2.
invalidnost
Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila njegova delovna zmožnost popolnoma izgubljena, saj je še zmožen opravljati drugo ustrezno delo z dodatnimi razbremenitvami, zato je še nadalje invalid III. kategorije. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je neutemeljen.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 37, 38. ZPIZ člen 202.
Sporazum s Srbijo – preračun pokojnin
Tožnik je prejemal starostno pokojnino pri tožencu. Na podlagi 38. člena sporazuma s Srbijo mu je bila v Srbiji priznana pravica od starostne pokojnine, pri čemer je srbski nosilec zavarovanja celotno dobo, dopolnjeno v zveznih organih, upošteval kot dobo, dopolnjeno v Srbiji, in na podlagi te dobe tožniku tudi priznal pravico do pokojnine v Srbiji. Pri tem je upošteval tudi 11 dni dobe, dopolnjene v Sloveniji. Toženec je zato na podlagi 38. člena sporazuma s Srbijo utemeljeno odločil, da tožnik od priznanja pokojnine v Srbiji dalje nima več pravice do pokojnine v Sloveniji.
ZDR člen 88. ZZVZZ člen 78, 78/1, 80, 81. ZVZD člen 36. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev člen 5, 5/2, 5/2-2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja – preventivni zdravstveni pregled
Glede na to, da se tožnica po pozivu na delo ni vrnila in se na delu ni zglasila, je tožena stranka pravilno, na podlagi 2. točke drugega odstavka 10. člena Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih (ki določa, da predhodni preventivni zdravstveni pregled opravi delavec po prenehanju opravljanja določenega dela na določenem delovnem mestu za več kot 12 mesecev) tožnico napotila na ustrezen preventivni pregled, da bi ugotovila, ali tožnica izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za delovno mesto šivilje.
V opisu delovnega mesta šivilje je med drugim določeno, da delo ni primerno za delavce z okvaro hrbtenice, ker gre za sedeče delo. Ker tožnica torej posebnega pogoja, zapisanega v opisu delovnega mesta za delovno mesto šivilje ni izpolnjevala, istočasno pa pomeni tudi, da je takšno delo nevarno za njeno zdravje, kar je v nasprotju s predpisi o varstvu in zdravju pri delu, tožnica ne more več izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zato je tožena stranka ravnala zakonito, ko je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
Tožnice so tožbo umaknile, tožena stranka pa je z umikom soglaša. Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ta pogoj v konkretnem primeru ni bil izpolnjen, saj tožnice tožbe niso umaknile zaradi tega, ker bi tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, temveč zato, ker je glede na datum sklenitve kolektivne pogodbe očitno, da bi bil, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS, tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožnice so zato toženi stranki dolžne povrniti pravdne stroške po načelu odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP.
Tožnik je vložil nerazumljivo in nepopolno tožbo, zato ga je sodišče pozvalo na njeno dopolnitev. Ker tožnik ni ravnal po sklepu sodišča in tožbe ni dopolnil, jo je sodišče utemeljeno zavrglo.
lastnost zavarovanca – samozaposleni – izvzem iz zavarovanja
Tožnica je vpisana v register samostojnih podjetnikov. Ker dobiček iz dejavnosti v zadnjih treh letih ni dosegel letnega zneska minimalne plače, izpolnjuje pogoje, pod katerimi zavarovanje ni obvezno.
Tožena stranka je bila na podlagi 18. člena ZEPDSV dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnika, pri čemer bi morala dokumente glede te evidence hraniti kot listino trajne vrednosti (člen 10/2 ZEPDSV), ki bi jo morala tožena stranka v primeru zahteve pristojnega organa temu organu tudi predložiti. Če bi tožena stranka spoštovala to svojo z zakonom določeno obveznost, bi z evidenco o izrabi delovnega časa tožnika lahko dokazovala, koliko ur dela je dnevno v vtoževanem obdobju opravil tožnik in koliko ur je opravil preko polnega delovnega časa oziroma v času dela prostih dni. Ker tožena stranka o izrabi delovnega časa tožnika ni vodila nikakršne evidence, je moralo sodišče o obsegu delovnega časa tožnika in o opravljenih urah dela odločiti na podlagi preostalih izvedenih dokazov.
Določba 143. člena ZDR, ki določa časovne omejitve glede opravljanja nadurnega dela, je namenjena varstvu delavca. Če delodajalec te varstvene določbe ne spoštuje in delavcu odreja delo tudi v večjem časovnem obsegu, kot pa to dopušča 143. člen ZDR, mu je dolžan to delo tudi ustrezno plačati.
Tožnik od toženca vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin, ki naj bi mu nastala, ker je bil zaradi odločitve toženca, da je bil določeno obdobje začasno nezmožen za delo v polovičnem delovnem času štiri ure dnevno zaradi poškodbe pri delu, nato pa za delo zmožen, ki je bila v sodnem postopku odpravljena in ugotovljen bolniški stalež, prisiljen delati. Zato je potrebno ugotoviti, ali je ravnanje toženca, ki je tožnika pred odločitvijo tudi osebno pregledal in odločil na podlagi razpoložljive zdravstvene dokumentacije, odstopalo od običajne metode dela, službene dolžnosti in potrebne skrbnosti ter ali je bilo samovoljno in arbitrarno ter kot takšno protipravno.