Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 37, 38. ZPIZ člen 202.
Sporazum s Srbijo – preračun pokojnin
Tožnik je prejemal starostno pokojnino pri tožencu. Na podlagi 38. člena sporazuma s Srbijo mu je bila v Srbiji priznana pravica od starostne pokojnine, pri čemer je srbski nosilec zavarovanja celotno dobo, dopolnjeno v zveznih organih, upošteval kot dobo, dopolnjeno v Srbiji, in na podlagi te dobe tožniku tudi priznal pravico do pokojnine v Srbiji. Pri tem je upošteval tudi 11 dni dobe, dopolnjene v Sloveniji. Toženec je zato na podlagi 38. člena sporazuma s Srbijo utemeljeno odločil, da tožnik od priznanja pokojnine v Srbiji dalje nima več pravice do pokojnine v Sloveniji.
stroškovna odločitev – pravdni stroški – umik tožbe - določitev vrednosti spornega predmeta – vrednost spora – razlike v plači
Tožnica je postavila opisni zahtevek. OT v tar. št. 15 tč. 1.b za te zahtevke določa vrednost nagrade za odgovor na tožbo in sicer v sporih o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, v sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja in sporu s področja socialne varnosti, v višini 300 točk. Ker je bila vrednost spora določena, nagrada za opisni zahtevek pa v OT predvidena, sodišču samo zaradi odmere stroškov ni bilo potrebno določati nove vrednosti spora.
ZPP člen 154, 154/1, 154/2. ZDSS-1 člen 58, 63, 81.
državna štipendija – stroški postopka – brezplačna pravna pomoč
Tožnika, ki v sporu ni uspel, je zastopal odvetnik, dodeljen po brezplačni pravni pomoči. Tožnik je stroške postopka priglasil, toženec pa ne. Stroški postopka zato bremenijo proračun, o višini stroškov pa bo odločala služba za brezplačno pravno pomoč.
Pravico do invalidske pokojnine je tožniku mogoče priznati šele od pravnomočnosti zadnje odločbe toženca, s katero je bilo odločeno, da se zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne, čeprav je bila že prej ugotovljena I. kategorija invalidnosti (popolna nezmožnost za delo).
Bistvo trditev tožeče stranke je v tem, da je kot svetovalec družbe K. d.d. za informatiko organizirala sestanek med naročnikom in toženo stranko (s katero je imela sklenjeno posredniško pogodbo), ne pa z ostalimi potencialnimi ponudniki, in ji na ta način omogočila prednost, ki je na koncu dejansko pripeljala do sklenitve posla. Sodišče prve stopnje se je zato ukvarjalo z vprašanjem, ali tožena stranka brez tega sestanka ne bi sklenila posla. Za navedene trditve je (glede na dejstvo, da je bila pogodba z M. d.o.o. sklenjena nekaj mesecev po odpovedi pogodbe o sodelovanju) dokazno breme na tožeči stranki.
Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožeča stranka sama zatrjevala, da je imela v zadevi dvojno vlogo. Po eni strani je svetovala družbi K. d.d. v zvezi s sklenitvijo pogodb za strojno in programsko opremo maloprodaje, po drugi strani pa je z enim od potencialnih ponudnikov sklenila pogodbo, s katero se je proti plačilu provizije zavezala izkoristiti svoj položaj svetovalca in aktivno posredovati pri K. d.d. ter na ta način temu ponudniku omogočiti sklenitev posla. Taka pogodba je že na prvi pogled nemoralna in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, v posledici pa nična.
Tožena stranka je za opravljanje tožničinega dela zaposlila dva nova delavca in v skladu s 88/3 čl. ZPP ni preverila ali bi bilo tožnico mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali bi jo bilo mogoče dokvalificirati ali prekvalificirati za opravljanje drugega dela, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita.
Nad toženo stranko ni bil začet stečajni postopek (ampak je bil stečajni postopek začet zoper drugo družbo s podobnim imenom), zato je odločitev o zavrženju tožbe materialnopravno napačna.
ZDR člen 110, 110/1, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 209, 209/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - poneverba
Tožnik (namestnik vodje skladišča) si je prisvojil stvari, ki so mu bile zaupane v zvezi z opravljanjem dela, kar predstavlja izpolnitev znakov kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1. Po navedenem določilu takšno kaznivo dejanje stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarskih, finančnih ali poslovnih dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi in se kaznuje z zaporom do 3 let (1. odstavek 209. člena KZ-1). Takšno ravnanje pa hkrati predstavlja tudi kršitev pogodbenih obveznosti tožnika, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in v skladu s 1. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pooblastilo - vročitev odpovedi - zagovor - preložitev zagovora - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka – prekluzija - pooblastilo za odpoved – odvetnik – obstoj pooblastilnega razmerja
Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da pooblaščenec delodajalca delavcu ni dolžan predložiti pooblastila že ob podaji odpovedi, saj se lahko obstoj pooblastilnega razmerja, v katerem je izražena prava volja delodajalca, dokaže tudi v postopku pred sodiščem. Za odločitev torej ni pomembno, ali je toženec dokazal, da je izpodbijani odpovedi oziroma obvestilu o nameravani odpovedi priložil pooblastilo, temveč dejanski obstoj pooblastilnega razmerja med tožencem in njegovima pooblaščencema.
Tožnik, čeprav je bil za to zadolžen, iz hude malomarnosti ni pravočasno pripravil izjave o konverziji terjatev, da bi bila ta posredovana na sodišče, zaradi česar se je nad družbo začel stečajni postopek. S tem je huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. To pa je zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.
Tožnik uveljavlja, da mu toženec na temelju neupravičene pridobitve izplača zneske invalidske pokojnine, za katero meni, da bi mu morala biti priznana že pred datumom, pred katerim mu je bila dejansko priznana. Ker je bilo tem, od kdaj dalje ima tožnik pravico do invalidske pokojnine, pravnomočno odločeno, toženec na škodo tožnika ni bil obogaten, zato je tožbeni zahtevek neutemeljen.
lastnost zavarovanca – samozaposleni – izvzem iz zavarovanja
Tožnica je vpisana v register samostojnih podjetnikov. Ker dobiček iz dejavnosti v zadnjih treh letih ni dosegel letnega zneska minimalne plače, izpolnjuje pogoje, pod katerimi zavarovanje ni obvezno.
Tožnik se je pritožil zoper sodbo, s katero je bil tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zavrnjen. Čeprav je tožnik že plačal sodno takso za postopek na prvi stopnji, je dolžan plačati še sodno takso pritožbo zoper sodbo. Plačilo sodne takse za pritožbo je procesna predpostavka za obravnavanje pritožbe.
vrnitev v prejšnje stanje - vročanje - utemeljen razlog
Predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje je neutemeljen, ker domnevno nepravilno vročena tožba v odgovor ne predstavlja utemeljenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Če tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, tožena stranka ni mogla zamuditi nobenega pravnega dejanja, nepravilna vročitev tožbe v odgovor pa se lahko uveljavlja kot pritožbeni razlog zoper zamudno sodbo.
ZZZDR člen 105. ZPP člen 339, 339/2-3. ZMZPP člen 73.
predodelitev otroka – vnaprejšnja ocena nepotrebnosti dokaza – preizkus po uradni dolžnosti – pristojnost sodišča v sporih o varstvu in vzgoji otrok
Tožnik je v tožbenih navedbah pojasnil, da se je toženka s hčerko junija 2009 (tožbo je vložil 28.8.2009) preselila v Rusijo. V tožbi je tudi navedel, da po podatkih centralnega imenika prebivalstva niti toženka, niti mladoletna hčerka ne živita na območju Republike Slovenije. Ob takšnih navedbah bi sodišče prve stopnje moralo najprej presoditi, ali je za odločanje v tem sporu sploh pristojno naše sodišče. Po 73. členu Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku je sodišče Republike Slovenije pristojno v sporih o varstvu in vzgoji otrok, za katere skrbijo starši, tudi tedaj, kadar toženec nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, če sta oba starša slovenska državljana, ali če je otrok slovenski državljan in ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.
pravdni stroški - umik tožbe - določitev vrednosti spornega predmeta – vrednost spora – razlike v plači
Tožnica je tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je od tožene stranke za določeno obdobje zahtevala obračun razlik v plači v določenem skupnem bruto znesku. Upoštevaje, da se vrednost spora v premoženjskih sporih določi po znesku zahtevanih dajatev (kot izhajajo iz tožbenega zahtevka), je treba vtoževani bruto znesek razlik v plači upoštevati kot vrednost spora.
poslovni razlog - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka se je odločila za prestrukturiranje podjetja, kar je privedlo do ukinitve treh delovnih mest, vključno s tožničinim, zaradi upada prometa in nastajajoče izgube. Takšna organizacijska rešitev je pomenila utemeljen poslovni razlog v smislu 1. in 2. odstavka 88. člena ZDR, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, zakonita.
Na odločitev o stroških postopka v individualnem sporu ne vpliva dejstvo, da se pred sodiščem vodi več istovrstnih zadev. Tožbe namreč niso bile vložene kot skupinska tožba večih oseb, zaradi česar bi bil potreben zgolj en odgovor na tožbo. V takšnih primerih je bilo za vsako tožbo potrebno napisati odgovor na tožbo, prilagojen konkretnim tožbenim navedbam in konkretnemu tožbenemu zahtevku. Ker gre za stroške, ki so bili potrebni za pravdo, je tožena stranka do njih tudi upravičena v višini, ki ustreza vrednosti spornega predmeta.
ZOR člen 10, 108. OZ člen 91. ZPP člen 154, 158, 158/1.
umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških - stroškovna odločitev – pravdni stroški – načelo uspeha – ničnost – odgovornost tistega, ki je kriv za ničnost pogodbe
Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi neutemeljenost zahteve tožene stranke za povrnitev stroškov postopka izhajala iz odškodninske odgovornosti, določene v 91. členu OZ oz. 108. člena ZOR. V skladu z navedenima določbama pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti. Ta določba ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke napram tožnici, ker tožnica ni bila pogodbena stranka KP tožene stranke.
Za obe podpisnici KP tožene stranke (torej tudi za sindikat) je smiselno veljala omejitev svobode urejanja obligacijskih razmerij, kakor je bila določeno v 10. členu takrat veljavnega ZOR. V skladu s to določbo, udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih uveljavljati v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi in z moralo. Obveznost upoštevanja prisilnih predpisov velja za obe stranki pogodbe in ne le za eno, zato pritožbeno stališče, da naj bi bila za ničnost določbe KP tožene stranke o regresu za letni dopust lahko kriva zgolj tožena stranka, ni utemeljeno. Sicer pa tožnica v tem sporu ni postavila niti odškodninskega zahtevka in tudi ne opredeljene zahteve za povrnitev stroškov postopka.
sodna poravnava – individualni delovni spor – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – odškodninska odgovornost – nezgoda pri delu
Stranki tega spora sta v pravdi pred pravdnim sodiščem sklenili sodno poravnavo, kjer sta se dogovorili, da „pravdne stranke (tožena stranka je bila tudi zavarovalnica, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost) nesporno ugotavljajo, da je v predmetni pravdni zadevi podana objektivna odgovornost prvotožene stranke...“. Navedena poravnava zavezuje stranki tega spora, vendar pa ugotovitev o objektivni odgovornosti tožene stranke lahko velja le za navedeno pravdno zadevo, ne more pa kar avtomatsko veljati tudi za ta individualni delovni spor, kar je razvidno tudi iz besedila poravnave, saj stranki ugotavljata, da je objektivna odgovornost podana „v predmetni pravdni zadevi“. To kaže na voljo strank, da veljavnost ugotovitve o objektivni odgovornosti omejijo na navedeno zadevo in navedeno poravnavo. Poravnava sicer ima značaj pravnomočne sodbe, vendar tistega dela poravnave, ki se nanaša na ugotovitev objektivne odgovornosti tožene stranke, ni možno šteti za nekakšno vmesno sodbo, ki bi veljala tudi v drugih sporih. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navesti, zakaj šteje, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke in ne zadostuje zgolj njegovo sklicevanje na sodno poravnavo, ki je bila sklenjena v drugem sporu. Ker tega ni storilo, sodba v tem delu nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.