UNJSPF ni sklad, ki bi gradil na medgeneracijski solidarnosti, temveč gre za financiranje rente iz naslova premoženja sklada. Sklad namreč investira premoženje, pokojnine pa financira iz oplajanja njegovega premoženja in jih izplačuje v obliki rentnega izplačila. Vplačevanje prispevkov s strani delodajalca in zavarovanca v sklad UNJSPF tudi ni obvezno. Dejstvo, da začasni delavci OZN nimajo pravice do izplačil iz tega sklada, prav tako tudi ne delavci, ki so zaposleni za kratko obdobje, pa še dodatno potrjuje pravilnost tožnikovega stališča, da ne gre za obvezno zavarovanje. Ker pokojnina OZN ne vključuje socialnega zavarovanja (zdravstvene storitve, nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo), ampak pokriva le starost, smrt in invalidnost, vsak udeleženec pa lahko ob odhodu iz OZN dvigne vsa privarčevana lastna sredstva in z njimi prosto razpolaga, saj namen sklada UNJSPF ni nuditi osnovne socialne varnosti, po presoji sodišča tožnikovega dohodka ni mogoče šteti za pokojnino, temveč za pokojninsko rento.
V obravnavani zadevi tožnik vlaga tožbo zaradi molka organa, ker toženka ni odločila o njegovi vlogi za sklenitev služnostne pogodbe v zvezi z ustanovitvijo služnosti na toženkini nepremičnini. Sodišče sodi, da četudi bi toženka o tej njegovi vlogi odločila, akt, s katerim bi o njej odločila, ne bi bil upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Takšen akt ne bi bil izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije. Šlo bi za akt poslovanja. Razpolaganje samoupravnih lokalnih skupnosti z nepremičnim premoženjem namreč ureja ZSPDSLS-1. Ta določa, da se pogodba o ustanovitvi služnosti sklene po metodi neposredne pogodbe, pri čemer obveznost objave namere ni potrebna (prvi odstavek 71. člena ZSPDSLS-1). Postopek ustanovitve služnosti se tako ne vodi kot upravni postopek, v katerem bi bila izdana upravna odločba (in toženka v njem ne nastopa kot oblastni organ), temveč kot postopek razpolaganja s stvarnim premoženjem na podlagi ZSPDSLS-1, v katerem toženka ravna kot vsak drug lastnik.
Začasno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti velja, dokler davčna obveznost ni izpolnjena oziroma dokler ne ugasne oziroma ne more več nastati. To pomeni, da začasni sklep o zavarovanju velja določen čas. V obravnavanem primeru je veljal do plačila davčne obveznosti, tj. do 7. 9. 2023. Ker so bile zavarovane davčne obveznosti v celoti izpolnjene, sta izpodbijana sklepa prenehala veljati, s tem pa so tudi prenehali njuni pravni učinki na pravni položaj tožeče stranke, saj neveljavna sklepa ne posegata več v njene pravice oziroma pravne koristi.
Odvetniška tarifa ob uveljavitvi oziroma začetku uporabe DZ in ZNP-1 z njima ni bika usklajena, vendar je bistveno, da je bila tožnica z odločbo z dne 20. 12. 2021 določena, da za upravičenko opravi odvetniške storitve pravnega svetovanja in zastopanja v postopku zaradi varstva in vzgoje otroka, preživljanja ter stikov, kar je tudi storila in 28.3.2022 predložila napotnico, ter nadalje, da je bilo plačilo za storitve v tovrstnih zadevah v relevantni OT specialno urejeno, čeprav umeščene med postavke za pravdni postopek. Zato je pravilno uporabiti te postavke iz tar. št. 18/2,019 in 20 OT.
Materialna škoda sama po sebi praviloma ne pomeni težko popravljive škode. Ta se lahko iztoži pred pristojnim sodiščem. Škoda mora tako biti resna in stranki neposredno pretiti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.
V skladu z načelom zakonitosti, ki izhaja iz 6. člena ZUP, zakonitost odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke, to je praviloma prvostopenjska odločba, torej na podlagi takrat veljavnih predpisov in pred izdajo odločbe ugotovljenih dejstev in okoliščin. Kasnejše spremembe dejanskega stanja, nastale po izdaji odločbe, na pravilnost oziroma zakonitost odločbe organa prve stopnje ne morejo vplivati.
V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec.
Prag resnosti nečloveškega ravnanja z vidika 4. člena Listine je dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom.
Tožena stranka ni preverila, kako je z realnostjo sprejema tožnika v nastanitvene kapacitete glede na deklaracije o nezmožnosti sprejemanja prosilcev, tožena stranka tudi ni razčistila, ali je Italija sprejela tožnika na standardiziranem obrazcu kot prosilca za mednarodno zaščito, ali kot nekoga, ki je morebiti v postopku vrnitve.
Pravica do subvencije neprofitne najemnine za stanovanje je socialna pravica, do katere je ob drugih pogojih upravičen najemnik stanovanja, če izpolnjuje dohodkovni cenzus in druge pogoje glede premoženjskega stanja, določene s predpisi o socialnem varstvu, ki urejajo socialne pomoči.
Za tovrsten spor je sodno varstvo zagotovljeno pri socialnem sodišču, zato upravno sodišče ni stvarno pristojno.
Pozivanje k dopolnitvi prošnje presega poziv k predložitvi tistih podatkov, ki so po določbah 66. člena ZUP in 32. člena ZBPP obvezne sestavine prošnje za dodelitev BPP. Omenjeno pozivanje lahko pomeni kvečjemu poziv stranki k dopolnitvi utemeljitve zahteve v smislu določb 140. člena ZUP, iz katerih pa jasno izhaja tudi, da če stranka takšnemu pozivu ne sledi, toženka samo zaradi tega vloge ne sme zavreči po drugem odstavku 67. člena ZUP. Po presoji sodišča je tožnikova prošnja vsebovala vse v drugem odstavku 32. člena ZBPP navedene podatke in je bila formalno popolna. Izostanek obrazložitve okoliščin nastale situacije odškodninske tožbe ne more voditi do drugačnega zaključka. Toženka tako ni imela podlage za zavrženje obravnavane prošnje za dodelitev BPP, ampak bi jo morala vsebinsko obravnavati.