CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00023240
ZPP člen 443, 443/1, 458, 458/1. OZ člen 190, 193. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 18, 20, 20/2. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/1.
spor majhne vrednosti - nedovoljeni pritožbeni razlogi - zahtevek za izročitev stvari - kupoprodajna pogodba - skupni podjem - plačilo kupnine - obogatitveni zahtevek - odplačna odsvojitev - vrednost stvari - vrednost ob odsvojitvi - neupravičena pridobitev - obseg vrnitve - zakonske zamudne obresti - stroški postopka - odvetniška tarifa - nagrada za zastopanje na naroku - urnina
Pri nakupu kose je šlo za skupen podjem pravdnih strank, namenjen njeni uporabi na nepremičninah obeh. Pravdni stranki sta torej skupaj prevzeli obveznost zagotovitve denarnih sredstev za plačilo kupnine. Ker je tožena stranka koso odsvojila brez vednosti tožeče stranke, jo je s tem prikrajšala za znesek, ki bi pripadel tožeči stranki, sama pa je za ta znesek obogatena.
sodne takse v stečajnem postopku - sklep o delitvi - sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase - odmera sodne takse - nastanek taksne obveznosti
V skladu z določbo 5. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1 nastane taksna obveznost za povprečno takso v stečajnem postopku ob pravnomočnosti odločbe o delitvi. Zakon torej veže nastanek taksne obveznosti na pravnomočnost vsake odločbe o delitvi, torej vsakega sklepa o razdelitvi splošne ali posebne razdelitvene mase. Iz navedenega izhaja, da se tudi taksa odmeri za vsak sklep o delitvi posebej, glede na znesek, ki je na razpolago za poravnavo dolgov stečajne mase ob vsaki delitvi.
URS člen 14, 22. OZ-UPB1 člen 55, 55/1, 87, 87/1, 92, 567. ZPP člen 7, 181, 181/2, 212, 212/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/1, 11, 12, 12/2. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 20, 20/1, 20/2.
pogodba o preužitku - obvezna oblika pogodbe - pogodba v obliki notarskega zapisa - ničnost pogodbe o preužitku - uporabnina za nepremičnino - stroški pravdnega postopka - razpravno načelo
Na ničnost se namreč lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. člen OZ), torej tudi toženka, ki je v tej smeri navedla številna dejstva in predlagala dokaze (sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, 7. člen in prvi odstavek 212. člena ZPP), zato ni bilo potrebno, da bi slednje storil tudi tožnik, ki trditvam toženke ni ugovarjal. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da na ničnost pazi tudi sodišče po uradni dolžnosti (92. člen OZ), pri čemer sta obe pravdni stranki tekom postopka na prvi stopnji izpostavili, da pogodba o preužitku z dne 18. 6. 2012 ni sklenjena v predpisani obliki iz 567. člena OZ, kar pomeni, da bi njeno ničnost lahko ugotovilo tudi sodišče samo po uradni dolžnosti.
spor o pristojnosti - kmetijsko gospodarstvo - stranka postopka
Tožeča stranka ni nobena od oseb iz prvega odstavka 481. člena ZPP, pač pa je zaokrožena gospodarska celota, ki je organizirana v drugi od oblik iz 2. točke 3. člena Zakona o kmetijstvu, ki ni niti pravna oseba niti samostojni podjetnik. Čim pa je tako, ni izpolnjen subjektivni kriterij iz 481. člena ZPP za uporabo pravil o postopku v gospodarskih sporih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00021845
ZD člen 28, 34. OZ člen 190. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
spor o obsegu zapuščine - pravni interes za tožbo - napotitveni sklep zapuščinskega sodišča - ugotovitvena tožba - dajatvena tožba - denarna sredstva - vrnitev premoženja v zapuščinsko maso - vračanje daril v zapuščino - terjatev - neupravičena pridobitev - premik premoženja - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe - materialno procesno vodstvo
Tožnica je postavila ugotovitveni zahtevek, da denarna sredstva spadajo v zapuščino. Zgolj z ugotovitvenim zahtevkom do cilja, ki ga zasleduje s tožbo, tj. da kot dedinja pridobi del teh sredstev, ne more priti. Tožnica bi poleg ugotovitvenega morala postaviti tudi dajatveni zahtevek po vračilu denarnih sredstev v zapuščino. Če ga ni postavila, bi jo moralo sodišče v okviru materialno procesnega vodstva na navedeno opozoriti, ne glede na to, da jo je zastopal odvetnik, ki je strokovnjak na pravnem področju. Šele s pravilno oblikovano tožbo bo tožnica lahko uveljavila svoj pravni in ekonomski interes.
Sodišče prve stopnje je v izreku ugotovilo, da v zapuščino spadajo zgoraj navedena denarna sredstva, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, ker za prehod premoženja zapustnice v sfero šeste toženke ni podlage. Tak premik utemeljuje zapustničino terjatev nasproti šesti toženki iz naslova neupravičene pridobitve in terjatev predstavlja sestavni del zapuščine. Ob priznanju ugotovitvenega zahtevka v izreku, sodišče v obrazložitvi govori o terjatvi nasproti šesti toženki, kar utemeljuje dajatveni zahtevek. Tako gre ugotoviti, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, s tem pa absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.
objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - pravna in dejanska podlaga tožbenega zahtevka - vrednost spornega predmeta - seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov - določitev stvarne pristojnosti - pristojnost okrajnega sodišča - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Tožeča stranka je v tožbi postavila več tožbenih zahtevkov (objektivna kumulacija) in za vsakega od njih navedla vrednost spornega predmeta. Pritožba ima prav, ko navaja, da se posamezni zahtevki v tožbi opirajo na različno dejansko in pravno podlago, zato ni podane podlage za seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov.
razžalitev - negativna vrednostna sodba - varstvo upravičenih koristi - namen zaničevanja - izključitev kaznivosti
Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da se je obdolženec s tem, ko je oškodovančevo delo primerjal z mafijo, o njem žaljivo izrazil, prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da konkretni primer ni osamljen, temveč obdolženec negativni odnos do oškodovanca v zvezi z njegovim sojenjem v pravnomočno končani pravdni zadevi, v kateri je imel sam vlogo stranke, že več let izraža s pisnimi vlogami, v katerih na žaljiv način izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča oziroma oškodovanca kot sodnika posameznika. Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da v dokaznem postopku ugotovljen subjektivni odnos obdolženca do lastnega ravnanja ter okoliščine njegovega ravnanja v obravnavanem dogodku, ne potrjujejo presoje izpodbijane sodbe, da je bila njegova primerjava oškodovančevega dela z "mafijo" usmerjena izključno ali predvsem v napad na njegovo osebnost, v sramotitev, ponižanje, prezir in zasmehovanje oziroma osebno diskreditacijo, temveč je imel obdolženec predvsem namen opozoriti na, po njegovem trdnem subjektivnem prepričanju, nezakonito in nepravilno odločitev oškodovanca kot sodnika v pravnomočno zaključeni pravdni zadevi, ki je vplivala na njegovo premoženjsko stanje in s katero se še danes ne strinja.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - opravičljiva zamuda pravnega dejanja - razlogi za vrnitev v prejšnje stanje - zatrjevane napake sodišča
Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo sodišče (in pritožnik uveljavlja prav in samo takšne: da sodišče ni upoštevalo pravočasnega odgovora na tožbo, da ga ni povabilo na narok, da je narok opravilo, preden je potekel rok za odgovor na tožbo), ne more uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje.
Vrhovno sodišče RS je v več svojih odločbah v podobnih zadevah (ki se sicer nanašajo na pogodbeno kazen zaradi kršitve konkurenčne klavzule) že zavzelo naslednje stališče: "Presoja sodišča prve stopnje, da je konkurenčna klavzula oderuška in zato nična zaradi nesorazmerja med višino pogodbene kazni, ki bi jo v primeru kršitve konkurenčne klavzule moral plačati toženec, in višino denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ki predstavlja pogodbeno obveznost tožeče stranke, je zmotna. Že zato, ker temelji na sklepanju o očitnem nesorazmerju med vrednostjo pogodbene obveznosti tožeče stranke in višino pogodbene kazni. Pri pogodbenem določilu o plačilu pogodbene kazni (zaveza toženca) in o plačilu nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (zaveza tožeče stranke) ne gre za vzajemno (sinalagmatsko) obveznost, ki domneva obojestransko izpolnitev. Če namreč toženec ne bi kršil konkurenčne klavzule, ne bi bil dolžan ničesar plačati. Za presojo, da je pogodba oderuška, je tako med drugim relevantno očitno nesorazmerje med predmetoma izpolnitve pogodbenih strank iz dvostranske pogodbe (119. člen OZ). Ni torej relevantno očitno nesorazmerje med obveznostjo, ki nastopi zaradi neizpolnitve pogodbe ene pogodbene stranke, in predmetom izpolnitve druge pogodbene stranke. Dogovorjena pogodbena kazen je bila v konkretnem primeru namenjena utrditvi konkurenčne klavzule za toženca, saj sankcionira njegovo morebitno kršitev le-te. Obveznost plačila pogodbene kazni zato ne more biti ekvivalent pogodbene obveznosti tožeče stranke. O oderuškosti pogodbe iz razlogov, kot izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, sploh ni mogoče govoriti, ker ne gre za izpolnitveni predmet pogodbe, saj obveznost plačila pogodbene kazni ni bila ekvivalent pogodbene obveznosti tožeče stranke."
V obravnavani zadevi s konkurenčno klavzulo sicer ni bila dogovorjena pogodbena kazen, temveč pavšalna odškodnina, vendar pritožbeno sodišče meni, da je potrebno navedeno stališče VSRS upoštevati tudi v primeru, kadar je v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena pavšalna odškodnina za kršitev konkurenčne klavzule. Izhajajoč iz citiranega stališča glede elementov oderuške pogodbe je obrazložitev sodišča prve stopnje o ničnosti konkurenčne klavzule napačna.
ZGD-1 člen 268, 268/2, 268/2-4.. ZPP člen 300, 300/3.
predsednik uprave - individualna pogodba - nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi - odpoklic s funkcije - ekonomski razlog - poslovni razlog - litispendenca - pravnomočno razsojena stvar - zavrženje dela tožbe
Zaključek sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za litispendenco oziroma pravnomočno razsojeno stvar, ni pravilen. Prav tako tudi ne gre za uveljavljanje zahtevkov kot pravic iz delovnega razmerja. Dva spora sta identična, če je podana istovetnost strank in istovetnost tožbenega zahtevka, pri čemer je v teoriji in sodni praksi uveljavljeno stališče, da se za presojo istovetnosti tožbenega zahtevka v fazi, ko je o zadevi že pravnomočno odločeno, uporablja procesna ekvivalenčna teorija, ki pri oceni istovetnosti toženega zahtevka enakovredno upošteva tožbeni predlog, kot tudi dejansko podlago zahtevka, pri čemer slednja predstavlja sklop dejstev, ki opredeljujejo določen življenjski dogodek. Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče uveljavljati. Ob primerjavi med obravnavano zadevo in zadevama opr. št. I Pd 25/2016 in I Pd 637/2017 (prej I Pd 1104/2013) je ugotoviti, da je sicer v obeh zadevah podana istovetnost strank in tudi bistveno enak tožbeni predlog, vendar pa dejanska podlaga zahtevka ni enaka. Tožnik namreč v obravnavani zadevi utemeljuje tožbeni zahtevek z drugimi dejstvi kot v navedenih delovnih sporih, in sicer na obstoju odškodninske odgovornosti, pri čemer pravnomočno odločitev o ničnosti sklepa o tožnikovem odpoklicu opredeljuje kot protipravno ravnanje tožene stranke, ki je tožniku povzročilo škodo zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi v posledici odpoklica. Škodo torej uveljavlja kot pozitivni pogodbeni interes in ne kot plačilo pravice iz delovnega razmerja.
ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 365, 365-2. ZFPPIPP člen 59, 59/2, 60, 60/1, 60/4, 296, 296/1, 298a.
stroški pravdnega postopka - uspeh v pravdi - prijava terjatev v stečajnem postopku - prerekanje terjatve - pomanjkljivi podatki - obstoj terjatve - poizvedbe - dolžna skrbnost - skrbnost stečajnega upravitelja - preizkus terjatve
Tožena stranka je imetnica vknjižene hipoteke na nepremičnini tožeče stranke in z njo zavarovane terjatve. Glede na posebno določilo 298.a člena ZFPPIPP mora stečajni upravitelj takšno hipoteko in terjatev, zavarovano z njo, vključiti v osnovni seznam preizkušenih terjatev, tudi če ju upnik ni prijavil v roku za prijavo iz drugega odstavka 59. člena tega zakona. Navedeno določilo torej predstavlja ugodnost za upnike, ker jim terjatve in ločitvene pravice ni potrebno prijavljati v stečajnem postopku, saj se avtomatično štejeta za prijavljeni. Tožena stranka tako ni bila dolžna podati posebne prijave, ki bi ustrezala vsebinskim zahtevam iz 60. člena ZFPPIPP, zato po presoji pritožbenega sodišča tudi ni dolžna nositi stroškovnih posledic postopka za ugotovitev obstoja terjatve, če jo je stečajni upravitelj prerekal zaradi pomanjkljivih podatkov, kot je to bilo v konkretnem primeru. V kolikor je imel upravitelj pomisleke glede njenega obstoja, je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča dolžan o sami terjatvi opraviti ustrezne poizvedbe pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da takšna angažiranost stečajnega upravitelja v tovrstnih primerih sodi v okvir njegove dolžne skrbnosti, kadar je to potrebno za pravilen preizkus terjatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00020193
OZ člen 364, 569. ZZZDR člen 51. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
pravna podlaga tožbenega zahtevka - obseg tožbene trditvene podlage - sklepčnost - nesklepčnost tožbe - spor o obstoju - obstoj izvenzakonske skupnosti - posojilna pogodba - narava pogodbe - čas nastanka obveznosti - čas in kraj sklenitve pogodbe - izpolnitev obveznosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - presoja listin - pripoznava dolga
Upoštevaje tudi dejstvo, da tožeča stranka v tožbi ni podala izrecnih trditev o tem, da bi bila obveznost pokojnika do nje nastala v času njune zunajzakonske skupnosti, bi se sodišče prve stopnje pri odločitvi o tožbenem zahtevku moralo opredeliti do vseh tožbenih trditev tožeče stranke (kot logično povezane celote) in tudi do vseh možnih pravnih podlag, ki bi lahko prišle v poštev v konkretnem primeru (določila OZ), ne pa zgraditi pravnih zaključkov zgolj na podlagi njene trditve, da je zunajzakonska partnerka pokojnega očeta tožene stranke.
ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/3, 273. ZGD-1 člen 38a, 318, 318/2, 398. ZBan-2 člen 55.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - izpodbijanje sklepov skupščine delniške družbe - nadzorni svet - imenovanje članov nadzornega sveta - banka - glasovalna pravica - omejitve - posebni revizor - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - predpostavke za izdajo začasne odredbe - izkaz nevarnosti - odprava nasprotij - ravnanje v dobro družbe - namen zavarovanja z začasno odredbo - izredni ukrep - nastanek težko nadomestljive škode - vrstni red presojanja pogojev - kumulativno določeni pogoji
Ker morajo delovati člani nadzornega sveta po principih neodvisnosti in v dobro družbi, ni mogoče sprejeti razlage o škodljivosti vpliva treh novoimenovanih članov nadzornega sveta na vpliv tožeče stranke v toženi stranki zgolj zato, ker je tožeča stranka glasovala proti njihovemu članstvu v nadzornem svetu. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tem članom nadzornega sveta ne odvzame glasovalnih pravic na tej predpostavki za izdajo začasne odredbe.
Ukrepi proti upravi ali nadzornemu svetu banke so izredni ukrepi, za katere morajo biti izpolnjeni pogoji po ZBan-2, ki pa jih v konkretnem primeru tožeča stranka ni izkazala, prav tako pa tudi ni zatrjevala katere od okoliščin, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da navedene tri osebe ne izpolnjujejo pogojev za imenovanje člana nadzornega sveta, zato ni mogoče govoriti o neznatnosti škode, če bi sodišče določenim članom nadzornega sveta banke z začasno odredbo omejilo oziroma odvzelo pravico do glasovanja v nadzornem svetu.
Neutemeljeno je stališče, da bo brez začasne odredbe sodno varstvo, ki ga tožeča stranka zasleduje z izpodbijano tožbo, ostalo izvotleno, ker bo medtem posebni revizor revizijo vodenja posameznih poslov družbe že opravil. Vzpostavitev prejšnjega stanja sicer v tem primeru res ne bo mogoča, veljali pa bodo vsi učinki, ki jih ZGD-1 določa v primeru sodbe, s katero sodišče razveljavi določen skupščinski sklep. Sicer pa, kot je bilo pojasnjeno že uvodoma, tožeča stranka tudi v primeru, če ne bi bile upoštevane glasovalne pravice delničarjev, ki so izglasovali sporni sklep, ne bi imela možnosti tem delničarjem preprečiti, da od sodišča zahtevajo imenovanje posebnega revizorja.
Pritožnik navaja, da se po ustaljeni sodni praksi pri obravnavi zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe vedno primarno presoja verjetnost in šele nato nevarnost. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožniku v tem smislu, da se z nevarnostjo sodišču sploh ni treba ukvarjati, če upnik s stopnjo verjetnosti ne izkaže obstoja oziroma nastanka terjatve. Ob neizkazani eni izmed predpostavk se sodišče z drugo sploh ne ukvarja. Vendar ne drži, da sodna praksa enotno sledi postopanju po takem vrstnem redu, po katerem najprej ugotavlja predpostavko verjetnosti. Če je gotovo, da ne obstaja noben primer predpostavke nevarnosti, logično sledi, da ni pogojev za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Zato ne drži, da v tem primeru sklepa ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje še presoje predpostavke verjetnosti.
poškodba pri smučanju - poškodba rame - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine - odškodnina za telesne bolečine - odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - pravična denarna odškodnina - premoženjska škoda - potni stroški v času zdravljenja
Sodišče prve stopnje z odmero denarne odškodnine za tožnikove telesne bolečine v višini 10.000,00 EUR, za strah v višini 1.500 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 15.000 EUR pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Pritožnik brez sklicevanja na podobne zadeve le na splošno trdi, da je prisojena odškodnina za vse vrste škode prenizka, ker naj bi sodišče prve stopnje ugotovljena dejstva „premalo vrednotilo“. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen.
ugovor pobota - procesno pobotanje - učinki pobota - oblikovanje izreka - tričlenski izrek - pobotanje judikatne terjatve - materialnopravno (predprocesno) pobotanje - ugovor res iudicata - pravočasnost ugovora pobotanja
Sodna odločba, v kateri odločimo tudi o ugovoru pobota in sodno pobotamo medsebojni terjatvi pravdnih strank, lahko učinkuje le za naprej, zato se opravi pobot na dan zaključka glavne obravnave.
SZ-1 člen 10, 83, 83-1, 87, 90, 90/2, 90/3, 90/4, 103, 103/1, 103/1-7, 103/1-11, 103/5. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (2004) člen 14.
neprofitno najemno stanovanje - odpoved najemne pogodbe - krivdni razlogi za odpoved najemne pogodbe - izpraznitev stanovanja - primerno stanovanje kot pravni standard
SZ-1 v primerih, ko najemnik neprofitnega stanovanja ne izpolnjuje več splošnih pogojev za pridobitev neprofitnega stanovanja, dopušča spremembo določil najemne pogodbe zgolj in samo v delu, ki se nanašajo na višino in vrsto najemnine (najemnina se določi v višini tržne najemnine), ne spremeni pa se s tem avtomatično tudi vrsta najemnega stanovanja oziroma najemnega razmerja.
Iz določbe petega odstavka 103. člena SZ-1 ne izhaja, da bi bila odpoved najemne pogodbe najemniku neprofitnega stanovanja mogoča (tudi) v primerih, ko vrednost premoženja (nepremičnin), ki ga ima v lasti najemnik (ali njegov zakonec oziroma zunajzakonski partner), presega določen cenzus (zaradi (so)lastništva katerihkoli nepremičnin). Iz navedene zakonske določbe je namreč razvidno, da je odpoved najemne pogodbe najemniku neprofitnega stanovanja možna le v primeru, če ima najemnik (ali njegov zakonec oziroma zunajzakonski partner) možnost dejanskega bivanja v drugem primernem stanovanju ali stanovanjski stavbi, pa te možnosti po lastni krivdi ne izkoristi. Vrednost morebitnih nepremičnin, ki jih ima v (so)lasti najemnik neprofitnega stanovanja, ni pravno pomemben kriterij za uveljavitev pravice do odpovedi najemne pogodbe najemniku neprofitnega stanovanja.
Okoliščine v zvezi z obstojem krivdnega odpovednega razloga je treba presojati v času, ko je lastnik stanovanja zanje izvedel in nanje opozoril najemnika.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00020195
OZ člen 190, 193. ZZZDR člen 51, 51/1, 59, 59/1.
neupravičena obogatitev - povračilni zahtevek - vlaganja v nepremičnino - skupna gradnja hiše na zemljišču staršev enega od zakoncev - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganja- vrnitveni zahtevek - prehod koristi - smrt zakonca - skupno premoženje zakoncev - skupna terjatev iz naslova vlaganj v nepremičnino - zakonska domneva o velikosti deležev - obseg vrnitve - obseg vrnitve neupravičeno pridobljenega - zakonske zamudne obresti - zakonske zamudne obresti od povračilnih zahtevkov
Zaradi izvršenih vlaganj v okviru skupne gradnje se je tržna vrednost nepremičnin povečala. Korist od navedenega povečanja sta imela tedanja lastnika, toženkina starša, z dedovanjem pa je ta korist prešla na toženko. Tožnik, ki spornih nepremičnin nima v posesti, a je denarno in s svojim delom prispeval k povečanju njihove vrednosti, je zato ostal prikrajšan in mu po 190. členu OZ pripada ustrezen povračilni zahtevek.
Tožniku pripada le polovica denarnega zneska, ki ustreza njegovemu deležu pri povečanju vrednosti spornih nepremičnin. Zatrjevanja vlaganja so bila namreč izvršena v času zakonske zveze pravdnih strank, z njunim skupnim delom in sredstvi, zato terjatev, ki jo v tej pravdi uveljavlja tožnik, po drugem odstavku 51. člena ZZZDR sodi v njuno skupno premoženje. Tožnik ne trdi, da sta si s toženko po razvezi zakonske zveze to premoženje že razdelila, zakonske domneve o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, ki jo določa prvi odstavek 59. člena ZZZDR, pa mu tudi ni uspelo izpodbiti.
pravna podlaga tožbenega zahtevka - izpolnitev prodajne pogodbe - pridobitev lastninske pravice - neupravičena obogatitev - odškodninski zahtevek - način poplačila - posojilna pogodba - finančni leasing - plačilo DDV - plačilo kupnine - pridržek lastninske pravice - prodaja z lastninskim pridržkom - vrnitev stvari
Prodajalec premične stvari si lahko pridrži lastninsko pravico dokler kupec ne plača vse kupnina. Za pridobitev lastninske pravice po 520. členu OZ je treba ugotoviti vsa dejstva. Sodišče ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev glede ugovora, da kupnina ni bila v celoti plačana.