Sodno varstvo v postopkih odločanja o dostopu do informacij javnega značaja se zagotavlja v upravnem sporu s tožbo zoper odločbo informacijskega pooblaščenca. To pomeni, da je predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu in s tem upravni akt, ki se lahko izpodbija, le odločba, s katero informacijski pooblaščenec kot pritožbeni organ odloči o pritožbi prosilca zoper odločbo organa, s katerim je ta njegovo zahtevo za dostop do informacije javnega značaja zavrnil ali zavrgel (31. člen ZDIJZ).
Že po naravi stvari lahko škodo, ki bi nastala z razkritjem dokumentov, oceni organ, ki postopek vodi. Na njem je torej dokazno breme, da kot verjetno izkaže ogroženost nadaljnje izvedbe postopka, odločba tožene stranke pa mora o tem imeti razloge. Takšna škoda je izkazana predvsem takrat, ko bi razkritje dokumentov lahko ogrozilo nadaljnje zbiranje in izvedbo dokazov, tako da bi zavezanci ali druge osebe prikrili ali uničili dokumente, pomembne za odločanje v postopkih, oziroma bi to vplivalo na njihove izpovedbe ali način sodelovanja v postopku. Organ mora v vsakem primeru posebej pretehtati, ali bi razkritje neke informacije škodovalo izvedbi konkretnega postopka.
Tožena stranka je dostop do zahtevanih dokumentov zavrnila brez utemeljitve, saj brez upoštevanja okoliščin posamičnega primera ni določno pretehtala možnosti odobritve dostopa in morebitnih škodljivih posledic za navedeni postopek, ki bi nastale z razkritjem dokumentov.
Središče tožnikovih življenjskih interesov ni na navedenem naslovu B., ampak v A.
Uporaba kmetijskega zemljišča med drugim tudi za oglaševalsko dejavnost, ne pomeni uporabe zemljišča v skladu z zakonskim namenom kmetijskih zemljišč ne glede na to, v kolikšni meri oglaševalska dejavnost na kmetijskem zemljišču dejansko ovira primarni namen kmetijskega zemljišča.
Tožeča stranka je gospodarski subjekt in ima pravico do svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave), ki pa se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo (drugi odstavek 74. člena Ustave). Svobodna gospodarska pobuda, na katero morebiti meri tožeča stranka, ko pravi, da se ji onemogoča opravljanje dejavnosti, je omejena z javno koristjo, ta pa se, ko gre za (upo)rabo kmetijskih zemljišč, že na ustavni ravni lahko uresničuje samo tako, da se ob tem varujejo kmetijska zemljišča (drugi odstavek 71. člena Ustave). Še bolj konkretno je način varovanja kmetijskih zemljišč urejen v ZKZ, med drugim, z določbami, ki omejujejo postavljanje objektov in s tem rabo za namene, ki niso v zvezi s kmetijsko dejavnostjo, s čimer je posredno urejeno tudi uresničevanje svobodne gospodarske pobude v dejavnosti oglaševanja. V predmetni zadevi gre torej po oceni sodišča za način uresničevanja gospodarske pobude v smislu drugega odstavka 15. člena Ustave in ne za poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude.
Pravnomočne odločbe pristojnega organa, izdane v drugih postopkih, predstavljajo dokazno vrednost, ni pa upravni organ z njimi odvezan zakonske dolžnosti, da popolno ugotovi dejansko stanje. Tudi v obnovljenem postopku pa upravni organ zavezujejo vsa temeljna načela, ki veljajo v ZUP.