Iz tožnikovega ravnanja je razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Tožnik je 5. 4. 2025 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete azilnega doma in se tja v treh dneh ni vrnil. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Iz Prošnje je razvidno, da so tožnika iz Maroka vodili ekonomski razlogi. Svojo državo je po lastni izjavi zapustil zato, ker je odgovoren za družino in išče delo. Kasneje na osebnem razgovoru je tožnik razkril popolnoma drugačne razloge za odhod iz Maroka. Tam naj bi neznana skupina ljudi menila, da je tožnik Zuhri, zato mu je leta 2022 najprej vzela kri, zatem pa naj bi mu še grozila. Na osebnem razgovoru tožnik ekonomskih razlogov za odhod iz izvorne države ni več omenjal, dejal je, da se je v Maroku lahko preživljal in da drugih problemov ni imel. Ko mu je uradna oseba na osebnem razgovoru predočila, da spreminja razloge za mednarodno zaščito in ga vprašala, zakaj zgoraj opisanih težav s skupino v Maroku ni navedel že v Prošnji, je dejal, da ga je bilo takrat strah zapisati "te zadeve". Zakaj ga je bilo ob vložitvi Prošnje (14. 1. 2025) to strah zapisati, dober mesec kasneje na osebnem razgovoru (18. 2. 2025) pa tega strahu ni imel več, tožnik v upravnem postopku ni uspel zadovoljivo pojasniti. Tožnik tega tudi v upravnem sporu ni obrazložil, saj na narok za glavno obravnavo ni pristopil, svojega izostanka pa ni opravičil.
Tožnikove izjave na osebnem razgovoru glede obstoja skupine v Maroku, ki je menila, da je tožnik Zuhri in mu je zaradi tega sprva vzela kri, zatem pa naj bi mu dve leti še grozila, niso konsistentne, temveč si nasprotujejo. Uradna oseba je tožniku te nedoslednosti predočila na osebnem razgovoru, torej že pred izdajo izpodbijanega akta, kljub temu pa tožnik razhajanj in nedoslednosti v svojih izjavah ni uspel pojasniti.
Sodišče ugotavlja, da je tožnik imel možnost v Prošnji navesti pravi razlog za mednarodno zaščito. Tudi na osebnem razgovoru dne 18. 2. 2025 je imel pravico do izjave, uradna oseba in tožnikov pooblaščenec sta mu postavila veliko jasnih vprašanj in podvprašanj, s katerimi sta ga pozvala, naj čim bolj natančno in podrobno opiše razloge, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo. Kljub temu tožnik ni podal dejstev, ki bi bila pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.
Sklepa o razrešitvi prve odvetnice B. B. tožnik v upravnem sporu ni izpodbijal, v navedenem sklepu pa je izrecno navedeno, da je bila razrešena na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP. Glede na takšno stanje je relevantno samo še, ali je bila na isti pravni podlagi (torej iz razlogov na strani tožnika, kot to določa deseti odstavek 30. člena ZBPP) razrešena še odvetnica A. A. Sodišče ugotavlja, da je tožnik sam navedel, da so se trenja pričela z njegove strani. Tožnik je ocenil, da odvetnica ni v redu opravljala svojih nalog (da od dneva, ko je bila postavljena za izvajalko BPP, ni izvedla nobenega sestanka oziroma posvetovanja niti ni pridobila ali zaprosila za njegovo pooblastilo za zastopanje pred sodiščem in pridobitev potrebne dokumentacije). Te očitke je odvetnica prepričljivo zavrnila v vlogi z dne 13. 6. 2024. V tožbi tožnik le pavšalno vztraja, da odvetnica ni izvedla nobenega sestanka oziroma posvetovanja, da ni pridobila njegovega pooblastila za zastopanje pred sodiščem in za pridobitev potrebne dokumentacije.
Zaupanje in spoštovanje med tožnikom in odvetnico je bilo porušeno, in sicer zaradi ravnanj na strani tožnika. Podan je bil torej položaj iz enajstega odstavka 30. člena ZBPP, ko je Organ za BPP razrešil še drugo postavljeno odvetnico zaradi razlogov na strani tožnika, zato je utemeljena odločitev Organa za BPP, da se šteje, da tožniku BPP ni bila dodeljena.
Pravica do dostopa do informacije javnega značaja je omejena z več izjemami, med katerimi je tudi izjema, ki velja za podatke, ki so v skladu z ZTP opredeljeni kot tajni. ZDIJZ in ZTP tako na tem področju tvorita povezano celoto, kar pomeni, da mora imeti informacijski pooblaščenec pravico, da preveri, ali je bil nek podatek zakonito opredeljen kot tajen.
Neutemeljen je tožbeni ugovor, da lahko do umika tajnosti pride le v postopku, ki se v skladu s četrtim odstavkom 6. člena ZDIJZ na podlagi zahteve prosilca izvede v skladu z 21. členom ZDIJZ.
Glede na ugotovitve tožene stranke, da je bilo večje število podatkov v zahtevanih dokumentih že javno objavljeno, ni jasno, kako bi njihovo ponovno razkritje lahko omogočilo ugotovitev morebitnih šibkih točk državnih rezerv. Tožeča stranka prav tako ne opredeli določno, kako in katere povezave med informacijami bi lahko predstavljale dodatno podatkovno vsebino, ki je brez razkritja zahtevanih informacij ni mogoče že ugotoviti iz javno dostopnih podatkov, naštetih v izpodbijani odločbi.
Razlogi, zaradi katerih posameznik zahteva dostop do informacije javnega značaja, so za presojo upravičenosti te zahteve nepomembni, saj so informacije javnega značaja v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZDIJZ prosto dostopne vsem.