Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.
Dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem je, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi. V primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj prosilec (tožnik) nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.
Ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, mora tožnik podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti.
Informacije o izvorni državi se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element.
V obrazložitvi izpodbijane odločbe so poleg navedbe pravne podlage predmetnega javnega razpisa ter opisa postopka ocenjevanja prijav, navedeni le kriteriji ocenjevanja prijav ter število točk, ki jih je dosegla predmetna prijava. Navedeno pa ne zadosti standardu obrazložitve upravne odločbe po prvem odstavku 214. člena ZUP. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tako ni razviden opis ocenjevalnih kriterijev, niti ni podana obrazložitev ocene tožnikove prijave po posameznih krierijih. Iz izpodbijane odločbe torej ne izhajajo razlogi, zaradi katerih je bila predmetna prijava na javni razpis zavrnjena.
V obravnavani zadevi je nesporno, da je tožnik 13. 3. 2025 umaknil namero vložiti prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in bil tega dne predan Republiki Hrvaški. Z njegovo predajo je izpodbijani sklep prenehal učinkovati, zato si tožnik svojega položaja, to je pričakovane obravnave njegove prošnje v Republiki Sloveniji, ne more več spremeniti oziroma izboljšati. S tem dnem je bila namreč možnost obravnave njegove prošnje v Republiki Sloveniji izčrpana. Drugega pravnega interesa tožnik (po pooblaščenki) ni navedel. Sodišče zato ugotavlja, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka v tem upravnem sporu.
Izpodbijana odločba ne vsebuje razlage zahtevkov stranke in njegovih navedb o dejstvih niti razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev, zato se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka. Ob takih okoliščinah sodišče ne more preizkusiti niti, ali je tožena stranka prekoračila zakonski okvir iz 24. člena ZBPP, posledično pa tudi ne tožnikovih tožbenih navedb.
Sodišče ugotavlja, da iz presojane obrazložitve ne izhaja, kako je toženka prejeto zahtevo obravnavala po vsebini, saj v obrazložitvi ni najti ugotovitev oz. razlogov o obstoju zakonskih (vsebinskih) pogojev, ki morajo biti izpolnjeni v fazi izdaje sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice po 210. členu ZUreP-3. Poleg tega obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi ne vsebuje kakršnihkoli konkretnih ugotovitev oz. razlogov v zvezi z II. točko izreka izpodbijanega sklepa, ampak v zvezi s tem obsega le prepis zakonske določbe četrtega odstavka 210. člena ZUreP-3. Glede na to, da iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da gre za pripadajoči zemljišči tudi k stavbi št. ..., k. o. ..., tožnik pa v tožbi trdi, da gre za splošni skupni del stavbe, v kateri je etažni lastnik, bi morala obrazložitev II. točke izpodbijanega sklepa vsebovati vsaj opredelitev v zvezi z določbo četrtega odstavka 105. člena SPZ, po katerem je solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu.
Tožnik z golimi trditvami o namenu opravljanja dejavnosti oddajanja vozil v najem in predložitvijo enega računa, izdanega odvetniku, ki je hkrati njegov zakoniti zastopnik, ni zmogel dokaznega bremena, ki mu ga nalaga zakon. Davčni organ je glede na ugotovljene okoliščine transakcije, ki so med strankama nesporne, utemeljeno podvomil o tem, da tožnik s spornim vozilom opravlja dejavnost iz 66. člena ZDDV-1. Ker tudi po drugem pozivu ni predložil dokazil o kontinuiranem opravljanju dejavnosti, niti kakšnih koli dokazil o zatrjevanih težavah, tožnik po presoji sodišča ni izkazal izpolnjevanja pogoja iz c) točke 66. člena ZDDV-1.
Prvostopenjski organ je s tem ko je odločil o ugodnosti po Konvenciji, čeprav je tožnik zahteval odbitek v tujini plačanega davka po določbah ZDoh-2, odločil mimo tožnikovega zahtevka. Četudi se davek, ki ga je treba napovedati, po uradni dolžnosti odmeri z odmerno odločbo davčnega organa, pa je priznanje pravice do odprave dvojne obdavčitve vezano na tožnikov zahtevek, ki ga poda v sami davčni napovedi. Skladno z drugim odstavkom 207. člena ZUP se z odločbo odloči o vseh zahtevkih stranke, tudi če je postopek začet po uradni dolžnosti. Z odločbo se ne odloči o drugih zadevah, ki niso predmet postopka, niti odločitve o njih ni zahtevala stranka v postopku. Če organ odloči z odločbo še o drugih vprašanjih, pa gre za zadeve, o katerih se postopek vodi le na zahtevo stranke, gre v tem delu za prekoračitev pristojnosti in ničnostni razlog.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
Zastaranje davka od nenapovedanih dohodkov lahko začne teči enotno za celotno davčno obveznost iz 68.a člena ZDavP-2 in je posledično vezano na (celotno) inšpicirano obdobje (enega do desetih let). Zastaranje torej ne teče za posamezno leto, zajeto v okviru obdobja, za katerega se davek ugotavlja, niti ne more začeti teči med inšpiciranim obdobjem, ampak šele po koncu tega obdobja. V obravnavanem primeru, ko se je postopek vodil na obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, je tako zastaranje pravice do odmere davka po presoji sodišča začelo teči prvi naslednji dan po koncu tega obdobja, to je 1. 1. 2011.
Vendar pa je davčni organ spregledal (takrat veljavni) šesti odstavek 126. člena ZDavP-2, ki ureja absolutno zastaranje, na kar je tožnik pravilno opozoril na glavni obravnavi. Po navedeni določbi ne glede na določbo o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka. V obravnavani zadevi, ko je zastaranje začelo teči 1. 1. 2011, je desetletni absolutni zastaralni rok potekel 1. 1. 2021 (do zadržanja zastaranja ni prišlo). Izpodbijana odločba pa je bila izdana 18. 5. 2021, torej po poteku tega roka.