Tožnici (stranski udeleženki v upravnem postopku) je bil sicer poslan zapisnik o opravljenem ogledu, pri čemer je bila pozvana, da lahko v roku 5 dni poda pripombe in se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev ter predloži dokumentacijo, vendar pa o nameravanem ogledu inšpektor tožnice ni vnaprej seznanil in ji ni dal možnosti, da je na ogledu prisotna in da se na kraju samem seznani z ugotovitvami inšpektorja (inšpektor je, kot to izhaja iz zapisnika, po izvedbi dokazov, že na samem kraju zaključil, da je obveznost izpolnjena), da nanje ustno poda pripombe in da zaslišanim oziroma soočenim osebam, ki so bile zaslišane v dokazne namene, postavlja vprašanja. Takšno ravnanje po presoji sodišča predstavlja kršitev pravil postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost izdane odločbe.
Z izdelavo strokovnega mnenja carinskega laboratorija je opredeljena trditvena podlaga, ki jo mora izpolniti carinski zavezanec, da utemeljeno nasprotuje ugotovitvam glede lastnosti blaga, ki vplivajo na uvrstitev v določeno tarifno oznako KNCT. Carinski zavezanec mora podati jasne, utemeljene navedbe, ki so strokovno dovolj kvalitetne in izčrpne, da lahko ustvarijo dvom v pravilnost ugotovljenih lastnosti blaga, kot izhajajo iz strokovnega mnenja carinskega laboratorija. Predlog za postavitev izvedenca mora torej temeljiti na tako konkretnih navedbah, da te vzbudijo pri carinskem organu dvom v pravilnost ugotovitev strokovnega mnenja carinskega laboratorija (npr. tudi s predložitvijo strokovnega mnenja) in s tem dvom v pravilnost uvrstitve blaga v tarifno oznako KN. V primeru, če je za odpravo tega dvoma, torej za ugotovitev pravilnega dejanskega stanja, potrebno strokovno znanje, s katerim carinski organ sam ne razpolaga, pa mora za dokončno ugotovitev resničnega dejanskega stanja ter s tem za razrešitev vseh dvomov postaviti izvedenca.
Vrhovno sodišče RS je v sklepu X Ips 286/2012 z dne 4. 4. 2013 predložitev izvida in mnenja drugega laboratorija o istem blagu v smislu dokazovanja nasprotnih trditev navedlo primeroma kot enega od možnih dokazov in ne kot edini možni merodajni dokaz, zaradi česar po oceni sodišča ni utemeljeno stališče toženke, da zgolj predložitev mnenja drugega laboratorija lahko pomeni enak rang mnenj, temveč sodišče meni, da kot dokaz zadošča (tudi) obrazloženo mnenje strokovnjaka.
Če organ med sodnim postopkom izda drug upravni akt, s katerim spremeni ali odpravi izpodbijani upravni akt ali če v primeru molka kasneje izda upravni akt, mora to sporočiti sodišču, pri katerem je sprožen spor. V tem primeru sodišče od tožnika zahteva, da mu v 15 dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na spremenjeni oziroma novi upravni akt (prvi in drugi odstavek 39. člena ZUS-1). Če tožnik izjavi, da vztraja pri tožbi, sodišče postopek nadaljuje, sicer pa postopek s sklepom ustavi (tretji odstavek 39. člena ZUS-1).
Obravnavana tožnikova prošnja za dodelitev BPP se med drugim nanaša na pravno svetovanje in sestavo pravnega mnenja v zvezi z možnostjo pogojnega in predčasnega odpusta. Za pravno svetovanje, ki je oblika BPP iz prve alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, se po tretjem odstavku istega člena ZBPP šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja, ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev ter postopkov za njihovo zavarovanje. Tudi BPP v tej obliki pa je mogoče dodeliti le v zvezi s sodnimi postopki, saj ZBPP za druge vrste postopkov dodelitve BPP ne omogoča.
Spremenjeno materialnopravno stališče toženke temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja.
Spor med določenimi javno-pravnimi subjekti je sicer možen po tretjem odstavku 7. člena ZUS-1, vendar ne v konkretnem primeru, saj gre za spor med dvema državnima organoma.