Predpogodba je pogodba, s katero se stranki zavežeta, da bosta pozneje sklenili glavno pogodbo (prvi odstavek 33. člena OZ). Predmet izpolnitve predpogodbe je sklenitev glavne pogodbe. Predpogodba je praviloma sklenjena kot samostojna pogodba, upoštevaje pogodbeno svobodo pa je lahko tudi del druge pogodbe. Predpogodba lahko zavezuje k sklenitvi glavne pogodbe samo eno stranko ali pa obe.

Enotna pravil za garancije na zahtevo niso niti uzance niti običaji v smislu določbe 12. člena OZ (3). Ta določa, da se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama.

Pogodbena razmerja se presojajo glede na konkretne pravne učinke, ki jih ustvarjajo in ne (le) po uporabljenih izrazih. Revident se neutemeljeno oklepa besede kontragarancija, ko zastavlja vprašanje, kdo je lahko upravičenec iz kontragarancije oz. ali je banka glavni garant lahko istočasno v istem poslu tudi banka kontragarant. V predmetni zadevi je banka (tožena stranka) izdala dve garanciji, eno glavnemu izvajalcu del, A., d. d. in drugo njenemu podizvajalcu, tožeči stranki, obakrat za odpravo napak v garancijskem roku. Izdani garanciji ne vzbujata dvoma o tem, kdo je njun upravičenec, ni pa tudi dvoma, da je tožena stranka lahko izdala garancijo za odpravo napak tako glavnemu izvajalcu kot tudi njegovemu podizvajalcu. S kontragarancijo se v bančni praksi sicer poimenuje garancijo, ki jo da domača banka tuji banki, ki je nato podlaga za izdajo garancije v dobro tujega upravičenca. V tej zadevi ne gre za tak primer.