Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 282/2015 z dne 17. 12. 2015 dopustilo tožnikovo revizijo glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da se pri odmeri višine preživnine upošteva denarna pomoč tožnikovih staršev.
Materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR) so pravni pojem, ki mu v dejanskem življenju ustreza vse tisto zavezančevo premoženje, ki po svoji naravi lahko denarno krije stroške za življenjske potrebe otroka, s katerimi se zagotavlja uspešen telesni in duševni razvoja otroka (129.a člen ZZZDR). Te lastnosti nima samo plača zavezanca, marveč tudi vsi ostali dejanski prejemki (npr. socialne dajatve). Dejanski prejemek, ki ga zavezanec lahko po dejanski naravi namenja za zagotavljanje otrokovih potreb, pa je tudi darilo, ki ga prejme ali prejema. Ker darilo dejansko ni izvzeto iz zavezančevega premoženja in ker tudi ni nobenega stvarno utemeljenega razloga, da bi bilo prejeto darilo pravno izvzeto iz sredstev, s katerimi razpolaga zavezanec, ga je treba upoštevati kot del njegovih materialnih zmožnosti.
Za odločitev v konkretni zadevi je bistveno, da bi moral toženec jamčevalni zahtevek za znižanje najemnine vložiti najkasneje eno leto po notifikaciji napake (prvi odstavek 500. člena ZOR). Gre gre za materialni prekluzivni rok. Z nasprotno tožbo, vloženo šele 14. 5. 2001, je ta rok zamudil.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči odmerili odškodnino za nepremoženjsko škodo v skladu s prvim odstavkom 11. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP).
Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca, ki so neločljivo povezana z obsojenčevim naklepom in jih od vsega začetka povezuje obsojenčev jasen cilj pridobiti veliko premoženjsko korist, pomenijo eno kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ in ne nadaljevano kaznivo dejanje, sestavljeno iz posameznih obsojenčevih ravnanj, ki imajo znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 244. člena KZ.