Povprečenje pomeni izjemo od splošnega načina določanja letne dohodnine. Njegov namen je ublažitev progresivnosti stopenj dohodnine v praviloma izjemnih primerih, ko zavezanec za davek v tekočem dohodninskem letu na podlagi sodne odločbe prejme plače ali druge dohodke iz delovnega razmerja iz preteklih let. Na tak način je določena nižja obdavčitev zavezančevih dohodkov, kar pomeni, da gre za določeno vrsto davčne ugodnosti oziroma olajšave.
Povprečenje ni namenjeno splošnemu znižanju davčne stopnje v primeru prejema enkratnega (izrednega) dohodka, ampak pomeni korektiv pri obdavčitvi enkratnega izplačila periodičnih dohodkov na podlagi sodne (oziroma upravne) odločbe, ki bi jih davčni zavezanec sicer že moral prejemati prek daljšega časovnega obdobja, kot so plače, nadomestila plač, pokojnine ipd. Na tak način se zagotavlja, da davčni zavezanci, ki so v enem davčnem letu prejeli dohodke, ki bi jih morali v več preteklih letih, z davčnega vidika niso v slabšem položaju kot osebe, ki so enake dohodke prejemale sproti in jim je bila dohodnina odmerjena vsako leto posebej. Tako se enakopravno obravnavajo davčni zavezanci, ki so v enakem ekonomskem položaju, ki imajo enako visoke dohodke in so zato obremenjeni enako.
Sredstva z naslova odkupne vrednosti enot premoženja z osebnega računa poklicnega zavarovanja niso dohodek, do katerega bi bil zavarovanec upravičen sproti. Prav nasprotno, revident je bil do izplačila vplačanih sredstev v enkratnem znesku upravičen na podlagi posebne zakonske določbe, tj. petega odstavka 206. člena ZPIZ-2, po desetih letih zaposlitve v Slovenski vojski. Postopno oziroma sprotno izplačilo prispevkov, ki jih je na njegov osebni račun vplačeval njegov delodajalec, v ZPIZ-2 ni predvideno. Zgolj dejstvo, da so se prispevki več zaporednih let vplačevali na osebni račun zavarovanca, pa še ne pomeni, da gre za večletni oziroma periodični dohodek v smislu prvega odstavka 120. člena ZDoh-2.
Izplačilo odkupne vrednosti po določbah ZDoh-2 ne sodi med dohodke iz delovnega razmerja in kot tako ni podvrženo povprečenju. V obravnavanem primeru ni podlage za razširitev uporabe instituta povprečenja, saj revidentov pravni položaj ni primerljiv s položajem davčnega zavezanca, ki je v enkratnem znesku prejel dohodek, ki bi mu moral biti izplačan v več delih v preteklih letih, pa zaradi okoliščin, ki niso na njegovi strani, do rednega oziroma sprotnega izplačila ni prišlo. Zato ni videti razloga, da bi morale biti na enkratno izplačilo sredstev iz poklicnega zavarovanja vezane enake davčne posledice, kot jih ZDoh-2 predpisuje za enkratno izplačilo plač oziroma drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ki se izplačajo na podlagi sodne odločbe za večletno obdobje.
Z vidika pridobitve kapitala se z opcijskim upravičenjem zagotovi le kasnejšo pridobitev kapitala, medtem ko je vrednost kapitala ob pridobitvi skladno z 98. členom ZDoh-2 tista pogodbena vrednost, ki je podlaga za plačilo za pridobitev tega kapitala ob uveljavitvi nakupne opcije. Glede vsebine glavne pogodbe v tem delu ni nobene negotovosti. Glavna pogodba ima tako vnaprej določeno vrednost kapitala, ki nastopi z izjavo volje opcijskega upravičenca, da bo v določenem trenutku kapital kupil po določeni ceni. Tako dogovorjena vrednost v razmerju do vrednosti ob odsvojitvi tega kapitala da dejansko, ekonomsko vrednost in vsebino ustvarjenemu dobičku od kapitala skladno z ZDoh-2 in je zato tudi pravilna podlaga za izračun davčne osnove za obdavčitev tega dobička. Tržna vrednost kapitala ob pridobitvi je lahko sicer podlaga za odločitev opcijskega upravičenca (davčnega zavezanca) za uveljavitev odkupne opcije, ni pa upoštevna za obdavčenje, saj na njeni podlagi ni mogoče ugotoviti ekonomsko ustvarjenega dobička ob odsvojitvi tako pridobljenega kapitala.
Odgovor na vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija, je torej, da je nabavna vrednost kapitala določena s pogodbo o ustanovitvi nakupne opcije in se ne ugotavlja po tržni vrednosti kapitala ob učinkovanju nakupne opcije.
Zaradi bistvenih podobnosti samih pravnih poslov pri prodaji nepremičnine in poslovnega deleža v gospodarski družbi ter v bistvenem enakega režima njune obdavčitve z dohodnino so tudi pri odpadli pravni podlagi prenosa poslovnega deleža uporabljiva pravila vračanja plačanega davka iz 16. člena ZDPN-2, ki se nanaša na nepremičnine.
Prvi del določbe 16. člena ZDPN-2 je treba razlagati tako, da je strankino razdrtje pogodbe, ki je podlaga za prenos nepremičnine in s tem za nastanek davčne obveznosti, z davčnega vidika upoštevno, dokler promet z nepremičnino v smislu prenosa lastninske pravice (razpolagalni posel) še ni opravljen. Pogoj torej je, da novi pridobitelj še ni postal lastnik nepremičnine oziroma da je to v času razdrtja davčni zavezanec (prodajalec), kar pomeni, da z njegovega vidika zavezanca za plačilo davka ohranjeno stanje pred odsvojitvijo nepremičnine.
Revident v postopku ni trdil, tega pa ne navaja niti v reviziji, da je bila pogodba o prenosu poslovnega deleža razveljavljena s sodno odločbo, prav tako ne, da pred (nesodno) razveljavitvijo pogodbe z ex tunc učinki ni bil opravljen prenos njegovega poslovnega deleža na novega pridobitelja (nenazadnje iz izpodbijane sodbe tudi izhaja, da je bil ta sprememba vpisana v sodni register).
Čeprav torej vračilo plačanega davka revidentu na podlagi prvega odstavka 16. člena ZDPN-2 ni mogoče, pa to samo po sebi ne izključuje vračila ob analogni uporabi naslednjega odstavka istega člena, ki ga omenja revizija in ki ureja vračilo plačanega davka v primeru nemožnosti izpolnitve ali le delne izpolnitve pogodbe o prenosu nepremičnine. Toženka zaradi načelne odklonitve vračila dohodnine – ker ta možnost ni predvidena v ZDavP-2 ali ZDoh-2 – te pravne podlage ni uporabila in je izrecno (obrazloženo) tudi ni zavrnila, prav tako ne sodišče z navrženim stališčem o neprimernosti uporabe določb ZDPN-2. Navedeno je imelo za posledico, da v dosedanjem postopku dejanske okoliščine zatrjevane razveljavitve pogodbe z ex tunc učinki sploh niso bile ugotovljene.
Povprečenje pomeni izjemo od splošnega načina določanja letne dohodnine. Njegov namen je ublažitev progresivnosti stopenj dohodnine v praviloma izjemnih primerih, ko zavezanec za davek v tekočem dohodninskem letu na podlagi sodne odločbe prejme plače ali druge dohodke iz delovnega razmerja iz preteklih let.
Povprečenje ni namenjeno splošnemu znižanju davčne stopnje v primeru prejema enkratnega (izrednega) dohodka, ampak pomeni korektiv pri obdavčitvi enkratnega izplačila periodičnih dohodkov na podlagi sodne (oziroma upravne) odločbe, ki bi jih davčni zavezanec sicer že moral prejemati prek daljšega časovnega obdobja, kot so plače, nadomestila plač, pokojnine ipd.
Sredstva z naslova odkupne vrednosti enot premoženja z osebnega računa poklicnega zavarovanja niso dohodek, do katerega bi bil zavarovanec upravičen sproti. Prav nasprotno, revident je bil do izplačila vplačanih sredstev v enkratnem znesku upravičen na podlagi posebne zakonske določbe, tj. petega odstavka 206. člena ZPIZ-2, po desetih letih zaposlitve v Slovenski vojski. Postopno oziroma sprotno izplačilo prispevkov, ki jih je na njegov osebni račun vplačeval njegov delodajalec, v ZPIZ-2 ni predvideno. Zgolj dejstvo, da so se prispevki več zaporednih let vplačevali na osebni račun zavarovanca, pa še ne pomeni, da gre za večletni oziroma periodični dohodek v smislu prvega odstavka 120. člena ZDoh-2.
Izplačilo odkupne vrednosti po določbah ZDoh-2 ne sodi med dohodke iz delovnega razmerja in kot tako ni podvrženo povprečenju.
V postopku z revizijo se ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (383. člen v zvezi s 336. členom ZPP).
Pravica tistega, ki v registru ni vpisan kot imetnik pravice, da zahteva spremembo registrskega vpisa, je zgolj izvedena iz pravice vpisanega imetnika, ki lahko načeloma kot edini upravičenec po ZIL-1 zahteva vpis kasnejših sprememb v registru, ki se vodi pri Uradu. Zato mora dano soglasje imetnika vpisane pravice, kadar vpis zahteva nekdo, ki v registru ni vpisan kot imetnik pravice, odražati voljo imetnika pravice, da dovoljuje vpis spremembe v času odločanja urada.
Zmotno pa je stališče upravnega sodišča, da je po četrtem odstavku 108. člena ZIL-1 upoštevno le soglasje, če ga poda v času odločanja upravnega organa aktualni zakoniti zastopnik imetnika vpisane pravice industrijske lastnine. Soglasje v smislu omenjenega člena, kadar gre za gospodarsko družbo, predstavlja pravno dejanje (izjavo volje), ki jo za tak subjekt oblikuje njen zakoniti zastopnik. Dano soglasje zavezuje kot izražena pravnoposlovna volja te pravne osebe. Z vidika tretjega, ki v registru ni vpisani imetnik pravice, se upravičenje za dosego spremembe v registru črpa iz zavezovalne moči, ki jo odraža tako soglasje. V povezavi z načelom zakonitosti, ki velja pri upravnem odločanju, to pomeni, da mora soglasje za vpis spremembe v registru odražati voljo pravne osebe, da tudi v času odločanja tretjemu dovoljuje, da doseže spremembo registrskega stanja. Sklepanje Upravnega sodišča, da je zgolj soglasje zakonitega zastopnika pravne osebe, ki kot tak nastopa v času odločanja upravnega organa, upoštevno po četrtem odstavku 108. člena ZIL-1, prej podano soglasje pa je avtomatično neupoštevno, je napačno.
V sodni praksi Sodišča Evropske unije se je izoblikovalo stališče, da je element za odločitev, ali je treba pristojnost določiti po Uredbi Bruselj I ali po Insolvenčni uredbi, pravna podlaga tožbe. Ugotavlja se, ali pravica ali obveznost, ki je podlaga za tožbo, izhaja iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava ali iz posebnih pravil o odstopanju za postopke v primeru insolventnosti.
Pri presoji pravne podlage tožbe, ki se opravi za potrebe določanja pristojnosti, namreč ne gre za presojo pravne podlage (morebitnega) nastanka terjatve, pač pa za presojo, na kakšnem temelju je vložena tožba oziroma na kakšni pravni podlagi sloni (oz. je začet) postopek, glede katerega je treba določiti pristojno sodišče za njegovo reševanje.
Za odpravo morebitnih napak ali nezakonitosti v postopku ima stranka na voljo prav v ta namen z zakonom predvidena (redna in izredna) pravna sredstva.