Sodišče v takšnem primeru kot je obravnavani, lahko odloči samo tako, da tožbo zavrne, saj bi bila vsaka drugačna odločitev v škodo tožnice. Stališče, ki ga zavzame sodišče v obrazložitvi takšne sodbe, pa po določbah Zakona o upravnem sporu tožene stranke formalno ne zavezuje. To pa pomeni, da že iz teh razlogov tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj odločitev sodišča, ne glede na razloge, ne bi v ničemer spremenila njenega pravnega položaja, v katerem se je znašla, ko je bila odločba prve stopnje odpravljena.
Postopek je bilo potrebno končati po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (1986), po katerem pa v 1. odstavku 252. člena ZUP/86 določen enomesečni subjektivni rok, velja za stranko ne pa tudi za organ, zato v postopku izdaje navedenega sklepa o obnovi postopka po 1. in 4. točki 249. člena ZUP/86, organ ki je po uradni dolžnosti izdal navedeni sklep o uvedbi obnove postopka, ni vezan na enomesečni subjektivni rok, ki ga sicer določa novi Zakon o splošnem upravnem postopku v 2. odstavku 263. člena.
V obravnavanem primeru pogoji za spremembo podatkov v carinski deklaraciji po 3. točki 2. odstavka 50. člena CZ, po kateri spreminjanja deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ prepustil blago deklarantu, niso izpolnjeni, saj je blago nesporno prepuščeno deklarantu. Tožena stranka in prvostopni organ sta pravilno uporabila tudi določbo 62. člena CZ. Rezultat naknadnega preverjanja deklaracij sta tudi utemeljila, ko sta navedla, da pregledane listine v ničemer ne kažejo na drugačno dejansko stanje od vpisanega v carinski deklaraciji, kar pomeni, da je carinski organ pri naknadnem preverjanju ugotovil, da ni šlo za situacijo iz 3. odstavka 62. člena CZ. Količinski rabat, na katerega se sklicuje tožnik, v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bil določen. Tožnik je namreč kot dokaz predložil pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 12. 10. 2000, kar tudi po mnenju sodišča pomeni, da v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bila določena višina materialnega rabata, kar je v nasprotju z določbami 25. člena CZ; drugačnih dokazil pa ni predložil.
sprememba podatkov v carinski deklaraciji - naknadno preverjanje carinske deklaracije - vračilo carinskega dolga - količinski rabat
Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za spremembo podatkov v carinski deklaraciji po 3. točki 2. odstavka 50. člena CZ, po kateri spreminjanje deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ prepustil blago deklarantu, saj je blago v obravnavanem primeru nesporno prepuščeno deklarantu. Pravilno pa je tožena stranka in pred njo prvostopni organ uporabil tudi določbo 62. člena CZ. Ker je v obravnavanem primeru ugotovil, da so v deklaraciji prijavljeni podatki ustrezali podatkom, ki jih izkazujejo deklaraciji priložene fakture, to tudi po mnenju sodišča pomeni, da carinski organ ni imel podlage za sprejem potrebnih ukrepov in posledično za vračilo carinskega dolga. V obravnavanem primeru količinski rabat, ki se nanj sklicuje tožnik, v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bil določen, saj je tožnik kot dokaz predložil pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 12. 10. 2000, kar tudi po mnenju sodišča pomeni, da v času ugotavljanja carinske vrednosti še ni bila določena višina materialnega rabata, kar je v nasprotju z določbami 25. člena CZ, tožnik pa drugačnih dokazil ni predložil.
ZCS-1 člen 12, 12. ZUP člen 267/1, 263/1, 263/1-1, 267, 260, 260/1-1, 263, 267/1, 263/1, 263/1-1, 267, 260, 260/1-1, 263.
obnova postopka - carina
Podlaga za obnovo postopka carinjenja je torej novo dejstvo, to je, da izjave na računih oz. kupoprodajnih pogodbah o poreklu blaga, niso verodostojne. Ta ugotovitev izhaja iz naknadnih preverjanj nemške carinske administracije, ki so zabeležene v dopisu, ki ga omenja tožena stranka.
Če odkup ne bi uspel ali pa sploh ne bi bil vložen zahtevek zanj, bi veljala kot carinska vrednost že ugotovljena vrednost tega blaga v prekrškovnem postopku, in bi, glede na določbe Uredbe o pogojih in načinu prodaje carinskega blaga, veljala tudi za druge potencialne stranke.
CZ člen 50/2-3, 48, 50, 50/2. ZDavP člen 8. ZUP člen 113, 113.
sprostitev blaga v prosti promet - carina
V obravnavani zadevi je sporno, ali ima tožnik po sprostitvi blaga izpod carinskega nadzora pravico uveljavljati drugo vrsto ugodnosti pri izvedbi carinskega postopka in s tem povezano vračilo carine. Tožnik z zahtevo za vrnitev carine namreč uveljavlja izvedbo carinskega postopka na drugi pravni podlagi kot v carinski deklaraciji, kar pa pomeni spremembo carinske deklaracije, ki po izrecni določbi 3. točke 2. odstavka 50. člena CZ ni več dopustna po tem, ko je blago sproščeno izpod carinskega nadzora.
V obravnavani zadevi je sporno, ali lahko tožena stranka doseže sprostitev blaga oz. konec njegovega zadržanja s pologom varščine, oziroma, ali so bili za to izpolnjeni pogoji po členu 14 Uredbe sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. 7. 2003. Določbo je treba razumeti tako, da se blago (s položitvijo določene varščine) sprosti oz. dosežejo zainteresirane stranke konec njegovega zadržanja, kolikor so izpolnjeni ti pogoji (kamor sodijo tudi roki, ki jih določa navedena norma), ter ne gre za diskrecijsko pravico tožene stranke. Tudi po presoji sodišča je tožena stranka imela pravno podlago za podaljšanje roka po členu 13 zgoraj omenjene Uredbe, za kar je navedla utemeljene razloge. Kolikor za podaljšanje roka ne obstaja formalni sklep, to po mnenju sodišča ne more vplivati na neobstoj podaljšanja roka, ki je v odločbi o glavni stvari tudi obrazložen.
Tudi po presoji sodišča tožnik z zahtevo za vrnitev carine uveljavlja izvedbo carinskega postopka na drugi pravni podlagi, kot ga je uveljavljal v carinski deklaraciji, kar pomeni spremembo carinske deklaracije, ki po izrecni določbi 3. točke 2. odstavka 50. člena CZ ni več dopustna po tem, ko je blago sproščeno izpod carinskega nadzora, kot je to v obravnavani zadevi.
V obravnavani zadevi so se stekli pogoji za izdajo odločbe po 1. odstavku 9. člena Uredbe sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. 7. 2003 (ki se uporablja kot carinski predpis skupnosti - 1. člen ZICPES), ki določa, da če carinski organ, ki mu je bila v skladu s členom 8 poslana odločba, s katero se ugodi zahtevi vlagatelja, po potrebi s posvetovanjem z vlagateljem ugotovi, da glede blaga v eni od situacij člena 1(1) obstaja sum, da krši pravice intelektualne lastnine, ki jo ureja ta uredba, prekine sproščanje blaga ali ga zadrži. Za takšno postopanje zadostuje sum, da blago krši pravico intelektualne lastnine. Tožena stranka je obrazložila, da blago, ki ga je odkrila pri izvajanju nadzora, ustreza opisu blaga iz odločbe Generalnega carinskega urada o varstvu pravic, kar naj bi izhajalo iz okoliščin, ki so bile ugotovljene pri pregledu dokumentov in blaga. To tudi po presoji sodišča zadošča za postopanje po 9. členu Uredbe. Pravilno pa se je tožena stranka sklicevala tudi na določbe 71. člena ZICPES glede opozorila na posledice nedejavnosti lastnika blaga.
Na podlagi navedene odločitve v prekrškovnem postopku in ob odločitvi prekrškovnega organa, da se zaseženi osebi avto vrne obdolžencu na podlagi 168. člena Zakona o prekrških kot carinsko blago, je tudi po presoji sodišča carinski organ prve stopnje pravilno, ko je tožniku dne 24. 6. 1999 po 43. členu CZ najprej izdal odločbo, v kateri mu je določil 15-dnevni rok, v katerem lahko zaprosi, da se za sporno carinsko blago uporabi ena od carinsko dovoljenih rab oziroma uporab blaga po 8. točki 3. člena CZ.
ZCS člen 12, 12. CZ člen 6. ZUP člen 262, 5, 260, 261, 262, 5, 260, 261.
obnova postopka - carina
Carinski urad je uporabil izredno pravno sredstvo na podlagi pooblastil iz 6. člena CZ in 5. odstavka 1. člena Zakona o davčnem postopku (Ur.l. RS št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju ZDavP), ki napotuje na uporabo določb ZUP, kolikor vprašanja postopka niso urejena v določbah ZDavP. Glede na navedene določbe ZUP in ZCS je tudi po presoji sodišča za odločanje o obnovi postopka v obravnavanem primeru pristojen Carinski urad A, kjer je bilo opravljeno carinjenje po spornem ECL. Tudi po presoji sodišča ta izjava na predpisanem obrazcu EUR.1 (katera oblika in vsebina je z Evropskim sporazumom določena), predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi, če bi bil znan ob carinjenju blaga, pripeljal do drugačne odločbe (1. točka 260. člena ZUP).
Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka, je glede na določbo 2. odstavka 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP pomembno, kdaj je pristojni carinski organ, torej v obravnavanem primeru Carinski urad A, izvedel za novo dejstvo kot razlog za uvedbo obnove postopka. Tudi po mnenju sodišča bili izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka, pri čemer ne gre za vprašanja, ali je okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, v resnici obstaja, temveč za presojo njene kvalificiranosti, torej ali bi navedena okoliščina, če bi bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari.
Pravice naslovnika so ustrezno varovane le tedaj, če je na pravne posledice, ki nastopijo po samem zakonu, ustrezno vnaprej opozorjen in le na ta način je ustrezno zagotovljeno, da njegova nevednost in neukost nista v škodo njegovih pravic. To pa pomeni, da mora biti naslovnik obveščen, da bo po preteku 15-dnevnega roka za prevzem spisa, vročitev veljala za opravljeno.
CZ člen 3/1-9a, 29, 3/1-9a, 29, 3/1-9a, 29. ZCUKPIL člen 11, 3, 4, 9.
carinski ukrepi zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine
Po presoji sodišča je ukrep in izdaja odločbe po 11. členu ZCUKPIL samostojna pravna celota, ki ni odvisna od rešitve tožbe zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine po ZIL-1. Kolikor so izpolnjeni pogoji iz 11. člena ZCUKPIL in je vložena tožba imetnika pravice v skladu z 9. členom ZCUKPIL, je pristojni carinski urad dolžan izdati odločbo. Tožeča stranka tudi nima prav, ko trdi, da je potrebno v carinskem postopku ugotoviti, ali je blago, ki je bilo zadržano, ponarejeno v smislu določb ZIL-1. To se ugotavlja skladno z 9. členom ZCUKPIL v pravdnem postopku na podlagi vložene tožbe imetnika pravice zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine. Za ponarejeno blago v smislu ZCUKPIL je treba upoštevati določbo 3. člena ZCUKPIL, ki pod pomen izrazov ponarejenega blaga določa, katero blago je ponarejeno.
Okoliščina, ki jo tožnik zatrjuje v pritožbi, da je bil zgolj prevoznik (spornega uvoženega sladkorja), ki je bil dolžan ravnati po navodilih naročnika prevoza in špediterja, za odločitev v zadevi ni relevantna, saj je bil na podlagi 1. odstavka 389. člena CZ/76 tožniku carinski dolg naložen v plačilo kot storilcu prekrška iz 11. točke 1. odstavka 370. člena CZ/76 (in prav storilec prekrška je glede na določbo 2. odstavka 389. člena CZ/76 prvi zavezanec za plačilo, nepošteni posestnik blaga pa subsidiarni), ta okoliščina kot relevantna pa izhaja, kot navaja že prvostopna odločba, iz pravnomočne odločbe o prekršku.
ZS člen 2, 2/2, 2, 2/2. ZUS člen 69, 69/2, 30, 62, 62/3.
carinski ukrepi zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine
Eden izmed pogojev take začasne odredbe je nastanek hujših škodljivih posledic, ki morajo biti vsaj verjetno izkazane, verjetno pa mora biti izkazano tudi, da takšnih posledic ni mogoče odvrniti drugače, kot se predlaga z zahtevo za izdajo začasne odredbe. V obravnavanem primeru to ni verjetno izkazano. Glede na predlagano vsebino začasne odredbe po mnenju sodišča ni izpolnjen pogoj po 2. odstavku 69. člena ZUS, saj ni verjetno izkazano za potrebno, da se izda, kajti učinki v primeru izdaje takšne začasne odredbe, kot jo predlaga tožnik, ne bi nastopili takoj, začasna odredba s časovno nedoločenim in nedoločljivim odlogom učinka pa ne predstavlja začasne ureditve stanja v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS, saj stanja ne ureja. Gre v bistvu za zahtevo za izdajo začasne odredbe pod odložnim pogojem, kar pa po mnenju sodišča ne izkazuje verjetnosti potrebe po izdaji začasne odredbe, saj se stranka glede na sporno pravno razmerje lahko vsak čas obrne na sodišče z zahtevo za izdajo začasne odredbe po tem, ko bi bil izpolnjen pogoj za njen takojšnji učinek, to je, ko bi prenehala veljati navedena začasna odredba Okrožnega sodišča v M.
Carinski organ prve stopnje in tožena stranka v postopku nista pridobila navedene dispozicije, da bi lahko brez dvomov ugotovila, komu in od koga je bila dispozicija (pooblastilo) dano. Napačen je zaključek tožene stranke, da je brez dvoma carinski zavezanec v obravnavanem primeru oseba, ki je vpisana v polje lastnik blaga - razstavljalec, ne da bi se v postopku vpogledale in presodile tudi listine, ki so deklaraciji priložene.
Za presojo pravilnosti izpodbijane odločbe okoliščina, ali je bila tožnica dobroverna lastnica, ni pomembna, saj je to, da je sporno vozilo carinsko blago in tožnica carinska dolžnica, že pravnomočno ugotovljeno s sodbo Vrhovnega sodišča RS.