sklep o stroških - dopolnilni sklep o stroških - zavrženje pritožbe - zavrženje pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa
Pravovarstveni (pravni) interes je korist, ki jo pričakuje oseba, ki išče pravno varstvo pred sodiščem. Pravico do pritožbe ima tista stranka, ki bi ji – če bi se izkazalo, da je pritožba utemeljena – prinesla konkretno in neposredno pravno korist.
Pritožba pravilno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v sklepu o delni ustavitvi izvršilnega postopka določno navesti zneske in datume posameznih plačil, glede katerih se izvršba ustavi, in ne le skupnega zneska teh plačil. Predmet izvršbe v obravnavani zadevi so terjatve iz naslova glavnice s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, terjatve iz naslova stroškov pravdnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in terjatve iz naslova izvršilnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Delna plačila se v tem primeru vračunajo tako, da se najprej odplačajo zakonske zamudne obresti od stroškov in stroški (v vrstnem redu zapadlosti), nato zakonske zamudne obresti od glavnice in končno glavnica (288. člen OZ). Za pravilni obračun terjatev, glede katerih se izvršba tudi po delni ustavitvi postopka še nadaljuje, so tako bistvenega pomena podatki o datumih in zneskih posameznih plačil.
ZKP člen 96, 96/1. ZOdv člen 17, 17/5. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 10.
stroški kazenskega postopka - nagrada in izdatki zagovornika
Sodišče prve stopnje je pod točko 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa povsem jasno in s tehtno argumentacijo pojasnilo, da vrednost storitve odvetnika v okviru izvajanja brezplačne pravne pomoči ni enaka kot za zastopanje po pooblastilu. Takšno ureditev je prinesla novela Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv-D), ki se uporablja od 31. 12. 2014 in katere cilj je bil, da se loči položaj odvetnikov, ki delujejo na trgu in prosto iščejo ter sprejemajo stranke, od položaja tistih, ki delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru obveznega sistema zagotavljanja brezplačne pravne pomoči.
osebni stečaj - prodaja na podlagi neposrednih pogajanj - sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - predkupna pravica - uveljavljanje predkupne pravice - opredelitev do pravnorelevantnih navedb strank
Absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožnica sodišču prve stopnje očita tudi iz razloga, ker se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do ugovorne navedbe, da je z izpodbijanim sklepom in predhodnim ravnanjem upravitelja prišlo do kršitve temeljnih načel stečajnega postopka (načela zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov iz 47. člena ZFPPIPP), kar naj bi bilo v škodo njej kot solastnici in predkupni upravičenki, kot tudi stečajnemu dolžniku in upnikom.
Sodišču prve stopnje se do teh ugovornih navedb ni bilo potrebno opredeliti, saj ZFPPIPP ne določa, da bi sodišče pred izdajo sklepa o prodaji (kaj šele sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu) moralo pridobiti mnenje predkupnega upravičenca. Položaj predkupnega upravičenca je posebej varovan v okviru določbe 347. člena ZFPPIPP, v katerem so navedena posebna pravila o uveljavljanju predkupne pravice. Predkupni upravičenec ni stranka stečajnega postopka in nima procesne legitimacije za vložitev pritožbe zoper sklep o prodaji (126. člen ZFPPIPP) in zato nima možnosti nasprotovati odločitvam stečajnega sodišča v zvezi z odločitvijo o prodaji.
ZNP člen 131. SPZ člen 77, 77/1, 77/2. ZEN člen 8, 38, 38/2, 60, 61, 61/6,. ZUreP-2 člen 247.
predlog za sodno ureditev meje - spornost meje - domneva močnejše pravice - katastrska meja - ustni dogovor - javno dobro - omejitev razpolaganja - pravila upravnega postopka
SPZ določa, da sodišče mejo praviloma uredi na podlagi močnejše pravice. Domneva se močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Predlagateljici sta kot močnejšo pravico uveljavljali dogovor, ki naj bi bil (ustno) sklenjen na mejni obravnavi v postopku pred Geodetsko upravo, prva nasprotna udeleženka pa mejo, kot jo izkazuje kataster.
Jasno je, da sporazum o izravnavi, kot ga določa ZEN, nikoli ni bil podpisan s strani vseh lastnikov (torej vključno prve nasprotne udeleženke). Sodišče prve stopnje je sicer njihov (ustni) sporazum prekvalificiralo v civilnopravno pogodbo po Obligacijskem zakoniku, a je takšno postopanje napačno. Predlagateljici in prva nasprotna udeleženka so bile stranke upravnega postopka. Postopale so po pravilih upravnega postopka, konkretno postopka, kot ga je določal ZEN. V postopku so pravzaprav morale sodelovati, sicer bi jih lahko doletele posledice, kot jih je predpisal ZEN (če se ustne obravnave ne udeleži lastnik, ki se ne strinja s potekom predlagane meje, se po drugem odstavku 38. člena ZEN šteje, da se s potekom predlagane meje strinja). Povsem neustrezno je njihovim ravnanjem oziroma pravnim dejanjem v upravnem postopku pripisati kakršnekoli civilnopravne posledice. Njihovo dogovarjanje v upravnem postopku ni bilo usmerjeno v civilnopravne posledice, zato ni mogoče govoriti o kakršnemkoli soglasju volj za nastanek civilnopravnega razmerja po 15. členu OZ. O veljavnem, pravno zavezujočem dogovoru (pogodbi) zato, ne glede na tudi siceršnje morebitne omejitve razpolaganja z javnim dobrim, ni mogoče govoriti. Predlagateljici torej močnejše pravice, ki bi temeljila na dogovoru, nista izkazali in je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko je mejo uredilo skladno z dogovorom. Pri odločanju bi moralo izhajati iz meje, kot jo izkazuje kataster.
skupno starševstvo - dodelitev otroka očetu - konfliktnost med starši
Po opravljenem naroku sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru v največjo korist otrok, da so zaupani v varstvo in vzgojo enemu od staršev, z drugim pa imata stabilne, redne in konstantne stike, saj skupno starševstvo zaradi nezadostne oziroma popolne odsotnosti komunikacije med njima ni primerna oblika izvajanja varstva in vzgoje otroka, komunikacija (vsaj minimalna) je namreč predpogoj za skupno starševstvo in uspešno izvajanje te oblike varstva in vzgoje nad otrokoma.
začasna odredba - izpraznitev in izročitev nepremičnin - predpostavke za izdajo začasne odredbe - novejša sodna praksa - pravica do doma - sorazmernost posega - test reverzibilnosti - pritožbeni stroški
Sodišče druge stopnje meni, da so materialnopravne predpostavke v primerih, ko upnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero želi začasno urediti sporno pravno razmerje (terjatev)(ureditvene začasne odredbe) tri in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka; ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga ustavnoskladna razlaga iz citiranega odločbe, za preostale pa drugi odstavek 272. člen ZIZ.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - zamudna sodba - nedopusten pritožbeni razlog
Glede na to, da se pri zamudni sodbi zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da priznava vse tožbene navedbe tožeče stranke, sodišče dokazov sploh ne izvaja. Posebnost zamudne sodbe je ravno v tem, da sodišče resničnost trditev tožeče stranke sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj sodba temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožeče stranke, na katere ta opira svoj zahtevek. Sicer pa ZPP v drugem odstavku 338. člena določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
sprejem na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča - sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - sprejem v nadzorovano obravnavo na podlagi sklepa sodišča - zakonski pogoji za izrek ukrepa - neizpolnjevanje pogojev - izvedensko mnenje - duševna manjrazvitost - trajnost sprememb v zdravstvenem stanju - učinkovito varstvo pravic in pravnih interesov - starševska skrb - pristojnost centra za socialno delo
Pri nasprotnem udeležencu je od otroštva prisoten razvojni zaostanek, ki se izraža v obliki blage do zmerne duševne manjrazvitosti. Gre za trajno stanje, katerega ni mogoče zdraviti. Pri nasprotnem udeležencu niso izražene akutne duševne motnje, ki bi terjale nujno bolnišnično zdravljenje.
Pritožnik obrazloženo ne izpodbija ugotovitve prvega sodišča, da niso izpolnjeni navedeni zakonski pogoji za izdajo predlaganega sklepa. Srž pritožbenih navedb je v tem, da pritožnik kot oče in skrbnik nasprotnega udeleženca izraža nemoč, da bi lahko poskrbel za koristi sina, vendar pa v tem postopku, ki teče po določbah ZDZdr, ni mogoče urejati vprašanj, ki jih načenja.
Pristojni organi, med katere spadajo tudi centri za socialno delo, so dolžni skrbeti tudi za varstvo pravic in interesov tistih oseb, ki zaradi motnje v duševnem razvoju niso sposobne, da bi same skrbele za svoje pravice in interese, starši pa ne izvajajo starševske skrbi zanje. Okoliščine obravnavanega primera so po oceni pritožbenega sodišča takšne, da predlagatelju narekujejo, da nemudoma sproži ustrezen postopek za zaščito pravic in koristi nasprotnega udeleženca. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodne izvedenke, da bi bilo za nasprotnega udeleženca dolgoročno najbolje poskrbljeno, da se mu omogoči bivanje v ustrezni družinski oziroma stanovanjski skupnosti.
ZPP člen 247, 247/1, 254, 254/3, 337, 337/1. ZFPPIPP člen 172, 172-1, 172-4, 172-5.
prisilna poravnava - ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave - izvedensko mnenje - izpodbijanje izvedenskega mnenja - izločitev izvedenca - postavitev novega izvedenca - razlogi za postavitev novega izvedenca - nedovoljene pritožbene novote
Vrhovno sodišče je v zvezi s pripombami na izvedensko mnenje zavzelo jasno stališče, da dejstvo, da mnenje oziroma tudi dodatna pojasnila izvedenca ob zaslišanju ne potrjujejo vseh trditev stranke, ni razlog, ki bi upravičeval postavitev novega izvedenca zaradi izpolnjenega zakonskega dejanskega stanu iz 254. člena ZPP. Kot pa je tekom odločbe višje sodišče že povzelo, je pritožnik v pritožbenih navedbah več ali manj zgolj vztrajal pri svojih naziranjih, na katera mu je izvedenec ob neposrednem zaslišanju že odgovoril. Če pritožnik ob svojih vprašanjih ni dobil odgovora, kot ga je želel slišati (konkretno drugačno oceno vrednosti), to ne pomeni, da izvedenec svojega dela ni opravil skladno s postopkovnimi pravili oziroma pravili stroke.
Stroške zemljiškoknjižnega postopka v zvezi s 120. členom Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) ureja ZNP-1. Ta v 40. členu določa splošno pravilo, po katerem ima udeleženec pravico do povrnitve stroškov le, kadar zakon določa, da stroške trpi eden od udeležencev ali nekateri od udeležencev (ZZK-1 takšne določbe nima). Res mora udeleženec ne glede na izid postopka drugemu udeležencu povrniti stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi, vendar se ta določba ne nanaša na uspeh v postopku (na kar se sklicuje pritožnica), temveč na dejanja, katerih namen je na primer zavlačevanje (zemljiškoknjižnega) postopka.
Večerno "zapiranje" lokalov in obhodov bivalnih objektov je ena od obveznosti, ki jo je tožniku odredil vodja skupine, njemu pa poveljnik kontingenta, kar je slednji tudi jasno potrdil na zaslišanju. Dejstvo, da nadrejeni tožniku koriščenja dnevnega počitka niso omogočili, temveč so mu nasprotno odredili delo na ure, ko bi sicer moral imeti dnevni počitek, tako tožniku ne more iti v škodo.
Pri številnih kršitvah vojaške discipline in premajhnem številu pripadnikov vojaške policije ni šlo za izredne razmere, v katerih se Direktiva 2003/88/ES ne bi uporabljala, temveč izpostavljeno predstavlja zgolj toženkino neustrezno organizacijo dela, kar pa upravičenost tožnika do prisojene odškodnine še dodatno potrjuje.
ZVEtL-1 člen 13, 13/6. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
vzpostavitev etažne lastnine - primerna strokovna podlaga za izvedbo katastrskega vpisa - elaborat za vpis stavbe v kataster stavb - določitev vrste rabe - dejanska vrsta rabe - ogled na kraju samem - pravica do izjave - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih
Ker sta pritožnika delitvi nasprotovala in vztrajala, da gre zgolj za en prostor, v dokaz pa predlagala ogled na kraju samem, bi sodišče na te pripombe moralo odgovoriti in skupaj z udeleženci stanje preveriti v naravi. Ker tega ni storilo, je pritožnikoma odvzelo možnost dokazovanja, da elaborat ne povzema dejanskega stanja v naravi, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Določitev vrste rabe je del vsebinske pravilnosti elaborata, ki mora odražati dejansko stanje v naravi, kar od sodišča zahteva, da se v okviru presoje primernosti strokovnih podlag do tega vprašanja izreče.
spor o krajevni pristojnosti - nepogodbena odškodninska odgovornost - izbirna krajevna pristojnost
Če je v zakonu določena izbirna (krajevna) pristojnost, je stvar tožnika, pri katerem krajevno pristojnem sodišču bo vložil tožbo. V obravnavanem primeru gre za spor o nepogodbeni odgovornosti za škodo, ki naj bi jo tožniku povzročila toženka. V 52. členu ZPP je določeno, da je za sojenje v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo storjeno škodno dejanje ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica. Tožnik je imel glede na 52. člen ZPP na voljo več potencialno krajevno pristojnih sodišč, vendar se je odločil, da bo tožbo vložil na Okrajno sodišče v Ljubljani, ki je za odločanje v sporu krajevno pristojno na podlagi prvega odstavka 46. člena v zvezi z 48. členom ZPP.
Že določena preživnina se lahko zviša (kot v postopku zahteva predlagateljica) oziroma zniža le pod pogojem, da je prišlo do spremenjenih okoliščin, ki so bile podlaga za njeno določitev.
Res je sicer, da mora biti utemeljen sum storitve kaznivega dejanja kot prvi pogoj za odločanje o priporu v sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora še posebej skrbno obrazložen, vendar pa je v skladu z uveljavljeno ustavnosodno prakso zahtevi po obrazloženi odločbi o priporu zadoščeno tudi s sklicevanjem na obrazložitev predhodne odločbe o priporu, če je sklep, na katerega se sklicuje sodišče, pravnomočen, če so v njem relevantne okoliščine, na katerih temelji ugotovitev ponovitvene nevarnosti, konkretno navedene in če so v sklepu o podaljšanju pripora upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00062696
ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 34, 34/1, 35, 47, 47/3, 85, 85/1.. ZVZD-1 člen 51.. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 7.. ZDSS-1 člen 41, 41/5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - opozorilo pred odpovedjo - krivdni razlog - alkotest - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zagovor - trpinčenje na delovnem mestu - davki in prispevki - zavrženje dela tožbe - potrebni stroški - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Zakon ne predvideva sodnega varstva zoper opozorilo in tudi ne določa, da je delodajalec delavcu pred opozorilom dolžan zagotoviti zagovor. Opozorilo je namreč opredeljeno zgolj kot pogoj za morebitno kasnejšo podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če bo delavec ponavljal kršitve, in za delavca nima drugih samostojnih pravnih posledic.
Ker je tožnik spornega dne užival alkohol na delovnem mestu in je preizkus alkoholiziranosti pokazal 0,09 mg/l izdihanega zraka alkohola v organizmu, mu je tožena stranka utemeljeno podala opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je objektivizirano utemeljila izgubljeno zaupanje v tožnika. Tožnik je s kršitvijo, ki predstavlja kaznivo dejanje tatvine, kršil ključno pogodbeno obveznost, to je prepoved škodljivega ravnanja - 37. člen ZDR-1. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je izkoristil okvaro aparata, pri tem pa je ob dejstvu, da delodajalca o tem ni obvestil, povsem prezrl premoženjske interese delodajalca. S tem v zvezi sodišče prve stopnje tudi pravilno razloguje, da tožnikova kršitev ni bagatelna in se tudi ne more zgoditi vsakemu povprečnemu delavcu. Ni namreč mogoče dopuščati prakse, po kateri delavci nesankcionirano za lasten namen odtujujejo delovna sredstva delodajalca.
odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo in tujo pomoč - mejni prag zadostne verjetnosti - trditveno in dokazno breme
Odmera odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in odškodnina za tujo nego in pomoč, ki jo je tožnici nudil njen partner ter plačilo potrdila o opravljenih fizioterapijah.
prekomeren hrup zaradi cestnega prometa - zavrnitev zahtevka - odškodninska odgovornost države - subjektivna in objektivna odškodninska odgovornost - konkretizacija že podanih navedb - pritožbene novote - ukrepi oškodovanca za zmanjšanje škode
Pritožba ima prav, da o "škodnem dogodku" ne govorimo šele takrat, ko so presežene kritične vrednosti hrupa po Uredbi o mejnih vrednostih iz l. 2005, kot je napačno utemeljevalo sodišče prve stopnje, temveč že v primeru, ko je presežena nižja jakost hrupa, t.j. mejna vrednost po omenjeni uredbi. Vendar dejstvo, da je do preseganja mejnih (oziroma kritičnih) vrednosti hrupa po Uredbi prišlo, samo po sebi še ne pomeni, da je mogoče državi očitati protipravnost, temveč kaže zgolj na to, da se je zgodil "škodni dogodek". Za ugotovitev protipravnosti ravnanja (ali opustitev) države morajo biti izpolnjeni še nadaljnji kriteriji, poleg tega pa je treba med nasprotujočimi si interesi strank opraviti tehtanje ter najti pravično ravnovesje. In sicer je treba pretehtati naslednje kriterije (oziroma se je treba vprašati):
- v kolikšni meri je bilo poseženo interes v oškodovancev (tožnikov) po življenju v zdravem življenjskem okolju (brez prekomernega hrupa),
- kakšen je javni interes, torej kakšna je družbena koristnost sporne ceste,
- kakšni so bili ukrepi države (toženke) za zmanjšanje hrupa in