kršitev osebnostnih pravic - pravica do stikov z otrokom - preprečevanje stikov - onemogočanje izvrševanja stikov z otrokom - odškodninska odgovornost - protipravnost (nedopustnost ravnanja) - pravno priznana škoda - duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice - povrnitev nepremoženjske škode - primerna višina odškodnine - zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - nevložitev odgovora na tožbo - pritožbeni razlogi zoper zamudno sodbo - nedovoljeni pritožbeni razlogi
Tožnik zatrjuje pravno priznano škodo v obliki duševnih bolečin zaradi posega v osebnostno pravico do družinskega življenja, ki jo sodna praksa priznava, pri čemer zahtevana odškodnina od sodne prakse ne odstopa.
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00060844
ZPSVIKOB člen 9, 22, 45. ZBan-1 člen 350a. ZPP člen 206. URS člen 26, 156.
prekinitev pravdnega postopka - pogoji za prekinitev pravdnega postopka - smotrnost prekinitve postopka - odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost bank - podrejene obveznice - izbris obveznic - Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - zakonitost odločbe - predhodno vprašanje - odločba Ustavnega sodišča - prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča - protipravno ravnanje banke - dokazovanje - ustavna presoja - pravna varnost - enaka obravnava - izvedensko mnenje
Zapletenost primera v zvezi z odgovornostjo zaradi izbrisa podrejenih obveznic terja, da se zadeve rešujejo čimbolj enotno, tako da se enaki pravni položaji obravnavajo enako. Osebam, katerih pravice so bile prizadete s spornimi odločbami BS, je treba zagotoviti določeno obliko skupinskega varstva. To je zakonodajalec sprejel z ZPSVIKOB, ki ureja poseben postopek, kolektivno varstvo, daljše roke, urejen dostop do občutljivih bančnih podatkov, izvedensko mnenje skupine izvedencev, vse z namenom, da se olajša položaj imetnikov podrejenih obveznic in se jim ne nalaga pretežko dokazno breme.
Tožniku je bilo v odpovedi očitano, da je 5. 5. 2021 preko mize z vso močjo vrgel obsežen sveženj oziroma kup spisovne dokumentacije, ki je priletela v levo roko načelnice, se raztreščil ter ji pri tem zadal močan udarec, ki je povzročil vidno oteklino in modrico. Pritožba neutemeljeno očita, da zaradi različnih izpovedi tožnika in načelnice o tem dogodku sodišče ne bi smelo šteti kršitve za dokazano. Presoje, da je tožniku očitana hujša kršitev dokazana, ni oprlo le na izpoved načelnice, temveč tudi na druga dejstva, ugotovljena v okviru t. im. redosleda dogodkov, ki tvori smiselno zaokroženo celoto in po pravilni oceni sodišča prve stopnje ne potrjuje tožnikovih trditev in izpovedi.
vštevanje odvzema prostosti v kazen - vštevanje časa pridržanja - vštevanje pripora - odmera kazni - kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca
Preizkus po uradni dolžnosti na podlagi 383. člena ZKP je pokazal, da je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon (372. člen ZKP). Zoper obtoženega je bilo namreč odrejeno pridržanje in pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ki teče od dne 13. 11. 2021 od 12.31 ure dalje. Prvostopenjsko sodišče mu čas odvzema prostosti, na podlagi določila prvega odstavka 56. člena KZ-1, ni vštelo v izrečeno zaporno kazen, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo po uradni dolžnosti, na način, da je v izrečeno zaporno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 13. 11. 2021 od 12.31 ure dalje in pripor od 15. 11. 2021 dalje.
ZKP člen 78, 78/1, 117, 117/6, 140, 140/1, 288, 288/1.
kaznovanje procesnih udeležencev - kaznovanje zagovornika - denarna kazen - izostanek odvetnika z naroka - zavlačevanje postopka - ravnanje, ki očitno meri na zavlačevanje - vabilo na narok za glavno obravnavo - izkazano vabilo - izostanek z naroka za glavno obravnavo - neopravičen izostanek z naroka - poslovanje odvetniške pisarne - obramba obdolženca - razlog za preložitev naroka
Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 1. 6. 2022 (list. št. 263 do 266 spisa) izhaja, da je na naveden narok pristopil tudi odvetnik A. A. in tako kot obtoženec, na tem naroku vzel na znanje vabilo za glavno obravnavo, ki je bila preložena na dan 4. 7. 2022 ob 9.00 uri v sobi št. 121. Seznanjenost odvetnika v zvezi z navedenim pa izhaja tudi iz njegovega podpisa, ki to potrjuje na list. št. 265 spisa. Razen tega višje sodišče ugotavlja še, da je način vpisovanja dogodkov, opomnikov ali siceršnjega evidentiranja predvidenih obveznosti stvar notranje organizacije v odvetniški pisarni, ki, tudi če je to res bilo pomanjkljivo oziroma celo neizvedeno, ne more vplivati na drugačno oceno opravičenosti odvetnikovega izostanka z navedenih narokov, še posebej, ker takih navajanj (da ni želel zavlačevati s postopkom, temveč je prišlo le do napake v administrativnem postopku), ni z ničemer izkazal. Ne glede na predloženo listino o opravljenem odhodnem in dohodnem klicu obtoženca v času ene ure pred razpisanim narokom, obtoženčeva domnevna prepoved pristopa njegovega zagovornika na narok in v posledici tega uboganja odvetnika, slednjega ne odvezuje dolžnosti pristopiti na narok oziroma svoj izostanek opravičiti, saj tudi odvetnika kot samostojnega procesnega subjekta zavezujejo določene obveznosti, tudi kolikor se te nanašajo na pristop na narok za glavno obravnavo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obvestilna dolžnost - izostanek z dela - pogoj PCT
Tožnik v pritožbi povzema svoje navedbe in izpoved pred sodiščem prve stopnje, iz katerih niti ne izhaja, da bi obvestilno dolžnost, izhajajočo iz 36. člena ZDR-1, izpolnil. Četudi se je dne 30. 8. 2021 z nadrejenim delavcem pogovarjal po telefonu in mu je slednji povedal, kot zatrjuje, da ne sme opravljati dela brez PCT pogoja, to ne pomeni, da je tožnik toženko obvestil o razlogih za odsotnost z dela za čas, očitan v odpovedi, od 6. 9. 2021 dalje, sploh glede na dejstvo, da je v vmesnem času izrabil letni dopust.
Pogodbeni stranki višino plače lahko zakonito spremenita z aneksom. Iz ZDR-1 (niti iz njegovega namena) ne izhaja, da bi moral biti takšen aneks sklenjen za nedoločen čas. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, je bilo v dispoziciji strank, da se dogovorita, v kakšni višini (upoštevaje minimum, določen z zakonom ali kolektivno pogodbo; prvi odstavek 126. člena ZDR-1) in za katero obdobje je določena (osnovna) plača, saj bi bil veljaven tudi dogovor, da se pogodbeno določena plača zniža (ob upoštevanju že citirane določbe prvega odstavka 126. člena ZDR-1).
Osnovna plača se določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 127. člena ZDR-1), kar pa ne pomeni, da ne sme odražati drugih kriterijev; v nasprotnem primeru se plača v času delovnega razmerja (na istem delovnem mestu) ne bi mogla spreminjati (in tudi do zvišanja ne bi moglo priti). Iz zakona tudi ne izhaja, da mora biti ob upoštevanju določenega minimuma pravic za vse delavce enaka.
ZP-1 člen 19a, 19a/1, 192a, 192a/4, 192a/7, 192b, 192b/1, 202c, 202c/2. ZKP člen 129a, 129a/2. KZ-1 člen 86, 87.
delo v splošno korist - rok za vložitev predloga - storilec prekrška - nadomestni zapor - postopek za odreditev nadomestnega zapora
ZP-1 dela v splošno korist ne omogoča vsakemu storilcu prekrška, temveč je ta oblika nadomestitve plačila globe pridržana le tistemu storilcu, ki zaradi svojega premoženjskega stanja globe ni zmožen plačati.
Storilec prekrška lahko zaprosi za opravljanje dela v splošno korist v dveh fazah postopka: (1) po prvem odstavku 19.a člena ZP-1 v roku za plačilo globe in (2) po četrtem odstavku 192.a člena ZP-1 najkasneje v roku 5 dni po prejemu obvestila o uvedbi postopka za odreditev nadomestnega zapora.
Glede na specifične pogoje in ureditev dela v splošno korist se odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-290/17, U-I-51/17 z dne 23.6.2022 ne razteza na roke za vložitev predloga za delo v splošno korist v prekrškovnih postopkih.
Odvetniška tarifa (1995) člen 11, 11/3, 13, 13/1. ZPP člen 156, 156/1.
stroški postopka - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je nepravilno izračunalo višino pavšalnega zneska materialnih stroškov, ker ni upoštevalo, da se v skladu z določilom tretjega odstavka 11. člena OT odvetniku lahko prizna materialne stroške v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk.
ZPPSL člen 146, 147, 147/1, 147/3, 147/4, 147/5, 148.
stečaj nad kasneje najdenim premoženjem - zavrženje predloga za začetek stečajnega postopka - pravno nasledstvo izbrisane družbe - stečajna masa - prodaja dolžnika kot pravne osebe - nedovoljene pritožbene novote
Pritožnik šele v pritožbi trdi, da sporni nepremičnini nista bili zajeti v prodajo dolžnika kot pravne osebe, o čemer naj bi se sodišče prve stopnje prepričalo z vpogledom v spis St St 000/99. Ker pritožnik tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedel, niti ne trdi, da tega ni mogel storiti brez svoje krivde, in ker iz zgoraj navedenih določb 146. - 148. člena ZPPSL izhaja, da v primeru prodaje dolžnika kot pravne osebe kupec postane lastnik celotnega premoženja pravne osebe, pritožbeno sodišče njegovih navedb ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).
ZFPPIPP člen 14, 14/2, 14/2-1, 234, 234/3, 234/4, 235, 235/3, 235/4. ZDavP-2 člen 102, 102/3. ZPP člen 142, 142/3, 142/4, 142/6, 287, 287/1.
predlog upnika za začetek stečajnega postopka - vročitev predloga dolžniku - vročitev s fikcijo - nevložitev ugovora - začetek stečajnega postopka - pritožba družbenika - omejeni pritožbeni razlogi - domneva o insolventnosti dolžnika - dokazovanje nasprotnega - dogovor o odlogu plačila - dokazovanje - zaslišanje zakonitega zastopnika - neprimeren dokaz
Ker je družbenikova pravica do pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka omejena na zatrjevanje in dokazovanje, da dolžnik ni insolventen, družbenik s pritožbo ne more uveljavljati pritožbenega razloga nevročitve predloga za začetek stečajnega postopka dolžniku.
O odlogu ali obročnem plačilu se po ZDavP-2 odloča na podlagi vložene vloge davčnega zavezanca pri davčnem organu, o kateri se odloči z odločbo, na kar v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja predlagateljica stečajnega postopka z istočasno navedbo, da iz njenih knjigovodskih evidenc izhaja, da dolžnik v letu 2022 ni vložil nobene vloge za odlog oziroma obročno plačilo. Tako se izkaže, da glede na določbe ZDavP-2 pritožnik ne more uspeti s trditvami o z upnico dogovorjenem odlogu plačila davčnih obveznosti in ponujenim dokazom lastnega zaslišanja.
rok za vložitev predloga za alternativni način izvršitve kazni zapora - nadomestna izvršitev kazni zapora
Ustavno sodišče je z odločbo Up-290/17 z dne 23. 6. 2022 poseglo tudi v določbo drugega odstavka 129.a člena ZKP v zvezi z rokom za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist in odločilo, da je drugi odstavek 129.a člena ZKP, v kolikor določa 15 dnevni rok za vložitev predloga, v neskladju z Ustavo. Do odprave protiustavnosti se nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist lahko predlaga tudi, ko obsojenec že prestaja kazen zapora oziroma do konca prestajanja kazni zapora.
S citirano odločbo je namreč Ustavno sodišče izenačilo roke za vložitev predlogov za nadomestno izvršitev zaporne kazni za vse, z materialnim zakonom določene alternativne oblike izvršitve zaporne kazni.
ZDSS-1 člen 24.. ZDR-1 člen 67, 67/1, 89, 89/1, 89/1-2, 108, 108/1.. URS člen 14, 14/2.. ZZRZI člen 40, 40/7.
III. kategorija invalidnosti - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nesposobnost - krajši delovni čas - višina odpravnine - enakost pred zakonom - sprememba sodbe
Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga nesposobnosti po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ker ni dosegal primerljivih rezultatov z drugimi delavci. Tako je tožnik upravičen do plačila odpravnine po 108. členu ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da je dolžan delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali razloga nesposobnosti, delavcu izplačati odpravnino, osnova za izračun pa je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Tožnik je prejemal plačilo za opravljeno delo (4 ure dnevno), zato je toženka odpravnino izračunala po pravilni osnovi.
Zakon o dopolnitvi zakona o pravdnem postopku (1980) člen 111, 111/3, 210, 210/2, 210/3.
tek rokov - objektivni rok - prekinitev teka roka - tek rokov v času sodnih počitnic - mirovanje postopka
Tožeča stranka pritožbeno neutemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji štirimesečnega roka, do izteka katerega bi stranki morali predlagati nadaljevanje postopka, da bi se izognili fikciji umika tožbe, spregledalo določilo 83. člena ZS, da v času sodnih počitnic v zadevah, ki niso nujne, procesni roki ne tečejo (četrti odstavek 83. člena ZS).
predlog za izdajo začasne odredbe - stroški upravljanja - poplačilo iz stečajne mase - stroški v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase - tekoči stroški stečajnega postopka - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - nastanek neznatne škode - razdelitev posebne razdelitvene mase
Vse nepremičnine, s katerimi upravlja tožeča stranka in v povezavi s katerimi nastajajo stroški, ki so predmet tega postopka, so obremenjene z ločitvenimi pravicami upnikov in predstavljajo posebno stečajno maso. Stroški, nastali z upravljanjem tega premoženja so stroški v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da se izplačila teh stroškov lahko opravijo šele na podlagi končnega načrta razdelitve posebne razdelitvene mase. Stroški upravljanja, tudi posebne stečajne mase (6. točka četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP), so tekoči stroški stečajnega postopka, ki se poplačujejo ob zapadlosti. Le v kolikor v splošni stečajni masi denarnih sredstev za poplačilo teh stroškov ni, je izplačilo teh odloženo do pravnomočnosti sklepa o razdelitvi posebne razdelitvene mase. Pri izdelavi načrta razdelitve posebne razdelitvene mase pa se ti stroški upoštevajo tako, da se odštejejo od denarnega dobroimetja, ki je nastalo z unovčenjem posebne stečajne mase (tretji odstavek 226. člena ZFPPIPP).
Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve, katere plačilo zahteva v tem postopku, onemogočena ali precej otežena niti, da bo tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da zgolj dejstvo, da v končnem načrtu razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 4. 2. 2020 za dve parkirni mesti niso bili obračunani stroški tožeče stranke, še ne dokazuje, da tožena stranka zavestno ravna v smeri, da bi tožeči stranki onemogočila poplačilo njene terjatve, glede na to, da je bila tožena stranka ob začetku stečajnega postopka lastnica 114 parkirišč, več poslovnih prostorov, 3 shramb, kolesarnice in 8 arhivov, stroški tožeče stranke pa so bili v vseh drugih končnih načrtih razdelitve upoštevani.
Pritožnica si zmotno razlaga pravilo o razdelitvi posebne razdelitvene mase, ko trdi, da po poplačilu ločitvenih upnikov iz premoženja stečajnega dolžnika, zavarovanega z ločitveno pravico, ki je nastalo z unovčenjem posebne stečajne mase, ne bo več mogla uveljavljati svojih terjatev zoper stečajnega dolžnika (toženo stranko). Ker se stroški posebne stečajne mase poplačajo pred razdelitvijo posebne razdelitvene mase, tožeči stranki ne grozi neposredna nevarnost, da njena obveznost ne bo poplačana.
krivdni razlog za nastanek stroškov - stroški detektiva - vročitev pisanj - nesprejem pisemskih pošiljk
Ker torej obdolženec sodnih pisanj ni prevzemal, temveč je vsa obvestila - sprva pošte, za tem pa še sodnega kurirja - preprosto ignoriral, je bila potrebna vročitev obtožnice po detektivski agenciji. Posledično gre nedvomno za stroške, ki jih je obdolženec povzročil po svoji krivdi.
stečajni postopek - končna razdelitev - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti - pobot terjatev ob začetku stečajnega postopka - ex lege pobot - ocena vrednosti premoženja - vrednost terjatve
Terjatev upnika, ki znova nastane zaradi uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka, ima značilnost terjatve, ki je (izvorno) nastala pred začetkom stečajnega postopka (tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP), zato je ni dovoljeno pobotati z nasprotnim povračilnim (kondikcijskim) zahtevkom stečajnega dolžnika do upnika. Če zakon izrecno prepoveduje pobot takih terjatev, kasnejši začetek stečajnega postopka nad upnikom oživele terjatve te situacije ne more spremeniti in do pravnih posledic, do katerih bi sicer prišlo na podlagi 261. člen ZFPPIPP, v obravnavanem primeru ne more priti, saj so te pravne posledice že v osnovi prepovedane – pobot je v osnovi prepovedan, ne le v tem stečajnem postopku, temveč do njega ne more priti niti kot posledica začetka drugega stečajnega postopka. Poleg tega je potrebno pravilo iz 261. člena ZFPPIPP kot izjemo razlagati restriktivno, zato v primeru, ko gre za poplačilo terjatve iz tretjega odstavka 278. člena ZFPPIPP (kakršna je terjatev upnika) uporaba pravila o ex lege pobotu 261. člena ni mogoča. V nasprotnem primeru bi bile tudi pravne posledice izpodbijanja, do katerih je prišlo na podlagi pravnomočne sodne odločbe povsem izvotljene.
Četudi bi res obstajal dvom v to, ali je sporno oceno vrednosti za upnika izdelal pooblaščeni ocenjevalec vrednosti, to samo po sebi ne dopušča spregleda pravno relevantnih ugovorov iz take ocene. Pravica stranke do izjave v postopku je sestavljena (med drugim) iz upravičenja, da se sodišče s strankinimi argumenti seznani in da, če so pravno relevantni, nanje obrazloženo odgovori. To pa pomeni, da bi sodišče prve stopnje pripombe pritožnikov na oceno vrednosti premoženja, če je zaključilo, da ne gre za oceno, ki jo je sestavil pooblaščeni ocenjevalec vrednosti v skladu z drugim odstavkom 327. člena ZFPPIPP, kljub temu moralo presojati kot del trditvene podlage pritožnikov.
Nenazadnje je ocenjevalka vrednosti premoženja sama že v osnovnem mnenju navedla, da je terjatev ocenjevala na način, ki temelji na pričakovanem donosu iz terjatve, torej je dejstvo, da se vodi postopek osebnega stečaja vsekakor za oceno vrednosti terjatve relevantno in pomembno ter ga je potrebno vrednostno oceniti.
Da je glede pasivne legitimacije v predmetnem in primerljivih sporih oz. pri vprašanju, kdo je zavezanec za plačilo storitev javnih gospodarskih služb, pomembno, kdo je dejanski uporabnik teh storitev, jasno izhaja iz stališč, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 58/2018 z dne 5. 9. 2019 in ki so po oceni pritožbenega sodišča uporabljiva tudi v predmetnem gospodarskem sporu. Tako je revizijsko sodišče pojasnilo, da zakon (v konkretnem primeru Zakon o gospodarskih javnih službah in Zakon o varstvu okolja) ne vsebuje meril ali podrobnejše razlage glede določitve zavezancev za plačilo javnih gospodarskih služb - uporabnikov. Pojem "uporabnik" je širok in kot tak dopušča, da se status dejanskega uporabnika gospodarske javne službe (v primeru spora o tem vprašanju) ugotavlja v vsakem konkretnem primeru. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da tudi predhodno citirana določba 3. točke 2. člena Uredbe zavezanca opredeljuje kot "fizično ali pravno osebo, ki je uporabnik storitve", kar v luči pravkar obrazloženega brez dvoma nakazuje na dejanskega uporabnika (in ne na nekoga, ki je kot uporabnik zaveden v evidenci, čeprav v resnici ni uporabnik).
Posledice, ki evidentiranega uporabnika (ki ni več dejanski uporabnik storitev) zadenejo v primeru opustitve dolžnosti poskrbeti za ustrezno spremembo oz. uskladitev uporabnika v evidencah, tako niso v tem, da je (oz. da ostane) zavezan za plačilo storitev, ampak so kvečjemu v njegovi odškodninski odgovornosti, v kolikor tretjemu (npr. tožnici) nastane kakšna škoda, ker je ravnala v skladu z evidentiranim stanjem, zanašajoč se na njegovo pravilnost in usklajenost.
ZJRM-1 člen 6, 6/1, 6/4. ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1, 156, 156-1, 163, 163/9.
nasilno in drzno vedenje - obstoj prekrška - kršitev materialnih določb zakona - zakonski znaki prekrška
Prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 je storjen, če je podana katerakoli od izvršitvenih oblik (zadošča že, da kdo koga izziva), vendar z dodatnim pogojem, da je s takšnim vedenjem pri njem povzročil občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu.
Glede na izpovedbo oškodovanke, da sta s storilcem vpila drug na drugega, ni mogoče z gotovostjo trditi, da bi se oškodovanka storilcu uklanjala oziroma postala objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne bi mogla ali ne znala izogniti, temveč se je z njim sporekla na podlagi lastne svobodne volje in odločitve in z enakimi „orožji“ vpitjem in stopanjem do njega neposredno obraz z obrazom.