Posestno varstvo uporabe električne energije se uresničuje na način, da se zahteva varstvo posesti na stvareh, v katerih se električna energija uporablja - v konkretnem primeru na sobah tožnikov. Tudi pritožbeno sodišče motilnost ravnanj tožene stranke vidi v njenih opustitvenih ravnanjih. Ta namreč denarja za porabljeno električno energijo, ki so ji ga nakazali tožniki kot najemniki stavbe, ni nakazala pooblaščenemu distributerju (česar v pritožbi niti ne zanika), zato je ta izvršil (v razmerju do toženca sicer zakoniti) odklop električne energije. Takšno opustitveno ravnanje tožene stranke pa tudi po oceni pritožbenega sodišča (ob izpolnjenih ostalih pogojih) objektivno predstavlja motilno dejanje. Za motilno ravnanje se namreč ne zahteva zgolj in le aktivnosti motilca, temveč se lahko stori tudi z opustitvenimi ravnanji. Dejstvo, da so imeli tožniki od podpisa dogovora s pooblaščenim distributerjem nemoteno oskrbo z elektriko, ne predstavlja samopomoči v smislu 76. člena ZTLR, saj ni bila naperjena neposredno proti tožencu, torej neposredno proti tistemu, ki je tožnike motil v nihovi posesti. Takšna rešitev mimo volje lastnika (toženca) tudi ne predstavlja (trajne) vzpostavitve v prejšnje posestno stanje, ki se sicer doseže z zakonom dovoljeno samopomočjo. Samovoljnost je podana tudi v primeru, če motilec ni imel namena, da bi si pridobil posest, saj zadošča, da se je zavedal, da posega v tuje posestno stanje, česar pa se je s svojim opustitvenim ravnanjem toženec tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zavedal.
odškodnina za negmotno škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Škoda za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zajema oškodovančevo duševno trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka (tako na psihičnem kot na telesnem področju). Te prizadetosti laho obsegajo različne izvore duševnih bolečin (npr. nezmožnost za delo, povečanje potreb, povečanje telesnih naporov, zmanjšanje ali uničenje možnosti za nadaljni razvoj ali napredovanje...). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da ima tožnik določene težave zaradi poškodbe, ki mu jo je povzročil toženec še danes; pojavljajo se mu občasne bolečine v nosu; prisotna je lažja stopnja oviranega dihanja skozi nos ter občutek pečenja v nosu, kar pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Iz izpodbijane sodbe, niti tožnikovega zahtevka ter njegove izpovedbe pa v ničemer ne izhaja, da bi bile zaradi omenjenih posledic tožnikove življenjske aktivnosti kakorkoli zmanjšanje oz., da bi bile pri tožniku zaradi tega prisotne duševne bolečine; zato je treba tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zavrniti.
Pooblaščenec, ki ga je po pogodbi dobavitelj toplotne energije pooblastil za pobiranje stroškov ogrevanja, v tožbi proti uporabnikom ogrevanja ni aktivno legitimiran za izterjavo stroškov ogrevanja. Aktivno legitimiran je le, če je sam zalagal stroške ogrevanja za uporabnike in to na podlagi določb ZOR o obogatitvi.
1/ Zaključek sodišča prve stopnje, da je način oranja, pri katerem se zapelje na sosednjo njivo, v kraju kjer živita pravdni stranki, običajen, je pravilen in prepričljiv. Glede na to je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da takšno dejanje toženca ni motilno dejanje. Opisano dejanje namreč ne predstavlja pravno upoštevnega posega v posest tožnika. 2/ Pritožbena navedba, da je v toženčevem ravnanju podano motenje posesti tožnikovih zemljišč - torej parcel št. 1724 in 1725 pomeni pritožbeno novoto oz. spremembo dejanske podlage tožbe v pritožbenem postopku. Tožnik je namreč v tožbi ter njeni dopolnitvi in ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je bilo motenje storjeno na "pasu travne ruše, ki predstavlja mejo med parcelami". Ker sme pritožnik v skladu z določbo prvega odstavka 184. člena ZPP tožbo spremeniti le do konca glavne obravnave, se pritožbeno sodišče s pritožbeno trditvijo, da je toženec motil tožnika v posesti parcel št. 1724 in 1725, ni moglo ukvarjati.
Ker je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi navedb tožeče stranke, ne da bi zaslišalo obe stranki o tem, da je bila pogodba fiktivna, ni zadosti ugotovilo dejansko stanje, kar je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.
Glede nepremičnine, na dolžničin delež katere je predlagana izvršba, teče med istima strankama postopek za delitev solastne stvari, kar pa ne more biti razlog za odlog izvršbe, češ, da bo upnik dosegel poplačilo v nepravdnem postopku s pobotanjem medsebojnih terjatev, potem ko bo kupil dolžničin delež na nepremičnini.
Čeprav je upnik šele pritožbi priložil potrdilo o tem, da je sodno takso za predlog za izvršbo in sklep plačal v 15-dnevnem roku po prejemu opomina, je bila taksa plačana pravočasno in je zato sklep o končanju postopka zaradi fikcije umika predloga za izvršbo potrebno razveljaviti.
Sklep o domiku nepremičnine bi bilo mogoče izpodbijati le zaradi kršitev predpisov o dražbi, vendar dolžnica konkretnih kršitev teh določb v pritožbi ne zatrjuje.
ZIZ omogoča vložitev ugovora tudi po poteku roka (56. člen ZIZ), vendar ob dveh omejitvah. Če ugovor temelji na dejstvu, ki se nanaša na terjatev (t.i. opozocijski ugovori, 1. odst. 59. člena ZIZ, toke 8., 9., 11., 1. odst. 55. člena ZIZ), ter če je to dejstvo nastopilo po nastanku izvršilnega naslova oziroma v času, ko ga ni bilo mogoče več navesti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (člen 56 ZIZ). Za vse druge ugovore, torej tudi za ugovor iz 2. točke 55. člena ZIZ, pa je dolžnik s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi prekludiran.
denacionalizacija - napake volje - prodaja nepremičnine - pravni posel, sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti - plačilo davčnega dolga
Samo dejstvo, da je bil v teku izvršilni postopek zaradi izterjave zapadlega davčnega dolga, ne izključuje obstoja sile, grožnje ali zvijače državnega organa. Vendar pa mora predlagatelj v vsakem primeru dokazati, da je bil ob sklepanju konkretnega pravnega posla izpolnjen kateri od zgoraj naštetih pogojev iz 5. člena ZDen.
ZOR člen 154, 154/1, 200, 200/1, 154, 154/1, 200, 200/1.
višina škode - poškodba
Višina: 900.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti; 200.000,00 SIT za strah; 100.000,00 SIT za skaženost; 1.500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Predpostavka odškodninske obveznosti po 3. odst. 433. čl. ZOR je vzročna zveza med stvarno napako in škodo na drugih dobrinah (v konkretnem primeru na elektromotorju). To pa pomeni, da je za pravilno uporabo tega pravnega pravila najprej treba ugotoviti, v čem naj bi bila pomanjkljivost prodane stvari. Ne zadostuje zgolj sklicevanje na abstraktno pravno pravilo iz 479. čl. ZOR, češ da stvar npr. ni imela lastnosti, ki so potrebne za njeno normalno rabo. Nato pa sledi ugotovitev, ali je ta pomanjkljivost vzrok uveljavljani škodi. Trditveno in dokazno breme glede pravkar opredeljenih odločilnih dejstev je na tisti stranki, ki refleksno škodo uveljavlja.
Zmotno je stališče tožeče stranke v pritožbi, ko meni, da izvršljivost pravnomočnega sklepa ni stvar prvega sodišča, pač pa vprašanje drugega postopka. Sodišče je dolžno paziti na izvršljivost sodne odločbe in zato lahko ugodi samo takemu zahtevku, ki je tudi izvršljiv, sicer zagreši bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP.
Zahtevek dajalca socialne pomoči po 1. odst. 128. člena Zakona o dedovanju ni denarna terjatev do zapuščine. S tem zahtevkom dajalec pomoči izloča iz zapuščine del premoženja, ki ga zapustnik zaradi prejete pomoči ni porabil za lastno preživljanje oziroma oskrbo. Omejitev se izvede tako, da del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete denarne pomoči, postane last dajalca pomoči in se mu izroči. Vrednost dane pomoči se ugotavlja po vrednostnih merilih, ki so veljala v tistem trenutku, po katerem se ugotovi obseg (vrednost) zapuščine.
ZPP (1977) člen 354, 354/2, 354/2-13, 354, 354/2, 354/2-13.
absolutna bistvena kršitev - preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti
Trditvena podlaga spora ni nudila opore za izpodbijano odločitev, ki temelji na pogodbi. Ali so resnične trditve tožeče ali tožene stranke, bi bilo tako moč preveriti z zapisom te pogodbe. Tega pa v spisovnem gradivu pritožbeno sodišče ni našlo. Zato izpodbijane sodbe ni moč ne preizkusiti ne odgovoriti na pritožbene trditve.
Glede obveznosti plačila kupnine pri kupni pogodbi velja (če ni drugačnega dogovora), da jo mora kupec plačati ob izročitvi blaga (2. odst. 516. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).