Odločitev o združitvi dveh kazenskih postopkov vodenih zoper obtoženca, na škodo treh različnih oškodovank je prvostopenjsko sodišče oprlo na določbo 32. člena ZKP, po kateri je v primeru, če je ista oseba obdolžena več kaznivih dejanj in je za nekatere od njih pristojno okrajno sodišče, za drugo pa okrožno sodišče, pristojno okrožno sodišče (prvi odstavek 32. člena ZKP). Iz določbe petega odstavka istega člena pa izhaja, da se v takem primeru praviloma izvede enoten postopek in izda ena sama sodba. V skladu z določbo osmega odstavka navedenega člena, o združitvi postopka odloča sodišče, ki je pristojno za enoten postopek; zoper sklep s katerim je bila odrejena združitev postopka ali zavrnjen predlog za združitev postopka, pa ni pritožbe. Pri tem navajanje pritožnice, da je šlo v zadevi okrožnega sodišča vodeni zoper obtoženca za priporno zadevo, in združitev te zadeve z nepriporno, nima nobenega upoštevnega pomena.
V opisu dejanja je navedeno, da je obdolženec registrski tablici pridobil (sprejel v posest) na neugotovljen način, da sta bili tablici predhodno odtujeni z osebnega vozila, ki je označen z navedbo znamke, registrske številke in lastnika, ter da se je obdolženec pri pridobitvi zavedal, da so tablice pridobljene s kaznivim dejanjem, saj ju ni pridobil na predpisan način. Obdolžencu se torej kot izvršitveni način obravnavanega kaznivega dejanja očita splošna (netipska) oblika sprejema protipravno pridobljene stvari v posest, pri čemer se za konkretizacijo tega zakonskega znaka - izvršitvenega načina ne zahteva natančen opis načina pridobitve, kar v opisu pogreša pritožnik. Očitana splošna oblika sprejema protipravno pridobljene stvari v posest je po eni strani po vsebini, smislu, intenzivnosti in pomenu enakovredna tistim oblikam sprejema protipravno pridobljene stvari v posest, ki so v zakonu izrecno našteti - nakup in sprejem v zastavo, po drugi strani pa jo je mogoči razločiti od drugih izvršitvenih načinov, hkrati pa konkretizacija (individualizacija) stvari ter časovnih in krajevnih okoliščin njene predhodne odtujitve povsem zadoščajo za konkretizacijo opisa dejanja, ki obdolžencu omogoča učinkovito obrambo. Posledično je zavrniti pritožbene očitke o kršitvi načela razločnosti (lex distincta), širjenju polja kaznivosti - da je sodišče ustvarilo novo alternativno dispozicijo "pridobiti na neugotovljen način", ki je ni moč izluščiti iz zakonskega besedila in s tem tudi očitek o napačni zapolnitvi analogije intra legem.
Pritožbeno sodišče pritruje, da je podana objektivna identiteta med prekrškom po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, kot izhaja iz opisa odločbe o prekršku ter med obravnavanima kaznivima dejanjema grožnje in razžalitve (prvi odstavek 135. člena in prvi odstavek 158. člena KZ-1), saj gre za dejstva, ki so v prekrškovni in kazenski zadevi v bistvenem delu in vsebinsko (kvalitativno) enaka. Prvo sodišče je v tem delu pravilno in zakonito izreklo zavrnilno sodbo.
Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi razlogom prvostopenjskega sodišča za izdajo oprostilne sodbe za očitano kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 3. točki 358. člena ZKP.
Če ima obdolženec vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, ne bo odgovarjal za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. V točkah 32-33 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je obdolžencu uspel dokaz resnice in da je dokazal vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev.
Pritožbenim navedbam o tem, da zaradi neakreditiranega postopka ni zagotovila, da so bili postopki opravljeni v skladu z mednarodnimi standardi ne gre slediti in je sodišče prve stopnje upravičeno mnenja NFL sprejelo kot zanesljiva. Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zavzelo stališče, da samo dejstvo akreditacije ni odločilnega pomena, priča pa je pojasnila, da je predmet akreditacije le to, kar sodi med empirično (merljivo) znanost, da pa so tudi postopki, ki niso akreditirani, izvedeni po pravilih stroke in da vsako poročilo pregleda še drug izvedenec in vodja oddelka.
Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v obravnavani zadevi ne gre pritrditi stališču o obstoju hudega nepotrebnega trpljenja oškodovanca oziroma obtoženčevega izživljanja nad njim, temveč izvedeni dokazi dopuščajo ravno nasproten zaključek, torej da je smrt pri oškodovancu nastopila hitro in brez dolgotrajnih ali stopnjevanih fizičnih oziroma psihičnih bolečin, ki bi po intenziteti presegale trpljenje oziroma bolečine, ki so običajne pri vsakem odvzemu življenja.
Kot neutemeljena se nadalje izkažeta pritožbena očitka, da naj bi bilo povsem nelogično, da bi obdolženec grozil oškodovancu, ki se je slikal z avtomatskim orožjem ter da obdolženec grožnje ni bil zmožen uresničiti oziroma, da ta ni objektivno uresničljiva. Takšna ocena obdolženčevega zagovornika, glede na že navedeno o obdolženčevem ravnanju v času klica (živčnost, vznemirjenost, vzvišen ton), o katerem sta izpovedali priči obrambe, v ničemer ne more omajati razlogov sodišča prve stopnje, ki jim pritožbeno sodišče v tem delu sledi, da je obdolženec oškodovancu ob koncu njunega pogovora zagrozil. Pritožbeno sodišče izpostavlja še, da je vsebino grožnje sicer potrebno razlagati zadržano, da pa sintagme "fental te bom z lastnimi rokami" ni mogoče zožiti zgolj na obdolženčevo pokončanje oškodovanca z golimi rokami. Bistvo navedene sintagme je, da naj bi obdolženec oškodovanca pokončal in to sam osebno, kar pa zadevne grožnje ne dela objektivno neuresničljive.
Zaključki sodišča prve stopnje, da je obtoženca šteti za lastnika avtomobila, ki mu je bil zasežen, so utemeljeni in jih pritožbene navedbe zagovornika ne morejo v ničemer omajati.
Iz opisa dejanja v izreku sodbe je namreč v zadostni meri konkretiziran zakonski znak namena pridobitve premoženjske koristi, saj je obdolžencu očitano, da je ravnal s prav takšnim namenom, pri čemer je v konkretizaciji opisa določno navedeno, da bi za izveden prevoz prejel del plačila, četudi v natančneje neugotovljeni višini, ob tem ko je nadalje konkretno specificirano, koliko sta tujca E. E. in D. D. za celotno pot iz Egipta do ciljne države Italije plačala neidentificiranemu organizatorju poti.
Izostanek posebnega zapisnika o zasegu predmetov ne pomeni, da je zaseg nezakonit, če se zakonitost lahko preveri iz drugih protokolacijskih aktov policije in v postopku izvedenih dokazov. Če je postopek kot celota pošten, tudi odsotnost obveščanja osumjenca o ogledu kraja ne pomeni nezakonitosti tega preiskovalnega dejanja.
Pri sledeh kokaina v vsebnosti (manj kot) 0,01 g gre za tako majhno količino brez farmakoloških učinkov, da ne more biti govora o hrambi droge z namenom nadaljnjega prometa.