Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je proces individualizacije kazenskih sankcij vedno proces vrednotenja, kar je podlaga realnega pričakovanja, da različni akterji kazenskega postopka določeno isto okoliščino vrednotijo vsaj deloma različno oziroma kot bolj pomembno štejejo tisto, kar drugi ne, seveda v odvisnosti od svojih osebnih prepričanj in stališč. Ključno pri presoji v tem delu je zlasti, ali je sodišče prve stopnje pri odmeri določene zaporne kazni in preizkusne dobe znotraj izrečene pogojne obsodbe izhajalo iz meril povprečnega razumnega posameznika in v tej perspektivi upoštevalo vse relevantne okoliščine ter jim dalo ustrezen pomen in težo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00089790
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6, 308/8. ZKP člen 16, 19, 371, 371/2, 450b, 450b/2, 498, 498/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odvzem predmetov - obvezen odvzem predmetov - obvezen odvzem prevoznih sredstev - izrekanje varnostnih ukrepov - pomanjkljiv izrek sodbe sodišča prve stopnje - poseben sklep - postopek po uradni dolžnosti - pogoji za izrek varnostnega ukrepa - nevezanost na predlog državnega tožilca - kontradiktornost postopka - vsebina izreka sklepa - identifikacija vozila
Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je ob ugotovitvi, da pravnomočna sodba ne vsebuje odločbe o odvzemu zaseženega osebnega vozila, last obsojenca, s katerim je bilo izvršeno kaznivo dejanje, skladno z določbo tretjega odstavka 498. člena ZKP to vozilo obsojencu odvzelo po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru gre namreč za obvezen odvzem predmetov, ki je predpisan v določbi osmega odstavka 308. člena KZ-1, zato sodišče prve stopnje za ta odvzem tudi ni potrebovalo predloga državnega tožilca. Kršitev določb 16. in 19. člena ZKP ni podana. Tudi dejstvo, da je ob podaji kaznovalnega predloga na predobravnavnem naroku 2. 10. 2024 državni tožilec izrecno izjavil, da ne predlaga odvzema osebnega vozila, nima vpliva na odločitev sodišča, saj je odvzem takega vozila obligatoren in se tudi v primeru, da bi bil v predmetni zadevi sklenjen sporazum o priznanju krivde, stranki postopka ne bi mogli sporazumeti, da se vozilo ne odvzame.
Ob tem pa je potrebno izpostaviti še, da je krivdorek pravnomočen, pritožnica pa tudi ne zatrjuje vpliva te izjave državnega tožilca na odločitev obtoženca, da prizna krivdo za očitano kaznivo dejanje. Obligatornost odvzema predmetov ne vpliva le na obseg preizkusa pogojev upravičenosti izreka tega varnostnega ukrepa pač pa ima za posledico tudi to, da je sodišče skladno z zakonom brez predloga tožilca in celo v primeru, če ta izjavi, da odvzema vozila ne predlaga, dolžno izreči ta varnostni ukrep, če obtoženca spozna za krivega tega kaznivega dejanja. Glede na postopanje po uradni dolžnosti pa tudi ni bilo potrebe po zagotavljanju kontradiktornosti postopka, saj je sodišče v izpodbijanem sklepu ugotovilo le dejstva, ki tako ali tako izhajajo že iz pravnomočne obsodilne sodbe in na ta dejstva apliciralo kogentno zakonsko določbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00090290
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 29. KZ-1 člen 20, 20/2, 53, 53/2, 53/2-3, 54, 55, 55/1, 56, 56/1, 59, 59/2, 59/4, 75, 75/2, 82, 82/3, 82/4, 205, 205/1, 205/1-1. ZKP člen 84a, 84a/1, 200, 200/2, 304a, 304a/1, 304a/1-2, 378, 378/3, 378/4.
seja pritožbenega sodišča - navzočnost obdolženca - prestajanje zaporne kazni - privedba - ovira za opravo procesnega dejanja - dejanske ovire - naloge pravosodnih policistov - dolžnost posebno hitrega postopanja - pripor - videokonferenca - enako varstvo pravic - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do poštenega sojenja - velika tatvina - nadaljevano kaznivo dejanje - sostorilstvo - prištevnost - dokazna ocena - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - predkaznovanost - zakonska rehabilitacija in izbris obsodbe - stek kaznivih dejanj - izrek enotne kazni z upoštevanjem druge sodbe - odmera enotne kazni - vštevanje pripora v izrečeno kazen - vštevanje časa pridržanja - preklic pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja - fakultativni preklic - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem
ZPKZ Dob, kjer obtoženi B. B. prestaja zaporno kazen, je z dopisom z dne 31. 3. 2025 pritožbeno sodišče obvestil, da spremstva obtoženca na pritožbeno sejo zaradi kadrovskih težav ne bodo mogli izvršiti. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 31. 3. 2025 odločilo, da se obtoženemu B. B. udeležba na pritožbeni seji omogoči preko videokonferenčne povezave, saj je ocenilo, da so splošno znane kadrovske težave zavodov za prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji, še zlasti pa v ZPKZ Dob, ki močno otežujejo oziroma onemogočajo privedbe obtožencev na sodišča, upravičen razlog za neizvršitev spremstva obtoženega B. B. in predstavljajo okoliščine, ki objektivno onemogočajo uspešno izvedbo pritožbene seje (2. točka prvega odstavka 304.a člena ZKP) ter posledično obtožencu prisotnosti na pritožbeni seji ni mogoče zagotoviti drugače kot z videokonferenco. Nadalje je upoštevalo, da je v predmetni kazenski zadevi zoper soobtoženega A. A. odrejen pripor in je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da postopajo posebno hitro (drugi odstavek 200. člena ZKP).
Po oceni pritožbenega sodišča obtoženemu B. B. z izvedbo pritožbene seje preko videokonferenčne povezave nista bili kršeni ustavni pravici iz 29. in 22. člena Ustave Republike Slovenije ter pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj mu je bilo z videokonferenco omogočeno nemoteno spremljanje poteka pritožbene seje, na kateri se ne izvajajo dokazi, temveč sodnik poročevalec poda poročilo o stanju stvari, na seji navzoče stranke, zagovornik in oškodovanec pa predstavijo bistvene poudarke vložene pritožbe (tretji odstavek 378. člena ZKP). Obtoženi B. B. je med podajanjem poročila o stanju stvari sejo na lastno željo zapustil, kar pa ni bila ovira za nadaljevanje seje, saj niti obtoženec niti navzoča zagovornica nista zahtevala njene preložitve.
Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča neizpolnitev posebnega pogoja posledica obsojenčevega družbeno nesprejemljivega in nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, ne pa objektivnih okoliščin, ki bi obsojencu kljub njegovi pripravljenosti onemogočale izpolnitev obveznosti do svojega sina - oškodovanca. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in zakonita ter je pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo spremeniti.
goljufija na škodo EU - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - sestavine obtožnice - kršitev kazenskega zakona - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - izostanek razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
V obravnavani zadevi abstraktni del izreka pod točko II/1 izpodbijane sodbe resda vsebuje navedbo, da je obtoženi A. A. pridobil sredstva s tem, da je predložil lažne izjave in dokumente in je tako neustrezno uporabil sredstva proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti, vendar napačni zapis abstraktnih zakonskih znakov v skladu z uveljavljeno sodno prakso ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Kot že pojasnjeno se za izpolnitev vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1 zahteva pridobitev sredstev z alternativno določenimi izvršitvenimi oblikami (i) uporaba lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (ii) predložitev lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (iii) nerazkritje podatkov in iz proračunov iz prvega odstavka 229. člena KZ-1. Sodišče pritrjuje pritožnicama, da v primeru, ko so sredstva pridobljena nezakonito oziroma mimo pravil, ni mogoče govoriti o tem, da gre pri takšnih sredstvih, ki so že tako pridobljena v nasprotju s pravili, za neustrezno uporabo oziroma neupravičeno zadrževanje, zato je zapis v uvodnem (abstraktnem) delu izreka izpodbijane sodbe glede uporabe teh sredstev, povsem odveč.
Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje v točki 73 izpodbijane sodbe zmotno kot odločilna izpostavilo naslednja dejstva, (i) da dne 16. 9. 2010 sklenjeni dogovor o upravljanju in najemu parkirnih mest in drugih zasebnih površin nikoli ni stopil v veljavo in (ii) da ni bil nikoli realiziran, (iii) da je javni partner zasledoval in zavaroval svoje interese z odložnim pogojem v 6. členu dogovora in (iv) da MO nikoli ni plačala dogovorjenih finančnih obveznosti 1.803.800,00 EUR po dogovoru o upravljanju in najemu parkirnih mest in drugih zasebnih površin. Kot že povedano, je težišče obtožencem očitanih kaznivih dejanj v smeri razlogov za sestavo dogovora, ki je predstavljal izpolnitev pogoja iz kreditne pogodbe za financiranje izgradnje Športnega parka X., sklenjene 21. 7. 2010 med družbo I. d. o. o. in konzorcijem bank (z banko K. d. d. kot agentom), na podlagi katerega je bil v nadaljevanju izplačan družbi I. d. o. o. kredit.
KZ-1 člen 215, 215/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje Izneverjenja - pooblastilo - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - namen storilca - prekoračitev pooblastila - višina premoženjske koristi
Pri kvalificirani obliki kaznivega dejanja po drugem odstavku 215. člena KZ-1 storilec kaznivo dejanje izneverjenja stori tako, da izrabi pooblastilo z namenom pridobiti premoženjsko korist sebi ali komu drugemu. Tudi v tem primeru ni nujno, da bi storilec sebi ali drugemu dejansko ustvaril premoženjsko korist, temveč le, da je imel tak namen. Izvršitveno ravnanje po 215.členu KZ-1 je zastopanje v smislu prekoračitve pooblastila, torej le tisto ravnanje, ki pomeni navzkrižje med upravičenostjo do zastopanja, ki ga opredeljuje zunanje razmerje do tretjih oseb in notranjim razmerjem, ki zastopniku nalaga konkretne dolžnosti v razmerju do zastopanega. Čeprav je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da računi, ki so povzeti v izrek sodbe, v skupnem znesku 6.502,68 EUR niso bili poravnani (navedeno tekom sojenja niti ni bilo sporno), pa tudi po oceni pritožbenega sodišča to dejstvo še ne dokazuje, da si je obdolženi pridobil premoženjsko korist ravno v višini neporavnanih šestih računov družbi C. d.d.. Na podlagi katerih dejstev in dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da si je obdolženi z zlorabo pooblastila pridobil na škodo oškodovanca premoženjsko korist v navedeni višini, sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni razumno pojasnilo. Ker je premoženjska korist kvalifikatorna okoliščina pri kaznivem dejanju izneverjenja po drugem odstavku 215. člena KZ-1, mora biti njena višina natančno ugotovljena.
Ker sodba nima razlogov o tem odločilnem dejstvu (da si je obdolženi na škodo oškodovanca pridobil premoženjsko korist v višini 6.502,68 EUR), oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je takšne narave, da terja razveljavitev sodbe.
kaznivo dejanje poskus umora - neprištevnost storilca - duševna motnja - obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu - razlike med izvedenskimi mnenji - pripor neprištevnega storilca - vštevanje pripora - odločanje o potrebnosti nadaljnjega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu
Varnostni ukrep se izvršuje po pravnomočnosti sklepa; do takrat ima obdolženec še vedno status pripornika, ne glede na dejstvo, kje se pripor dejansko izvaja. Šele ko je odločba o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu pravnomočna in se varnostni ukrep izvaja, lahko sodišče ob preizkusu, ki ga mora po določbi drugega odstavka 70.a člena KZ-1 opraviti vsakih šest mesecev, znova odloči, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00083919
ZPP člen 13, 13/1, 13/2, 14, 206. KZ-1 člen 74, 76, 76/1.
prekinitev postopka - predhodno vprašanje - reševanje predhodnega vprašanja - obstoj kaznivega dejanja - premoženjska korist - odvzem premoženjske koristi - identično dejansko stanje
Glede na opisane značilnosti instituta odvzema premoženjske koristi ni dvoma, da je odločanje o slednjem povezano z odločanjem o krivdi in sankciji oziroma da je obsodilna sodba predpostavka za odvzem premoženjske koristi. Vprašanje, ali gotovina, ki jo je toženka vzela iz sefa, pomeni premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, ne more predstavljati samostojnega predhodnega vprašanja. Obstoj kaznivega dejanja davčne zatajitve pa ne more predstavljati predhodnega vprašanja v obravnavani pravdi zaradi plačila odškodnine, saj ne gre za položaj iz drugega odstavka 206. člena ZPP oziroma za primer, ko bil bil obstoj kaznivega dejanja pogoj za nastanek civilnopravne posledice.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00087980
KZ-1 člen 173, 173/1, 173/4. ZKP člen 394, 394/1.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - zakonski znaki kaznivega dejanja - drugo spolno dejanje - zadovoljevanje spolnega nagona - spolna nedotakljivost - privilegirana oblika kaznivega dejanja - sprememba oprostilne sodbe v obsodilno
V obravnavanem primeru je nedvomno šlo za dotike teles med obtožencem in vsemi tremi oškodovankami, vendar so bili ti dotiki storjeni preko oblačil ter rahli, prekratki in preblagi (ni šlo za dolgotrajno prijemanje, stiskanje, otipavanje ali božanje intimnih delov), da bi bilo moč zaključiti o spolnih dejanjih v smislu prvega odstavka 173. člena KZ-1. Takšne dotike gre zato šteti zgolj za privilegirano obliko kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po četrtem odstavku 173. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00089433
KZ-1 člen 20, 82, 82/3, 82/4, 82/4-3, 249, 249/1. ZDDV-1 člen 3, 3/1, 3/1-2. ZKP člen 17, 148, 148/6, 178, 269, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1. URS člen 27, 28, 28/1, 29. Pogodba med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (2010) člen 29, 29/1, 29/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3, 6/3-d.
davčna zatajitev - kaznivo dejanje davčne zatajitve - zakonski znaki kaznivega dejanja - dejanski poslovodja - pravica do obrambe - vsebina obtožnega akta - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča - načelo iskanja materialne resnice - načelo zakonitosti - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - vezanost na opis dejanja v obtožnem aktu - sostorilstvo - pravna opredelitev kaznivega dejanja - pravna jamstva v kazenskem postopku - zaslišanje soobdolženca - zaslišanje v tujini - dokazna vrednost uradnih zaznamkov - zaslišanje v preiskavi - pravica do poštenega postopka - pravica do zaslišanja obremenilne priče - zagovor soobdolženca kot dokaz - dokazi odločilnega pomena za odločitev - domneva nedolžnosti - opiranje odločitve sodišča na sodbo drugega sodišča - predkaznovanost - izbris obsodbe iz kazenske evidence - rok za izbris obsodbe - predmet obdavčitve - preprodaja rabljenih vozil - preslepitveni namen
Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku poseglo v tožilski obtožni akt, ki je obema obtoženima (B. B. in A. A.) očital navedeni očitek kot sostorilcema, tako, da ga je pripisalo (le) obtoženemu A. A., kar pa je po oceni pritožbenega sodišče v skladu z določili ZKP, ki dajejo tudi sodišču možnost, kolikor na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje tožilec, spremeniti obtožnico tako, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku in da ima le-ta spremenjena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakoniti znak kaznivega dejanja.
Abstrakten in konkreten del obtožnice sicer predstavlja celoto, a je sodišče vezano na dejstveni, torej konkreten opis zakonskih znakov kaznivega dejanja in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov. Povedano drugače, obtožnica bi bila sestavljena v skladu z zakonom (269. člen ZKP) tudi, kolikor bi abstraktni del v opisu kaznivega dejanja izostal, zato napačen zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka.
V sodni praksi je sprejeto stališče, da je za uresničevanje pravice do poštenega sojenja oziroma pravice do učinkovite obrambe bistveno, da ima obtoženec vsaj enkrat v postopku možnost neposrednega zaslišanja obremenilne priče oziroma soobtoženega oziroma da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost oziroma verodostojnost njihovih izjav.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00089796
KZ-1 člen 211, 211/1.
goljufija - kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin - dokazna ocena izpovedbe prič - izpovedba priče (oškodovanca) - ocena verodostojnosti izpovedbe - nezanesljivost izpovedbe - identiteta storilca - podatek o telefonskih klicih - prepoznava obdolženca - vožnja motornega vozila - lastništvo motornega vozila - obtoženčevo slabo zdravstveno stanje
Notranjih nasprotij ali protislovij v oškodovančevi izpovedbi ni zaznati, pa tudi v logičnost in sprejemljivost oškodovančeve izpovedbe ne gre dvomiti. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, kar izpostavlja obramba, da se je oškodovanec kot razsodna oseba in dolgoletni predsednik športnega društva zavedal tako dejstva, da je bil obdolženec v preteklosti že obsojen kaznivih dejanj, kot tudi tega, da je razumsko vedel, da denarja na sploh v nekaj minutah ni mogoče oplemenititi na način, kot mu je to zatrjeval obdolženec. Vendar pa je na podlagi izsledkov dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je bil prav obdolženec ključen akter, ki je z načrtnim, ponavljajočim in vztrajnim prikazovanjem lažnivih okoliščin pri oškodovancu ustvaril zmoto o prisotnosti posla. Oškodovanec je namreč pred dogodkom obdolženca poznal kot vestnega in pridnega, s katerim v preteklosti ni imel težav. Kar je bil eden izmed razlogov, da mu je zaupal. Obdolženec ga je k vlaganju vztrajno spodbujal. Sprva ga je mamil s šopom bankovcev, s katerim je prikazoval donosnost posla, nato mu je dobičkonosnost vlaganja predstavil še z vabo, da mu je za prejetih 500 EUR nemudoma izročil 750 EUR. Ta denar je oškodovanec kasneje uspešno unovčil, kar ga je utrdilo v prepričanju, da gre nemara res za pristno investicijo, ki omogoča hiter zaslužek. Obdolženec je oškodovanca tudi večkrat klical in ga ponovno nagovarjal k izročitvi še večje vsote gotovine, kar je vodilo do tega, da je slednji lažnim navedbam podlegel in obdolžencu naposled izročil 12.000 EUR, obljubljenega vložka z donosom pa ni nikoli prejel. Dejanje oškodovanca se sicer lahko smatra za lahkomiselnega, a to v ničemer ne spremeni obdolženčeve vloge, čigar aktivnosti so bile usmerjene v to, da na goljufiv način iztrži od oškodovanca čim več. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tudi po presoji višjega sodišča ni dvoma, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije iz prvega odstavka 211. člena KZ-1, dejanje pa mu je dokazano tudi v subjektivnem smislu.
tatvina - kaznivo dejanje tatvine - nadaljevano kaznivo dejanje - sostorilstvo - pravna opredelitev kaznivega dejanja - način izvršitve kaznivega dejanja - namen prilastitve stvari - posnetki nadzornih kamer - prepoznava predmetov in oseb - mala tatvina - majhna vrednost ukradene stvari - predlog oškodovanca za pregon kaznivega dejanja - pooblastilo za vložitev predloga - pooblastila poslovodje - pogodba o zaposlitvi poslovodje - priglasitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku - inventurni primanjkljaj
Kot je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 39 obrazložitve, je dokazano, da je kaznivo dejanje pod točko I obdolžena A. A. v sostorilstvu izvršila z B. B. Okoliščina, da je obdolženi B. B. v vrečko dal več parfumov kot obdolžena A. A. na to presojo nima vpliva, saj je tudi A. A. v isto vrečko dala parfum, ki ga je odtujila, trgovino pa sta skupaj, ne da bi izdelke plačala, tudi zapustila, kar nedvomno izkazuje, da sta kaznivo dejanje storila v sostorilstvu. Glede na pojasnjeno kot neutemeljeno ocenjuje pritožbeno navedbo, da si obdolženka ni imela namen prilastiti vseh odtujenih artiklov, saj je sama vzela le dva. Skupno delovanje obdolžencev, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe in kot je bilo že pojasnjeno v tej odločbi, ne dovoljuje drugega zaključka kot to, da sta obdolženca dejanje štela za svoje, skupaj izvrševala zakonske znake, torej je utemeljena pravna kvalifikacija tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.
Dejstvo, da priča H. H. ni bila upravičena podati predloga za pregon, saj ni bila pooblaščena oseba, spisovno ni izkazano. Iz odgovorov oškodovane družbe D. d.o.o. je razvidno, da H. H. ni imela konkretnega pooblastila zakonitih zastopnikov družbe za podajo predlogov za pregon, ker je bila zaposlena preko pogodbe o zaposlitvi kot poslovodja trgovine in ji je bilo pooblastilo za podajo predlogov za pregon dano posredno preko pogodbe o zaposlitvi. Nadalje je razvidno, da so poslovodji upravljavci trgovin kot takšni zadolženi, da tudi skrbijo in varujejo ter upravljajo s premoženjem družbe v trgovini, ki jo vodijo, med drugim torej, da podajo predlog za pregon storilca kaznivega dejanja. Glede na vsebino navedenega sporočila je torej brezpredmetno, da sodišče prve stopnje ni vpogledalo v pogodbo o zaposlitvi H. H., pri čemer pritožnica takšnega dokaznega predloga niti ni podala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00084769
ZKP člen 148, 148/4, 220, 220/4, 285e, 285e/2. KZ-1 člen 186, 186/1. URS člen 29.
kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami - neposredna zaznava policistov - sum storitve kaznivega dejanja - osredotočenost suma - postopek pred policijo - privilegij zoper samoobtožbo - poziv za izročitev prepovedanih predmetov - pouk o privilegiju zoper samoobtožbo - izostanek pravnega pouka - edicijska dolžnost - prostovoljna izročitev predmetov - zaseg predmetov v predkazenskem postopku - zaseg droge - dokaz testimonialne narave - nedovoljen dokaz - izločitev dokazov
Dolžnost izročitve predmetov na zahtevo policista ne velja od trenutka, ko je zoper osebo osredotočen sum storitve kaznivega dejanja. Da postopek z izročitvijo predmeta ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo, mora biti izročitev prostovoljna. Pogoj za prostovoljnost osumljenčeve odločitve je seznanjenost s pravicami iz četrtega odstavka 148. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085523
KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 158/3, 168/2. ZKP člen 371, 371/2. URS člen 34, 35, 39.
kaznivo dejanje razžalitve - pravica do časti in dobrega imena - pravica do svobode izražanja - namen zaničevanja - javna oseba - resna kritika - negativna vrednostna sodba - zavrnitev dokaznega predloga
Iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015 izhaja, da resna kritika ni pridržana le stroki, temveč je kot tako mogoče šteti tudi kritično mnenje laične javnosti in njenih posameznikov, ki opozarjajo na neki družbeni pojav.
V obravnavani zadevi ni mogoče zanemariti niti sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 37756/2016 z dne 22. 9. 2022, iz katere izhaja, da je lahko kritika tudi zelo ostra, surova ali neusmiljena, pri čemer pa varstva pravice do svobode izražanja ne uživajo tiste izjave, katerih izključen namen je sramotitev ali zaničevaje prizadete osebe.
Epidemija COVID-19 ni bila le biomedicinski, temveč tudi družbeni pojav, zato je resnost podane kritike nedvomno mogoče ugotoviti glede na konkretne okoliščine in obdobje, ki je tako, kot vse druge državljane, zadevalo tudi obtoženca.
Ob upoštevanju celotnega komentarja obtoženca in vseh okoliščin, v katerih ga je slednji zapisal, objavljen zapis ne izraža izključnega namena zaničevanja oškodovancev, temveč ga je treba presojati v luči kritike oziroma nestrinjanja z ravnanjem policistov kot javnih uslužbencev, ki so podvrženi nadzoru javnosti.
Obtoženčeva kritika, katere resnost utemeljujejo konkretne okoliščine in obdobje, ni bila zapisana z izključnim namenom zaničevanja, zato so podane okoliščine iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki izključuje kaznivost sicer žaljivih izjav.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - zloraba položaja - spolno dejanje - prepoved spremembe na slabše - reformatio in peius - novo sojenje - sprememba obtožbe - izvedenec - izločitev izvedenca - dokazni predlog
Očim je do pastorke "druga oseba", če je z zlorabo svojega položaja izvrševala spolna dejanja z oškodovanko.
Otipavanje po golih prsih in preko oblačil po mednožju (spolovila) ustreza zakonskemu znaku izvršitve spolnih dejanj.
Po razveljavitvi predhodne sodbe na pritožbo oškodovanke ni dopustna modifikacija obtožbe v obtoženčevo škodo glede dejanskega stanja.
Izločitev izvedenca iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je treba zahtevati najkasneje do konca glavne obravnave.
Če se izvedenec med postopkom upokoji, ni zadržkov, da ga sodišče zapriseže in zasliši kot izvedenca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00084199
ZKP člen 10, 357, 357-3. KZ-1 člen 158, 158/1. ZJRM-1 člen 6, 6/1.
kaznivo dejanje razžalitve - zavrnilna sodba - opis kaznivega dejanja - opis prekrška - zakonski znaki kaznivega dejanja - znaki prekrška - razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem - prekrivanje prekrška in kaznivega dejanja - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - plačilni nalog prekrškovnega organa - zavrnitev pritožbe
Opis kaznivega dejanja vsebuje tudi znake prekrška, ne vsebuje pa dodatne okoliščine, ki bi bila značilna le za kaznivo dejanje, zato je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da se oba opisa sklicujeta na določeno ravnanje obdolženca, vidno v zunanjem svetu, pri čemer sta opisa identična glede časa, kraja, načina in sredstva storitve, nenazadnje tudi glede prepovedane posledice, torej je dejstvena podlaga, na katero se sklicujeta tako opis prekrška kot opis kaznivega dejanja v zasebni tožbi, v bistvenem enaka.
Predmetno izvedensko mnenje je bilo v času prvega naroka glavne obravnave staro že več kot dve leti. Takšno obdobje je tudi po oceni pritožbenega sodišča predolgo, da bi izdelano izvedensko mnenje zanesljivo izkazovalo aktualno zdravstveno stanje obdolženke in bi sodišče prve stopnje moralo še pred njenim zaslišanjem brez dvoma ugotoviti njeno procesno sposobnost na način, da bi odredilo psihiatrični pregled po določbi 265. člena ZKP.
Predloženo zdravniško opravičilo je potrebno obravnavati kot javno listino, saj je sestavljeno in podpisano s strani zdravnika, torej s strani osebe, ki je strokovno usposobljena za presojo zdravstvenega stanja posameznika. Če sodnik podvomi v pravilnost zdravnikovega mnenja, lahko vedno angažira za to strokovno usposobljene osebe, ne more pa samo ocenjevati obdolženčevega zdravstvenega stanja, saj za to nima ustreznega znanja.
Pravica obdolženca je, da se izjavi o izvedenskem mnenju in da z nasprotnimi argumenti tudi s strokovnim pomočnikom izpodbija pravilnost mnenja postavljenega izvedenca. Sodišče bi tako moralo, ker obramba nima strokovnega znanja, da bi lahko le na podlagi pisnih argumentov strokovnjakov izpodbijala mnenja sodnih izvedencev, dati obrambi možnost, da tudi z neposrednim zaslišanjem dr. E. E. na obravnavi in njegovim soočenjem s postavljeno izvedenko preizkusi njeno mnenje.
Ker sodišče dr. E. E. in izvedenke dr. D. D. ni soočilo, čeprav je bilo mnenje dr. E. E. ključno za dokazovanje procesne nesposobnosti obdolženke, je sodišče prve stopnje kršilo pravico obdolženke do obrambe in je tako podana kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.
kaznivo dejanje umora - umor na grozovit način - umor na zahrbten način - odločba o kazenski sankciji - odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - dokazni predlog v pritožbi
Nadalje ni mogoče pritrditi pritožbi višje državne tožilke, ko navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo v tolikšni meri upoštevati okoliščin v korist obdolžene. Izpostavlja, da je v preveliki meri upoštevalo izpostavljeni olajševalni okoliščini, in sicer priznanje krivde obdolžene in njeno dosedanjo nekaznovanost.
Zagovornik v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino moralo upoštevati tudi prejšnje življenje obdolženke in njeno težko otroštvo, ko je šlo za zlorabo alkohola s strani njenih staršev, nasilje staršev nad otroci, njeno skrb za sorojence in strogost starih staršev. V zvezi s tem navaja, da je sodišče nekritično, brez strokovne pomoči izvedenca, kot neverodostojne zavrnilo okoliščine težkega otroštva obdolžene, ki so po oceni pritožbe imele vpliv na kaznivo dejanje.
Pri presoji višine kazni v konkretni zadevi se je strinjati z razlogi sodišča prve stopnje, katere zagovornik graja, da obžalovanje obdolženke za storjeno kaznivo dejanje ni mogoče šteti kot olajševalne okoliščine. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo ocenilo, da je bila obdolženka do trenutka, ko je bilo kaznivo dejanje odkrito, do storjenega povsem nekritična.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00088055
KZ-1 člen 49, 49/2, 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kazenska sankcija - odmera kazni - obteževalne okoliščine - direktni naklep
Zagovornik upravičeno graja dejstvo, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino štelo, da je obtoženec dejanje izvršil z direktnim naklepom. Kot pravilno opozarja zagovornik, gre za znak kaznivega dejanja in ga kot takega ni mogoče upoštevati kot obteževalno okoliščino, saj se očitano dejanje lahko izvrši le z direktnim naklepom.
Ker gre za znak kaznivega dejanja, pridobitve premoženjske koristi ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine, še posebej glede na očitek najmanj 1,00 EUR plačila.
Odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo po oceni, da izrečene denarne kazni ni mogoče in je tudi v prihodnosti ne bo mogoče prisilno izterjati, kajti obsojenec je tujec brez premoženja v Sloveniji, je pravilna in zakonita.