Dokazno breme, da je predvajala glasbo, ki je prosta plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabniku.
Na dan uveljavitve ZASB-B je bil v uporabi Pravilnik 1998 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom bi bilo potrebno soglasje reprezentativnih združenj, tožeča stranka pa je Pravilnik 2006 sprejela enostransko. Ker akt, ki ga je sprejela tožeča stranka, ni bil sprejet po postopku, predvidenim s tedaj veljavnim zakonom, ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki je bil po tedaj veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del.
V repertoar varovanih del tožnika sodijo vsa že objavljana neodrska glasbena dela iz svetovanega repertoarja, in sicer ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. Pritožbeno stališče toženke, da je tožnik upravičen upravljati z malimi avtorskimi pravicami tujih avtorjev le, če ga za to pooblastijo tuje kolektivne organizacije, zato ni pravilno.
Materialne avtorske pravice so odpovedljive, razen v primerih, ko to po ZASP ni mogoče. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da dokazno breme glede uporabe avtorsko nevarovane glasbe nosi uporabnik del.
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifno prilogo iz Pravilnika 1998.