Pravilnik o javni priobčitvi glasnbenih del iz leta 2006 ni bil sprejet po predpisanem postopku, zato ga ni mogoče uporabiti.
Dokazno breme, da so se avtorji tuje glasbe, ki jo tožena stranka predvaja v svojih poslovalnicah, odpovedali nadomestilu, je na toženi stranki, ki to zatrjuje. Dejstvo, da tuje organizacije za predvajanje glasbe nadomestila ne zahtevajo, takšnega zaključka še ne omogočajo.
Z upoštevanjem tarife iz Pravilnika 1998, veljavne na dan uveljavitve ZASP-B, je materialno pravo pravilno uporabljeno. Ta tarifa je ustrezna podlaga tudi za uveljavljanje materialnih avtorskih pravic v primeru, ko pogodbene podlage za uporabo avtorskih del ni. ZASP-B je dal moč skupnega sporazuma zgolj tarifi (v ožjem pomenu besede), ne pa tudi normativnemu delu Pravilnika 1998.
Repertoar tožeče stranke sestavljajo vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja.
Dokazno breme, da je predvajala glasbo, prosto plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki – uporabnici.
Iz dejstva, da avtor pravic na njegovem delu ni poveril kolektivni organizaciji, še ni mogoče sklepati, da se je odpovedal uveljavljanju materialne komponente avtorskega dela.