Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je v primeru, ko je že obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje natančna in izčrpna, višje sodišče pa tem razlogom pritrjuje, standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nižji od standarda, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje. Če sodišče druge stopnje poseže v sodbo sodišča prve stopnje in odločitev sodišča prve stopnje spremeni, mora biti obrazložitev izčrpnejša. Če poseže v ugotovitve dejanskega stanja, bo morala obrazložitev doseči standard, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje. Če v celoti potrdi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in spremeni le materialnopravno odločitev, mora izpostaviti tiste bistvene materialnopravne razloge, ki so ga vodili k drugačni odločitvi.
Sodišče ne more naložiti tožnici, da bi morala služnostno pogodbo predložiti že prej, če zanjo sploh ni vedela. Tako ji tudi ni mogoče očitati, da bi morala uporabiti možnosti iz 228. člena ali 264. člena ZPP.
Ker nižji sodišči nista upoštevali novih navedb in nista izvedli kasneje predloženih dokazov, ki so za odločitev v tej zadevi bistveni, sta tožnici kršili ustavno pravico do izjave (22. člen Ustave RS) in storili absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Materialno trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki vodijo do zaključka o nastali škodi, leži na strani tožnika. Zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka ostaja enako. Procesno dokazno breme pa je zgolj procesni odraz materialnega dokaznega bremena in stranki nalaga, da v postopku navede dejstva in predlaga dokaze, ki so zanjo glede na materialno pravo odločilni za uspeh. Glede na uspeh dokazovanja pa lahko prehaja od ene stranke k drugi.
Tožnik, ki je pojasnil, da zahteva izgubo dohodka pri opravljanju odvetniške dejavnosti, in ponudil tudi način, po katerem naj sodišče njen obseg ugotovi, je zadostil svojemu trditvenemu bremenu in zahtevi po sklepčnosti tožbe. Ugovori, ki jih v postopku postavi nasprotna stranka, praviloma nanjo ne morejo vplivati.