ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - neobrazložen ugovor
Že iz ugovornih trditev izhaja, da med strankama ni prišlo do dogovora o tem, da bi upnik dolžniku odložil plačilo dolga. Dolžnikove ugovorne trditve v zvezi s "stanjem dolga" pa so ostale preveč splošne, da bi bilo dolžnikov ugovor moč šteti za obrazložen.
Sodišče odloči o verjetnem obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju, po splošnih pravilih o ugotavljanju dejstev. Pri tem ne zadoščajo zgolj trditve predlagatelja. Iz zgoraj citiranega določila namreč jasno izhaja, da mora predlagatelj obstoj terjatve dokazati do stopnje verjetnosti. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje enostavno sledilo z ničemer izkazanim trditvam upnice. Te v pretežnem delu niti niso sklepčne, saj vlaganja v dolžnikove nepremičnine, izboljšave in nakup opreme za hišo praviloma ne pogojujejo stvarnopravnih upravičenj oziroma solastništva tistega, ki je vlagal oziroma financiral v izboljšave in nakup opreme, ampak le obligacijski zahtevek.
ZPP člen 458, 458/1, 495, 495/1, 458, 458/1, 495, 495/1.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlog
Pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče, ki je lastnik G. d.o.o., ki bi pojasnil dejansko stanje, pomenijo uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka. V tem primeru gre za spor majhne vrednosti po 495. členu ZPP (470.225,65 SIT). Zato pritožbenega razloga relativne bistvene kršitve določb psotopka glede na določila 1. odst. 458. člena v zvezi s 1. odst. 495. člena ZPP ni mogoče uveljavljati.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik opravilno sposoben v trenutku, ko je izročil toženki denar kot plačilo za njeno 17 let trajajočo pomoč na kmetiji, ni odločilno, da je sedaj opravilno nesposoben in da ima skrbnika.
ZIZ sicer loči denarne kazni glede na njihovo funkcijo, in sicer na tiste, katerih namen je, da se z njimi izsili določeno dejanje, dopustitev ali opustitev dolžnika, ki hrati pomeni tudi realizacijo izvršbe (226. in 227. čl. ZIZ), in denarno kazen določeno v določilih, katere namen je preprečevanje in sankcioniranje frauduloznega ravnanja dolžnika v primeru, ko ta krši prepoved, ki mu jo je z začasno odredbo naložilo sodišče.
ZIZ člen 291, 292, 291, 292. ZPP člen 11, 11/1, 155, 155/1, 11, 11/1, 155, 155/1.
stroški izvršilnega postopka
Stroški izršitelja so stroški izvršilnega postopka, zato sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo izvršitelju, upošteva samo tiste stroške, ki so bili za izvršbo potrebni. Če niso bili zarubljeni nobeni predmeti, ampak je bil opravljen rubež gotovine, izvršitelju ni mogoče priznati stroškov, ki jih je imel z angažiranjem prevoznega podjetja.
Pritožnica nasprotuje tudi zaključkom prvostopnega sodišča, ki so dejanske narave (vsebina premissae minor sodniškega silogizma) in jih v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - obrazložitev ugovora
Čeprav je sklepu o izvršbi ugovarjal v celoti, pa je v zvezi z zatrjevanim plačilom sodišču predložil le dokaz o plačilu 10.000.000 ITL. V zvezi z preostalim delom izterjevanega zneska pa dolžnik sodišču ni predložil nobenih dokazov. Zato sodišče prve stopnje, ki je 2. točko izreka izpodbijanega sklepa o izvršbi razveljavilo v celoti, za svojo odločitev ni imelo podlage v 2. odst. 62. člena ZIZ.
Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom člen 9. ZIZ člen 15. ZPP člen 39.
izvršilni postopek - vrednost spornega predmeta - stroški izvršilnega postopka - stroški sodnega izvršitelja
Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom je tarifa, ki ne določa vrednosti denarne terjatve, na podlagi katere se obračuna cena storitve izvršitelja. Zato se za določitev vrednosti terjatve pri obračunu storitev izvršitelja subsidiarno in smiselno uporabi ZPP.
Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom člen 11.
stroški izvršilnega postopka
Izvršitelj je dolžan vpisati v evidenco izvršilno zadevo takoj, ko prejme sklep o določitvi za izvršitelja, ker s tem zadosti zahtevi, da opravlja izvršilna dejanja po vrstnem redu, kot je prejel sklepe o določitvi za izvršitelja. Plačilo za to storitev izvršitelju pripada, četudi je pozneje izvršilni postopek ustavljen, ker upnik ni založil predujma.
Iz neprerekanih trditev tožene stranke (list. št. 5) izhaja, da tožeča stranka toženi ni dovolila računalnika odnesti v servisno delavnico. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da napak v prodajalni tožeče stranke ni bilo mogoče ugotoviti in je bilo potrebno testiranje računalnika na servisu tožene stranke. Toženi stranki torej ni omogočila, da bi odkrila, za kakšno napako gre in jo odpravila (primerjaj 1. odst. 505. čl. ZOR). Napako je tožena stranka lahko odpravila šele takrat, ko ji je tožeča stranka to omogočila. Za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala v času, ko toženi stranki ni bilo omogočeno popravilo računalnika, tožena stranka zaradi ravnanja tožeče stranke same, ni odgovorna (primerjaj 263 čl. ZOR).
ZDR člen 100, 100/1, 100/1 - 8. ZTPDR člen 75, 75-5, 75, 75-5.
prenehanje delovnega razmerja - zdravstveno zavarovanje - zamolčanje podatkov - invalid III. kategorije
Po Pravilniku o načinih in postopku za opravljanje preventivnih zdravstvenih pregledov (Ur.l. SRS, št. 33/71), ki je veljal v času spornega razmerja, kot tudi po novem Pravilniku o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (Ur.l. RS, št. 87/2002) je namen preventivnih zdravstvenih pregledov delavcev varovanje življenja, zdravja in delovne zmožnosti delavca, preprečevanje nezgod in poškodb pri delu, poklicnih bolezni, bolezni v zvezi z delom in preprečevanje invalidnosti. Predhodni preventivni zdravstveni pregled, ki ga izvaja medicina dela, obsega tudi delavčevo anamnezo (delovno, osebno, družinsko, socialno) in je zato delavec dolžan svojo anamnezo vestno in pošteno podati. Na tem pregledu je dolžan zdravnika seznaniti s svojimi zdravstvenimi težavami in delovnimi omejitvami, torej tudi s tem, da ima status delovnega invalida. Če je delavec zavestno zamolčal dejstvo, da je delovni invalid, je to razlog za prenehanje delovnega razmerja po 8. točki 1. odstavka 100. člena ZDR.
Toženka bi morala dokazati, da njeno ravnanje ne predstavlja motenja posesti, ampak dovoljeno samopomoč v smislu 76. člena ZTLR. V zvezi s tem bi morala toženka tudi dokazati, da od zatrjevanega odvzema posesti do motilnega dejanja še ni potekel rok iz 77. člena ZTLR, torej 30 dni od dneva, ko se je zvedelo za motenje in storilca ter eno leto od dneva, ko je motenje nastalo. Slednjega pa tožnica ni dokazala, niti zatrjevala.
Če je do absolutnega zastaranja kazenskega pregona prišlo že v postopku s pritožbo, ko zadeva še ni bila odstopljena sodišču 2. stopnje zaradi odločitve o pritožbi, je dolžno sodišče 2. stopnje izdati zavrnilno sodbo po uradni dolžnosti, ker ni več upravičeno odločati o utemeljenosti pritožbe.
Glede začetka teka zakonitih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo še vedno prevladujejo razlogi, ki govore za dosedanjo sodno prakso. Slednja resda ni obvezen pravni vir, se pa z enotno sodno prakso zagotavlja uresničevanje ene temeljnih ustavnih pravic - pravice do enakega varstva pravic. Razlogi, ki govore za ohranitev sodne prakse, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, zakonite zamudne obresti od tako prisojene odškodnine pa začno teči z izdajo prvostopenjske sodbe, so še vedno obstoječa inflacija in ureditev zakonskih zamudnih obresti, katerih sestavni del je še vedno temeljna obrestna mera, ki zagotavlja revalorizacijo glavnice. Če bi za odškodnino, odmerjeno po razmerah ob izdaji prvostopenjske sodbe, določili zakonite zamudne obresti za čas pred izdajo sodbe, bi tako dovolili dvojno revalorizacijo, kar pa ni dovoljeno.
Tožeča stranka je poleg primarnega tožbenega zahtevka tekom pravde postavila še dva podredna tožbena zahtevka. Razlika med njimi je le v začetku teka zakonitih zamudnih obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem pa zahtevek na plačilo zakonitih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od poteka 14 - dnevnega roka od vložitve zahtevka na zavarovalnici dalje (od 27.11.1999 dalje) vsebuje tudi zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje (od 10.5.1999 dalje) oziroma od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (od 11.4.2001 dalje). Vsi trije zahtevki tožeče stranke so po svoji vsebini v pretežnem delu enaki, temeljijo na isti dejanski in v pretežni meri na isti pravni podlagi. Tožeča stranka je v njih navajala le nekoliko drugačno pravno podlago za začetek teka zakonitih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo, zato v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o spremembi tožbe. Prav tako niso bili dani pogoji za naknadno eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov. Ker je torej v času postavitve manjših tožbenih zahtevkov že tekla pravda o teh zahtevkih (litispendenca), so že v postopku na prvi stopnji obstajali razlogi za zavrženje manjših (podrednih) zahtevkov, ki sta vsebovana v višjem (primarnem) tožbenem zahtevku. Na obstoj litispendence pa pazita po uradni dolžnosti tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje.