Institut zamudne sodbe je izraz afirmativne litiscontestacije, na podlagi katere se vzpostavlja absolutna domneva, da tožena stranka priznava trditve tožeče stranke, na katere opira zahtevek.
nagrada in stroški izvedenca za opravljeno izvedensko delo - pravica do plačila
Drži, da se dokazovanje z izvedencem šteje za zaključeno šele takrat, ko izvedenec odgovori tudi na morebitne pripombe pravdnih strank in sodišča, bodisi pisno, bodisi z njegovim zaslišanjem na glavni obravnavi, vendar pa izvedenec v tej fazi praviloma le še dodatno pojasnjuje in obrazlaga svoje že izdelano pisno izvedensko mnenje in je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je izvedenec v obravnavani zadevi pridobil pravico do plačila s trenutkom, ko je pisno izvedensko mnenje vložil v predmetni spis.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - ogrožanje življenja in zdravja - agresivnost - ukrep prepovedi približevanja - duševna motnja - zmožnost razsojanja - izvedensko mnenje - trajanje ukrepa
Pritožnikova stališča in trenutne življenjske okoliščine, ki resno ogrožajo njegovo zdravje in tudi življenje, niso posledica njegove zavestne in svobodne izbire načina življenja, temveč trenutnega duševnega stanja, zaradi katerega se svojega šibkega telesnega stanja, ranljivosti in tveganj, ki jih prinaša življenje na prostem, ne zaveda in zato ni sposoben sprejemati razsodnih in premišljenih odločitev.
ZNP člen 119. ZPP člen 337, 337/1. ZNP-1 člen 216.
sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnine - nepravdni postopek za delitev solastnega premoženja - delitev s prodajo stvari in razdelitvijo izkupička - predmet odločanja v postopku delitve solastnine - predmet delitve - ocena vrednosti predmeta delitve - ugotovitev tržne vrednosti nepremičnine - dejansko stanje v naravi - stavbno zemljišče in stavba - pripombe na izvedensko mnenje - manjvrednost nepremičnin - nedopustna pritožbena novota - pavšalne pritožbene navedbe
Da sklopa nepremičnin, ki v naravi predstavljajo stavbno zemljišče s stavbo z naslovom X., ne sestavljata le nepremičnini 347 in 348/1, temveč tudi nepremičnini 354/2 in 354/4, pritožnica prvič v tem postopku, ki teče že vse od leta 2012, uveljavlja šele v pritožbi. Ob tem ne pojasni, zakaj te okoliščine v postopku ni mogla brez svoje krivde navesti že prej. Zato je njeno pritožbeno zavzemanje za cenitev dodatnih nepremičnin prepozno in kot tako nedopustno.
postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - postopek po uradni dolžnosti - odločanje o stroških po prostem preudarku - povrnitev stroškov nepravdnega postopka - stroški iz sredstev sodišča - premoženjsko in finančno stanje stranke - popis in ocenitev premoženja osebe pod skrbništvom - solastni delež na stanovanju - oddaja nepremičnine v najem - soglasje solastnika - dejanske ovire - ogroženo preživljanje - odlog plačila
Stroški postopka bi se torej (dokončno) krili iz sredstev sodišča le, če bi bilo ugotovljeno, da nasprotna udeleženka nima lastnih sredstev in premoženja, oziroma da jih ima, vendar po plačilu stroškov postopka ne bi zadoščala za njeno preživljanje.
začasna odredba - skupno premoženje - darilo zakoncema
Darilo - če je bilo dano obema partnerjema zunajzakonske skupnosti - velja za solastno (posebno) premoženje po enakih deležih obeh partnerjev. V nobenem primeru takšno darilo zato ne spada v skupno premoženje.
ZFPPIPP člen 322, 322/2, 322/2-3, 350, 350/4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
ničnost pogodbe - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe - osebni stečaj dolžnika - stečajni upravitelj - zavrženje tožbe - sodna poravnava - posebna pravila o stečajni masi - učinek sklenjene sodne poravnave - subjektivne meje pravnomočnosti - kršitev pravice do sodnega varstva
Osrednje vprašanje v pritožbenem postopku je, ali sodna poravnava, ki jo je v postopku izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika B. A. v osebnem stečaju sklenil stečajni upravitelj v korist stečajne mase, zavezuje vse upnike stečajne mase, torej tudi tožnico. Ker je slednja svojo terjatev prijavila v stečajnem postopku, je pridobila položaj stranke v postopku in kot upnica upravičenje izpodbijati sklepe sodišča. To velja tudi za sklep o soglasju sodišča iz drugega odstavka 322. člena ZFPPIPP v zvezi z upravljanjem stečajne mase, kamor po 3. točki drugega odstavka 322. člena ZFPPIPP spada sklenitev sodne poravnave glede zahtevkov v zvezi z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj.
ZTLR člen 25, 25/1. ZZK-1 člen 6, 6/1. ZPP člen 196.
gradnja na tujem - gradnja na tujem solastnem zemljišču - nedobrovernost graditelja in vedenje lastnika - slaboverni graditelj - upiranje gradnji - možnost seznanitve - soglasje solastnikov - dovoljenje za gradnjo - dovoljenje solastnikov - publicitetno načelo
Pravo daje sodno varstvo pošteni stranki, zato tožnica kot slaboverna graditeljica ne sme priti v boljši (stvarnopravni) položaj kot ga imata prva in druga toženka, ki sta ohranili položaj dobrovernih (so)lastnic. Četudi je tretja toženka dovolila gradnjo (kar pojmovno izključuje možnost upiranja gradnji), je obravnavani spor glede na vsebino in naravo tožbenega zahtevka mogoče rešiti le na enak način za vse toženke.
ZPP člen 49, 108, 192, 192/2, 339, 339/2, 339/2-14. ZBan-1 člen 61a, 253a, 350a. ZPSVIKOB-1 člen 3, 3/1, 6, 48, 48/1. ZPSVIKOB člen 3, 3/1, 3/3, 9, 45, 45/1, 45/3, 45/5. URS člen 22, 23, 26.
podrejene obveznice - sosporništvo - eventualno sosporništvo - eventualna kumulacija - uveljavljanje več tožbenih zahtevkov v eni tožbi (objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov) - ločeno obravnavanje tožbenih zahtevkov - razdružitev pravd - pristojnost - sklep o nepristojnosti - izključna pristojnost - krajevna in stvarna pristojnost
Meritorno odločanje o tožbenem zahtevku zoper podredno toženko je dopustno šele, ko tožnik s svojim zahtevkom propade in ta odločitev postane pravnomočna. Vendar pa mora sodišče, na katerega je tožnik vložil tožbo (v tej zadevi torej sodišče, ki je izdalo izpodbijani sklep), to, ali so podane zahtevane procesne predpostavke za obstoj eventualnega sosporništva (med katere spada tudi pristojnost), presoditi takoj, in ne šele, ko tožnik s svojim zahtevkom zoper primarno toženko pravnomočno propade. Tožba, ki med toženci vzpostavlja razmerje eventualnega sosporništva, je namreč lahko oblikovana na tak način le, če so izpolnjene vse predpostavke po drugem odstavku 192. člena ZPP. Ena od teh predpostavk je tudi, da mora biti za vsak uveljavljeni zahtevek stvarno in krajevno pristojno isto sodišče. Če vse posebne procesne predpostavke niso izpolnjene, konstrukcija eventualnega sosporništva ni dopustna. V takšnem primeru je treba s tožbo, ki se nanaša na eventualni zahtevek oz. s tožbo zoper eventualno toženega, ravnati kot z vlogo, ki je ni mogoče obravnavati, torej po 108. členu ZPP.
zavrženje ovadbe - odvzem zaseženih predmetov - odvzem predmetov, če ni izrečena obsodilna sodba - pristojnost organa
Pritožnica pravilno navaja, da je bil postopek zato, ker je sodišče po opravljenih posameznih preiskovalnih dejanjih spis vrnilo tožilstvu, ki je izdalo sklep o zavrženju ovadbe, končan z dejanjem tožilstva in je zato v pristojnosti tožilstva, da izda tovrstni sklep.
nujni odvzem otroka - odvzem otroka in namestitev v rejniško družino - stiki s starši otroka, ki živi v rejniški družini - začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - rejniška družina - rejniška dejavnost - pogoji za opravljanje dejavnosti - osebna primernost - sklep o izboru - največja korist otroka - razširitev stikov - primernost staršev - ohranitev čustvene vezi - odtujevanje otroka
V skladu z določbo 14. člena ZIRD lahko sodišče odloči o namestitvi otroka v rejništvu (tudi) k osebi, ki nima dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti in ni otrokov sorodnik, če ta oseba izpolnjuje pogoje za izvajanje rejniške dejavnosti ter soglaša s takim izvajanjem rejništva. Sodišče upošteva oceno pristojnega CSD o primernosti osebe za izvajanje rejniške dejavnosti; izvršljiva odločba o namestitvi otroka v rejništvo k tej osebi pa se šteje za izdano dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti za čas trajanja namestitve otroka.
prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - določitev vrednosti spornega predmeta - stroški postopka - primarni in podredni tožbeni zahtevek
S tem, ko je sodišče druge stopnje v sklepu I Cp 399/2025 z dne 20. 5. 2025 sodišče prve stopnje opozorilo, da je tožeča stranka vložila podredni zahtevek zgolj iz previdnosti in je glede slednjega stroškovni riziko na njej, je zgolj pojasnilo, da je sodišče prve stopnje pri določitvi sporne vrednoti (ki je v prvotnem sklepu ni ugotavljalo) dolžno razmejiti zahtevek tožeče stranke na primarni (o katerem je odločalo) in podredni, o katerem sodišče prve stopnje ni odločalo oz. je bil umaknjen, in ga zato sodišče prve stopnje, pri določitvi sporne vrednosti ne sme upoštevati, nikakor pa slednje ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo odločati po uspehu.
Na podlagi 18. člena ZPPŽP je odgovornost prevoznika v železniškem prometu zaradi potniku nastalih telesnih poškodb objektivna, lahko pa se v skladu z 19. členom ZPPŽP razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je telesna poškodba nastala po krivdi potnika ali zaradi njegovega ravnanja, ki ni v skladu z normalnim ravnanjem potnika oziroma zaradi ravnanja tretje osebe in se mu prevoznik kljub potrebnemu prizadevanju, upoštevajoč posebnosti primera, ni mogel izogniti niti odvrniti njegovih posledic.
Zavarovanec toženke se je zavedal, da so bila tla zaradi vremenskih razmer mokra in spolzka, zaradi česar lahko pride do zdrsa, torej se je zavedal, da obstaja večja nevarnost padca in s tem poškodb potnikov, potnikov pa na to ni opozoril. Res zavarovanec toženke tal v času vožnje ni mogel očistiti, vendar bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča moral potnike vsaj opozoriti na nevarnost mokrih in spolzkih tal, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ker tega ni storil, se ne more ekskulpirati odgovornosti za poškodbe tožnice.
Čeprav tožnica mokrih tal ni zaznala, bi lahko pričakovala, da je bila glede na zimske vremenske razmere (dan pred dogodkom je snežilo) večja verjetnost, da so tla mokra in s tem lahko tudi spolzka, zato bi se morala med hojo po premikajočem se vlaku oprijeti oprijemala, katerega funkcija je ravno v tem, da nudi oporo pri izstopanju in se s tem zmanjšuje možnost izgube ravnotežja pri zdrsu na stopnicah ter posledično padec. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnica zaradi neuporabe držala v konkretnem primeru prispevala k nastanku škode v višini 30 %.
Za reivindikacijsko tožbo, ki se obravnava v predmetni zadevi pa je bistveno, da je toženka postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi kupoprodajne pogodbe s Skladom, raba ali najem (zakup) konkretne nepremičnine pa z Dogovorom nista bila izrecno dogovorjena. Zato za obravnavano zadevo niti ni bistveno, kako je sodišče prve stopnje razlagalo vsebino Dogovora.
Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da pravico do posesti toženki daje odškodninsko pravo, saj kot je bilo obrazloženo, bi morala toženka svojo pravico do posesti utemeljevati na morebitnem užitku, zastavi, ročni zastavi, služnostni pravici rabe, fiduciji, pridržku lastninske pravice ipd. Kaj takega pa toženka v postopku niti ni zatrjevala.
nadomestitev soglasja starša - vpis otroka v osnovno šolo - selitev matere - skupno varstvo in vzgoja otroka - sposobnost otroka, da izrazi svoje mnenje - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - največja korist otroka - načelo kontinuitete vzgoje in varstva - izvajanje stikov - stroški izvajanja stikov z otrokom - prosta dokazna presoja - zavrnitev dokaznega predloga - sodba presenečenja
Selitev enega od staršev v drug kraj ob vstopu otroka v šolo neizogibno terja soglasje staršev o izbiri šole in kraju šolanja. Ker slednjega udeleženca kljub pomoči CSD nista uspela doseči, je o njem odločilo sodišče. Pri tem je največjo korist deklice prepoznalo v izbiri šole v okolju, v katerem živi od rojstva in kjer ima že stkano socialno mrežo sovrstnikov in širše družine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00089557
ZKP člen 47, 492, 492/6.
upravičen državni tožilec - zavrženje obtožnega predloga - krajevna in stvarna pristojnost
Vprašanje upravičenosti tožilca se nanaša na stvarno pristojnost, oziroma upravičenost vložitve obtožnega akta glede na konkreten procesni položaj, kot ga zakon določa. Dvoma ni, da je za pregon obravnavanega kaznivega dejanja upravičen državni tožilec, katerega krajevna pristojnost se presoja glede na pristojnost sodišča tistega območja, za katero je tožilec postavljen. Vendar je v danem primeru treba upoštevati, da je bil obtožni predlog vložen v postopku za izrek varnostnega ukrepa po določbah XXVIII. poglavja ZKP, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in v katerem je bilo krajevno pristojno Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani. Kot izhaja iz obrazložitve obtožnega predloga, pritožbe in tudi spisa III K 80061/2024, je bil po opravljeni glavni obravnavi predlog za izrek varnostnega ukrepa zavržen v tistem delu, ki se nanaša na sedaj obravnavano kaznivo dejanje, državni tožilec pa je nato na podlagi šestega odstavka 492. člena ZKP zoper obdolženca vložil obtožni predlog.To upravičenje gre torej tožilcu, ki je sodeloval v postopku za izrek varnostnega ukrepa in je v nadaljevanju ocenil, da so podani zakonski pogoji za pregon obdolženca kot prištevnega storilca kaznivega dejanja. Zato gre dejansko za nadaljevanje kazenskega postopka, ki bi se lahko vodil pred istim sodiščem.
zavrženje tožbe kot prepozne - rok za sodno uveljavljanje pravic - odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročanje s fikcijo
Delodajalec je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela tožniku poskušal osebno vročiti preko pošte z uporabo uradne ovojnice za vročanje v pravdnem postopku. Ker tožnik pošiljke ni dvignil v 15-dnevnem roku, je nastopila fikcija vročitve z iztekom dne 28. 3. 2025. S tem je odpoved štela za vročeno. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je rok za vložitev tožbe začel teči dne 29. 3. 2025 in se je iztekel na dan 27. 4. 2025 (nedelja), ker pa se ta dan ne dela, je iztekel prvi naslednji delovni dan, to je 28. 4. 2025. Ker je tožnik tožbo oddal po poteku tega roka, to je priporočeno po pošti šele dne 29. 4. 2025, je tožba prepozna, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.
pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - obstoj upravičenega razloga za zamudo - kronična bolezen - akutno zdravstveno stanje
Možnost uporabe instituta predloga za vrnitev v prejšnje stanje je omejena le na primere, ko stranka zamudi rok iz upravičenih razlogov, torej razlogov, ki jih ni zakrivila sama. Med te spada tudi bolezen, kadar je nepredvidljiva in nenadna. Enako pa velja tudi za akutna poslabšanja dolgotrajne, kronične bolezni, kadar stranki preprečujejo opravo procesnih dejanj.
Delodajalec kot pravni subjekt, ki deluje na trgu, mora tudi pri izvrševanju delovnopravnih sankcij izkazati ustrezno skrbnost in upoštevati določbe ZDR-1. Tožnica je imela skladno z 200. členom ZDR-1 pravico uveljavljati sodno varstvo zoper izredni odpovedi in ni bila dolžna na predlog toženke soglašati s preklicem prve izredne odpovedi niti se odzvati na poziv nazaj na delo po prenehanju delovnega razmerja na podlagi prve odpovedi. Njenega vztrajanja pri vloženi tožbi že pojmovno ni mogoče šteti za zlorabo pravic. Če je toženka po vložitvi tožbe za ugotovitev nezakonitosti prve odpovedi uvidela, da je ta zaradi s postopkovnih napak nezakonita, bi lahko skladno z določbo drugega odstavka 3. člena ZPP tožbeni zahtevek pripoznala, namesto da se je v odgovoru na tožbo sklicevala na enostranski preklic odpovedi in poziv na delo.
Z enostranskim preklicem delavcu vročene odpovedi delodajalec ne more odpraviti njenih učinkov. Ker je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, toženka ni imela podlage za poziv tožnice nazaj na delo, posledično tožnica z neodzivom na ta poziv ni mogla kršiti obveznosti iz delovnega razmerja. Druga izredna odpoved je nezakonita, ker že odpovedane pogodbe o zaposlitvi ni mogoče še enkrat zakonito odpovedati, tako da na delovno razmerje med strankama nima pravnega učinka. Tožnici je namreč delovno razmerje po prvi izredni odpovedi prenehalo 7. 1. 2025, druga izredna odpoved pa je bila izdana 21. 1. 2025.
Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da sodišče že izrečen ukrep za varstvo koristi otroka spremeni le, če so se okoliščine, ki so bile podlaga za predhodno odločitev, bistveno spremenile; vsakršna sprememba na strani otrok ali staršev ni podlaga za spremembo že izrečenega ukrepa, saj bi nasprotno stališče izničilo učinek pravnomočnosti sodnih odločbo o prej izdanih ukrepih. Za izdajo vsake začasne odredbe, kar pomeni, tudi za spremembo ureditvene začasne odredbe, mora biti s stopnjo verjetnosti izkazana ogroženost otroka (kot je določeno v 160. členu DZ), zgolj (s stopnjo verjetnosti) izkazana korist otroka ne zadošča (zato so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, ker je bivanje v zavodu mld. A. A. še vedno v korist).
Po drugi strani bo v novem postopku preverilo, ali je izrečen ukrep še vedno primeren ali pa je treba izreči drug ukrep ali kombinacijo ukrepov. Glede na to, da je mld. A. A. nedvomno ogrožena iz razlogov, pojasnjenih zgoraj (samopoškodovalno vedenje, poskusi samomorov, ki so se začeli šele po namestitvi v zavod), je potrebno proaktivno ravnanje sodišča. Reevalvacija izrečenega ukrepa odvzema otroka, zlasti presoja primernosti izrečenega ukrepa, je nujna z ozirom na to, da poskusov samomora, kot izhaja iz podatkov spisa, pred izdajo začasne odredbe o namestitvi v zavod (decembra 2024) ni bilo.
Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju nadalje upošteva, da je treba določbo 161. člena DZ razlagati tudi ustavno in konvencijsko skladno. Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) sta v številnih primerih podali razlago, pod kakšnimi pogoji pogoji je dopusten poseg države v pravico do družinskega življenja iz 54. člena Ustave oziroma iz 8. člena EKČP). Med te stroge standarde spada zlasti ugotovitev, da je otrok ne le ogrožen, temveč tako hudo ogrožen, da je potreben takojšnji odvzem otroka staršem, še preden sodišče odloči o odvzemu otroka kot o glavnem vprašanju (stopnjevana ogroženost). Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da spada začasna odredba med ukrepe za varstvo koristi otroka (153. do 182. člen DZ), za katere velja načelo najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ, ki je odraz načela sorazmernosti, slednje pa je posebej poudarjeno v postopkih za varstvo koristi otrok. Odvzem otroka je eden najhujših ukrepov za varstvo koristi otroka (hujši je zgolj še odvzem starševske skrbi), zato lahko v skladu z načelom sorazmernosti traja le toliko časa, kot je nujno potrebno za odpravo hude ogroženosti otroka. Ravno s tem namenom določba 160. členu DZ sodišču omogoča in nalaga, da redno spremlja izvajanje ukrepa in ga po potrebi ukine ali spremeni.