Za nepoštenost pogodbenega pogoja je dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Merilo dobre vere je v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektivno, tako v vsebinskem kot v postopkovnem pogledu. Dobra vera z vsebino, kot je opredeljena v Direktivi 93/13, je zato kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni, niti jih ni želel.
Ker je merilo dobro vere objektivno in je pojasnilna dolžnost, ki jo treba opraviti skladno s profesionalno skrbnostjo pri kreditih v tuji valuti neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, dobra vera v postopkovnem pogledu (v smislu vestnega ravnanja ponudnika do sopogodbenika pri vključitvi pogodbenih pogojev) ni zajeta samo v četrti alineji, ampak tudi v prvi, drugi in tretji alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostijo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.
Sporazum o pogodbeni kazni deli pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša oziroma pogodbena kazen obstoji le, če veljavno obstoji tudi glavna obveznost, katere izpolnitev naj zavaruje za primer strankine nezvestobe pogodbi.
Določitev pogodbene kazni, kot civilne sankcije za kršitev dogovorjenih obveznosti, v pravnem poslu, sklenjenem v obliki predpogodbe, terja tudi sočasno uporabo pravnih pravil, ki opredeljujejo to pravno razmerje. Akcesorna narava pogodbene kazni narekuje uveljavitev šest mesečnega roka, ki ga zakon predpisuje za sklenitev glavne pogodbe, tudi za zahtevo za plačilo pogodbene kazni. Le dokler ima stranka na voljo izpolnitveni zahtevek, lahko zahteva plačilo pogodbene kazni, po poteku roka pa se mu odreče oziroma s potekom prekluzivnega roka iz petega odstavka 33. člena OZ preneha upnikova pravica zahtevati sklenitev glavne pogodbe, s tem pa tudi pravica do izbire med izpolnitvjo (pred)pogodbe in plačilom pogodbene kazni.
Pritožbena obravnava ni le sredstvo izenačevanja spoznavnih možnosti obeh sodišč, ampak izvirna dopolnitev postopka. Nezaupanje v postopek in v argumentacijo (tj. v metode ugotavljanja dejanskega stanja) namreč implicira tudi nezaupanje v rezultate, dobljene s takim postopkom in s tako argumentacijo. Konec koncev je smisel ponovitve dokazovanja prav v tem, da prinese nekaj novega, da prejšnjo izvedbo dokaza izboljša, razjasni, pojasni, odpravi dvome itd. In prav ta presežek (nekaj drugega in nekaj več) je bistven za drugačno dokazno oceno.
Pritožbeno sodišče je poznalo ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča glede t. i. problematike švicarskih frankov, vendar je svojo drugačno odločitev utemeljilo na razlikovalnem zaključku, da tožnika nista bila ustrezno informirana. Od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je odstopilo z uporabo precedenčne tehnike razlikovanja.
Toženka je vedela, da sta tožnika sposobna le za najem kredita v CHF, a jima kljub temu ni pojasnila ničesar glede valutnega tveganja, in tako nista vedela, kakšno tveganje prevzemata. Tovrstnega toženkinega ravnanja ni mogoče opredeliti drugače kot nedobrovernega, kajti glede na breme, ki ga pogodbeni pogoj nalaga tožnikoma v primerjavi s kreditno pogodbo v domači valuti - neomejeno valutno tveganje, toženka ni mogla razumno pričakovati, da bi tožnika ob ustrezni transparentnosti tak pogoj prav gotovo/v vsakem primeru sprejela.
Kadar pogodbeno pravo opredeljuje bodoče obveznosti sopogodbenikov, vnaprej opredeljuje prvine teh obveznosti. Rok za izpolnitev obveznosti je lahko ena izmed teh prvin. Kadar je zahtevek za plačilo zamudnih obresti utemeljen s kršitvijo pogodbeno dogovorjenega roka za izpolnitev denarne obveznosti, je treba tako najprej izluščiti pravila pogodbe, ki opredeljujejo, kdaj mora dolžnik plačati določeno ali določljivo denarno obveznost, ker sicer zaide v zamudo z njeno izpolnitvijo. Trditveno breme s tem v zvezi je v pravdnem postopku na tisti pravdni stranki, ki se sklicuje na določeno pogodbeno vsebino.
Besedilo zelo obsežnega 40. člena Splošnega dogovora, ki je razčlenjen na odstavke, nadalje na točke odstavkov in pododstavke točk, zaobjema zelo raznolike vsebine, ki se nanašajo na izvedbo obračunov. Revident ni konkretiziral, kateri del besedila 40. člena Splošnega dogovora naj bi opredeljeval obveznost tožene stranke o roku za izpolnitev njene glavne denarne obveznosti. Revizijsko sodišče dodaja, da takšne vsebine v 40. členu Splošnega dogovora ni našlo.