Ob tem, da se tožnica in toženec nista dogovorila glede časa trajanja bivanja toženca v spornem objektu, in glede na naravo razmerja sta sodišči nižjih stopenj pravilno šteli, da je med njima obstajalo trajno pogodbeno razmerje za nedoločen čas. Tako pogodbeno razmerje se na podlagi 333. člena OZ lahko odpove, a ne ob neprimernem času. Pravni pojem neprimernega časa je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in položaj obeh strank. Upoštevaje temeljna načela pogodbenih razmerij (predvsem načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic) je treba opraviti tehtanje, čigava pravica je v tistem trenutku bolj potrebna varstva. Pri presoji utemeljenosti oziroma učinkovitosti odpovedi torej ne gre prezreti uvodnih temeljnih načel obligacijskega prava, kot je na primer v reviziji izpostavljeno načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. To sodoloča pojem neprimernega časa in od vsake stranke terja, da pri sklepanju pogodbenega razmerja s pravo mero in na ustrezen način upošteva tudi interese nasprotne stranke. Kot bi bilo nepravično, da lastnik nepremičnine ne bi nikakor mogel odpovedati pogodbenega razmerja, je lahko enako nepravična druga skrajnost, ko bi lastnik dovolil uporabo svoje nepremičnine drugi osebi "s figo v žepu", z namenom, da bi ta investirala v nepremičnino, neposredno po vlaganjih pa bi odpovedal pogodbeno razmerje. Med tema krajiščema se nahaja vrsta vmesnih položajev, kamor sodi tudi obravnavani. Ni izključeno, da bi lahko nekatera kasnejša ravnanja strank (po sklenitvi dogovora)oziroma odnos med njima prestavili prvotno težišče razmerja, presojanega v luči načela vestnosti in poštenja.
V tej zadevi je bilo sporno, ali je pogodba o prevzemu dolga že učinkovala v razmerju do upnika. Nižji sodišči sta šteli, da ni, ker ni bilo dokazano, da sta bodisi dolžnik bodisi prevzemnik dolga upnika o tem obvestila.
Po presoji Vrhovnega sodišča sta nižji sodišči ob dejstvu, da je tožnik kot upnik v stečajnem postopku priglasil terjatev zoper prevzemnika terjatve, namesto, da bi jo uveljavljal od prvotnega dolžnika (toženca), napačno razlagali določbo prvega odstavka 427. člena OZ. Takšno njegovo ravnanje namreč zanesljivo izraža njegovo voljo, da je privolil v spremenjeno upniško - dolžniško razmerje, s prevzemnikom terjatve na drugi strani.
To pa je pravno bistveno dejstvo, da (dotlej zgolj) prevzem izpolnitve začne učinkovati kot prevzem dolga.
Vrhovno sodišče je moralo vzporedno z dopuščenim vprašanjem zavrniti tezo nasprotne stranke, da gre za dejanska in ne za pravna vprašanja.
Potrošnik ima pravico sklicevati se na ničnost kreditne pogodbe zaradi kršitve Direktive 93/13 tudi v primeru, če je bila iz te pogodbe izvirajoča obveznost nadomeščena z novo, ki se, za razliko od prejšnje glasi na domačo valuto. Stališče, da se po novaciji pogodbe ni več mogoče sklicevati na ničnost prvotne (prenovljene) pogodbe, je torej materialnopravno zmotno. Nasprotuje namreč prvemu odstavku 326. člena OZ, da je prenovitev brez učinka, če je prejšnja obveznost nična.
Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izgube užitka na dopustu je z vidika načela individualizacije višine odškodnine pomembno subjektivno doživljanje oškodovanca ob izgubi užitka na dopustu, z namenom upoštevanja pomena prizadete dobrine in namena odškodnine za nepremoženjsko škodo, tako da ta ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, pa so v okviru načela objektivne pogojenosti višine odškodnine pomembni tudi naslednji dejavniki: dogovorjeni namen, lastnosti in cena potovanja ter intenzivnost in trajanje kršitve pogodbe.
S ceno potovanja ter njegovim dogovorjenim namenom in lastnostmi so začrtani okviri utemeljenih pričakovanj glede dopustniškega užitka (utemeljeno pričakovani užitek na dopustu). Za višjo ceno so pričakovanja glede kakovosti dopustniških doživetij utemeljeno višja. Nenazadnje je to običajno tudi razlog, ki vpliva na višino cene potovanja. Prav tako bodo pričakovanja višja pri enkratnih (na primer poročnih) ali dlje časa načrtovanih potovanjih. Intenzivnost in trajanje kršitve pogodbe v razmerju do utemeljenih pričakovanj pa pomembno vplivajo na oceno intenzivnosti izgube užitka. Zgolj neznatne pomanjkljivosti ne zadoščajo za prisojo odškodnine. Ob tem je treba upoštevati tudi trajanje potovanja, saj pri krajših potovanjih praviloma že dan ali dva trajajoča kršitev pogodbe ne bo pomenila zgolj neznatne škode.
Ugotovitve o skupnem projektu pravdnih strank za izgradnjo doma starejših občanov, katerega sestavni del sta bila tudi pridobitev kredita za nakup zemljišča in zagotavljanje sredstev za njegovo poplačilo, ustrezajo bistvenim značilnostim družbene pogodbe. Nakazila, ki sta jih prvi toženec in druga toženka izvedla med trajanjem družbene pogodbe na račun tretje toženke, ki je bila po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje nosilka projekta oziroma poslovodja, bi bilo zato mogoče šteti kot izpolnitev dela njune obveznosti v zvezi z najetim kreditom, kot je bilo dogovorjeno z družbeno pogodbo. Prav tako ni nobenih ovir, da bi se ta nakazila (skupaj z ostalimi ugotovljenimi plačili tožencev za poravnavo kredita) upoštevala kot izpolnjevanje obveznosti tožencev iz dogovora o likvidaciji, saj slednji predstavlja celovito in dokončno ureditev medsebojnih razmerij družbenikov glede dolga družbe do banke. Poraba teh sredstev s strani tretje toženke za druge namene pa bi bila v nasprotju z družbeno pogodbo, vendar to ne bi pomenilo, da bi bili toženci tožnici dolžni nadomestiti tako porabljeni znesek, saj iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je bila tožnica v času obravnavanih nakazil edina lastnica in direktorica tretje toženke in je za tretjo toženko (ki je bila torej v celoti v njeni vplivni sferi) sprejemala odločitve. Zato bi posledice nelojalnega ravnanja, četudi bi bilo storjeno v funkciji organa gospodarske družbe kot enega od družbenikov, morala prevzeti sama. Drugačno stališče bi bilo v ugotovljenih okoliščinah v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
Glede na pojasnjeno materialnopravno podlago, ki bi jo sodišči prve in druge stopnje morali uporabiti, se tako kot pravno bistvene izkažejo tožničine navedbe, da so bila ta sredstva porabljena v skladu z dogovorom projektnih partnerjev, da bodo za potrebe skupnega projekta pokrivali tudi tekoče stroške poslovanja tretje toženke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo drugače (kot so trdili toženci), da takšen dogovor ni obstajal. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa sodišče druge stopnje v tem delu ni izčrpalo tožničinih pritožbenih navedb glede nepravilne dokazne ocene.
Tožnik bi po ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke zdrsel s ceste tudi, če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti 90 km/h, zato ni vzročne zveze med vožnjo s hitrostjo nad splošno omejitvijo hitrosti 90 km/h in nastankom škodnega dogodka. Če mu ni mogoče očitati kršitve pravila o splošni omejitvi hitrosti, pa to ne velja glede njegovih drugih ravnanj. Tožnikova hitrost vožnje je bila neprilagojena ne samo glede na vremenske razmere, ampak še toliko bolj glede na sporni cestni odsek, kjer se je kljub neposredni bližini križišča s prednostno cesto odločil za prehitevanje. Kljub temu pa je bistveno oziroma ima večjo težo, da je do prometne nesreče prišlo zaradi zdrsa vozila s cestišča, temeljni vzrok za to pa je bilo slabo stanje cestišča in ne konkretno mesto prehitevanja, zaviranje ali previsoka hitrost. Prevladujoč vzrok za nesrečo je tako na strani toženk, saj se vozniki pri vožnji, kar zlasti velja za regionalne ceste z višjo omejitvijo hitrosti, morajo zanesti, da je cestišče varno, ne pa nedopustno spolzko, saj le takšno zaupanje omogoča vožnjo v okviru dovoljene hitrosti. Prva toženka in zavarovanec druge toženke sta odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku, v višini 80 %, prispevek tožnika pa znaša 20 %.
Pri možganskih poškodbah praviloma velja, da bodo težje oblike poškodb bolj prizadele tudi sposobnost zavedanja in razumevanja nastalih posledic. To ne pomeni, da bi oškodovancem pri hujših poškodbah zaradi manjše sposobnosti uvida lastnega stanja pripadale nižje odškodnine. Tožnik zaradi posledic poškodb ne more v celoti razumeti, na katerih vse področjih je prikrajšan in v kolikšni razsežnosti, toda to ni razlog za nižjo odškodnino, saj bi tak pristop zanikal dejstvo, da ima tožnik na bolj abstraktnih področjih po poškodbi ogromen deficit. Pri odmeri odškodnine je treba celovito primerjati oškodovančevo življenje in udejstvovanje pred in po škodnem dogodku, pri čemer je nerazumevanje lastnega položaja zaradi upada umskih sposobnosti dodaten primanjkljaj, ki ne more utemeljevati nižje odškodnine.