Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi s tem, ko bi zato, ker se stečajni upravitelj ni uspel seznaniti s kondikcijskimi terjatvami stečajnega dolžnika, odložili začetek teka zastaralnega roka za kondikcijske terjatve, nesorazmerno posegli v pravni položaj nasprotne pogodbene stranke. ZFPPIPP prav zato, da ima stečajni upravitelj čas, da se seznani s terjatvami stečajnega dolžnika, v 249. členu določa, da zastaralni roki leto dni po uvedbi stečaja ne tečejo, kar je sodišče druge stopnje tudi upoštevalo pri izračunu zastaralnega roka.
Vrhovno sodišče je v zadevi III Ips 51/2015 z dne 22. 11. 2016 odločilo, da v določbi 190. člena ZPP ni najti podlage za stališče relevančne teorije, da je tožnik v primeru odstopa terjatve med pravdo dolžan prilagoditi tožbeni zahtevek tako, da zahteva izpolnitev v korist prevzemnika terjatve in da bi v nasprotnem primeru sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Vrhovno sodišče je odločilo, da odstop terjatve, ki je predmet pravde, med pravdo, ni ovira, da se pravda med istima pravdnima strankama ne dokonča o istem predmetu spora. Tožnik zato ni dolžan prilagoditi tožbenega zahtevka samemu odstopu terjatve. Ker objektivne meja pravnomočnosti takšne sodbe ne obsegajo tudi samega odstopa terjatve, bi toženec lahko ugovor o izpolnitvi terjatve prevzemniku na podlagi obvestila o odstopu lahko uveljavljal v izvršbi.
Tožnik bi v reviziji moral izkazati, da je do odstopa terjatve res prišlo šele med pravdo III P 639/2007 in da o naknadni razvezi pogodbe o odstopu in s tem prenosu terjatve nazaj na B. B., ni bil obveščen. Tega pa tožnik ni izkazal, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.
Ker je lizing le zbirni pojem za vrsto pojavnih oblik tega pogodbenega tipa, konkretne pogodbe ni utemeljeno podrejati zgolj enemu ali nekaterim zakonsko urejenim pogodbenim tipom, pač pa je treba pri analizi take pogodbe izhajati iz namena celotnega razmerja, ugotoviti njegovo podlago ter porazdelitev rizikov in interesnih bremen strank.
Sodišče druge stopnje je s tem, ko je pogodbena določila pogodbe o finančnem lizingu razložilo na način, da je plačilo zadnjega obroka zgolj pravica lizingojemalca in ne njegova obveznost, zmotno uporabilo materialno pravo.
Za veljavnost najemne pogodbe ni pravno pomembno, ali je najemodajalec lastnik stvari, saj je najem mogoč tudi na stvari, ki ni v najemodajalčevi lasti. V razmerju med najemodajalcem in najemojemalcem (v razmerju podnajema) je za veljavnost sklenjene pogodbe pravno nepomembno tudi vprašanje obstoja predvidenega soglasja lastnika stvari. 22. člen ZPSPP namreč varuje le lastnika oziroma najemodajalca (prvega v verigi) in njegove interese in ne kakšnega splošnega interesa, ki bi se raztezal tudi na druga razmerja. Sklenitev podnajemne pogodbe brez soglasja najemodajalca oziroma lastnika glede na določbo 22. člena ZPSPP tako lahko predstavlja kršitev v razmerju med najemnikom in najemodajalcem (lastnikom).
Po presoji Vrhovnega sodišča je subjektivna prvina kavze v obravnavani zadevi tako močna, da posel ni združljiv s postopkom varovanja predkupne pravice po ZKZ. Tak posel je bila odsvojiteljica pripravljena skleniti le s pridobiteljico. Velik razkorak med konkretno kupnino in tržno vrednostjo izključuje sklep, da je šlo v tem primeru za obid kogentnih določb. Če bi bila primorana odsvojiteljica po tej ceni prodati svoj solastninski delež nekemu drugemu predkupnemu upravičencu, tedaj bi bila premoženjsko prikrajšana (vse do višine tržne vrednosti), obenem pa nepremoženjskega cilja, odsvojiti delež sestri dvojčici, tudi ne bi dosegla. Če bi ji pravni red dopuščal zgolj to, da delež odsvoji sestri dvojčici v celoti neodplačno (kar bi bilo z vidika ZKZ dopustno in z vidika predkupnih upravičencev nepreprečljivo), pa znova ne bi dosegla svojega ekonomskega (in pravno zavarovanega) interesa, da na rovaš svojega deleža tudi sama užije za desetino zvrhan milijon dolarjev.
Med strankama je bil sklenjen usten dogovor o stvarnopravnih posledicah vlaganj tožeče stranke v nepremičnino tožene stranke (ureditev mansardnega stanovanja). Ker sta bili bistveni izpolnitveni ravnanji (dovolitev posegov in materialni akt gradnje) izvršeni ter manjka le še sklepno dejanje, ki naj postavi stvari na svoje (končno in dogovorjeno) mesto, je treba šteti, da sta stranki v pretežnem delu izpolnili svoje obveznosti in je zato izpolnjen pogoj za veljavnost pogodbe, ki ji manjka oblika.
Vzajemno neizpolnjeni kondikcijski zahtevki, ki jih urejajo pravila pogodbenega prava, spadajo v kategorijo »medsebojnih terjatev na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe« (pododdelek 5.3.3 ZFPPIPP). Ker za take terjatve ne nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka in ker tudi niso predvidene omejitve glede ugovora sočasne izpolnitve, je toženka upravičena zahtevati, da sodišče izpolnitev njene obveznosti veže na istočasno izpolnitev tožničine obveznosti. Sodišči prve in druge stopnje sta zato nepravilno zavrnili ugovor sočasne izpolnitve.
Ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju je bilo zaradi umanjkanja aleatornosti podano očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo. Ker to pomeni, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju le navidezna, v resnici pa sta stranki sklenili darilno pogodbo (prvi in drugi odstavek 50. člen OZ), se odpira vprašanje prikrajšanja nujnega deleža in vračanja darila.
Po presoji Vrhovnega sodišča obsega obveznosti toženke ni mogoče izpeljevati zgolj iz določbe 40. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2016, ki je umeščena že v poglavje o obračunih izvedenih zdravstvenih storitev,1 brez upoštevanja pogodbeno dogovorjenega obsega programa, ki temelji na določilih tega dogovora.
Stranki sta s podpisom pogodbe ustvarili enostransko odstopno upravičenje tožeče stranke, ki ga je ta lahko uveljavila v primeru prisilne poravnave nad toženo stranko. Takšno pogodbeno določilo ne nasprotuje načelu vestnosti in poštenja in je odraz prostega urejanja obligacijskih razmerij.
Možnost odstopa od pogodbe je bila v primeru začetka prisilne poravnave določena opcijsko, kar je omogočalo presojo, ali postopek zaradi insolventnosti ogroža izvedbo projekta. Tožena stranka je podpis aneksa k pogodbi, na podlagi katerega bi nadaljevala projekt kljub prisilni poravnavi, zavrnila, kar kaže na to, da je bilo izvajanje projekta ogroženo, čeprav na strani tožene stranke ni šlo za denarno izpolnitev.
Pogodba o sofinanciranju je bila sklenjena v javnem interesu, zato ima značilnosti t. i. upravne pogodbe. Pri teh pogodbah ne gre vselej za ekvivalent dajatev na strani pogodbenih strank. Tožena stranka se je zavezala izpeljati celoten projekt, tožeča stranka pa se je zavezala projekt sofinancirati. Plačilo dela stroškov na projektu zato ne pomeni sprejema delne izpolnitve. Da bi bila tožena stranka do sredstev upravičena, bi morala izpeljati celoten projekt.