Sodna praksa je po uveljavitvi novega družbenega in gospodarskega sistema razlago pojma družbenih pravnih oseb, ki je bistven pri presoji subjektivnega kriterija, razširila na vse pravne osebe. Prav tako se je tudi že izrekla, da je mogoče, kljub takšni širši razlagi, določbo 374. člena ZOR uporabiti samo za medsebojne terjatve pravnih oseb, za druge subjekte, ki pravne subjektivitete nimajo, pa je potrebno uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Ker tožnik in toženec pravne subjektivitete nista imela, je bil za presojo zastaranja tožnikove terjatve pravilno uporabljen petletni zastaralni rok.

Da bi moral biti dogovor o delitvi dobička sklenjen v pisni obliki, ODZ ni zahteval.

Odgovor na dopuščeno vprašanje ali je sprejet letni obračun in v njem ugotovljen delež družbenika na dobičku predpostavka za nastanek pravice za izplačilo dobička, je nikalen.

Odgovorn na dopuščeno vprašanje ali je materialnopravno pravilna odločitev o uporabi 5-letnega zastaralnega roka, je pritrdilen.

Tožnik ni zahteval plačila dobička od posameznega posla med trajanjem societete, pač pa plačilo iz paragrafa 1192 ODZ po njenem prenehanju; pri tem ni odločilno, da je bilo premoženje, ki je ostalo ob prenehanju, ustvarjeno z enkratnim poslom – prodajo celotnega poslovnega deleža. Zato res ni pomembno, ali je mogoče med trajanjem societete zahtevati izplačilo dobička periodično ali od posameznega posla. Revident vsebino pravila paragrafa 1195 ODZ povzema napačno. Ta namreč ne določa, da je dopuščeno zgolj plačilo periodičnih dobičkov, pač pa dopušča, da se družbeniku izplača višji dobiček od tistega, ki bi mu sicer pripadal, če je dobiček družbe višji zaradi njegovih »odličnih lastnosti in truda.«

Ključna dejanska okoliščina obravnavanega primera je, da je societeta prenehala. Subjekt, zoper katerega bi moral tožnik po toženčevem stališču uveljavljati svoj zahtevek, ne obstaja več. Ob izhodišču, da je pasivno legitimirana le societeta, ki je zgrešeno, bi bile določbe ODZ o delitvi dobička po prenehanju societete odveč. Societeta ne bi bila pasivno legitimirana niti, če še ne bi prenehala. Zgrešenost toženčeve teze izhaja iz pravne narave družbene pogodbe kot pogodbe obligacijskega prava, ki ustvarja pravna razmerja med družbeniki, ne pa med družbeniki in societeto. Slednja v pravna razmerja ni sposobna vstopati, ker nima pravne osebnosti. Kot taka ne more biti nosilka pravic in obveznosti in ne more imeti lastninske pravice na premoženju. Pasivna legitimacija societete, ki sta jo ustanovila tožnik in toženec ni (bila) podana.

Neposredno izvršljiv notarski zapis, v katerem sta se upnik in dolžnik dogovorila za plačilo procesnih obresti na podlagi 381. člena OZ, predstavlja izvršilni naslov tudi za izterjavo procesnih obresti v izvršilnem postopku.

Načelo stroge formalne legalitete izvršilnemu sodišču preprečuje, da bi po uradni dolžnosti zavrnilo predlog za izvršbo, ki se opira na izvršljiv notarski zapis, češ da je ta ničen, ker dogovor o procesnih obrestih v izvršilnem postopku nasprotuje prepovedi iz 375. člena OZ

Vrhovno sodišče je presojalo, ali je določitev plačila DDV bistvena sestavina pogodbe. Presodilo je, da je v tej zadevi odgovor pritrdilen, saj je prodajalec s takšno pogodbeno klavzulo uresničeval pravico do odbitka. Dogovor o izbiri davčnega režima po 45. členu ZDDV-1 je tako sestavni del kavze pogodbe. Ker kupec na izbiro davčnega režima ni pristal, marveč je bil pripravljen plačati tisto, kar mu bo naložila FURS, do soglasja volj o bistvenih sestavinah pogodbe ni prišlo.

V konkretnem primeru sta se stranki dogovorili za obročno plačilo premije - ob dodatni klavzuli na polici, da v primeru, če ob sklenitvi pogodbe ni plačan prvi obrok premije, ne nastopi obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi dogovorjeno zavarovalnino ali odškodnino. S tem sta stranki v okviru dopustnega dogovora glede nastopa zavarovalnega jamstva tega vezali na plačilo prvega obroka premije. Hkrati sta se dogovorili, da se v primeru, če se ta plača po računu, ki običajno določa rok plačila, to šteje kot dogovor o tem, da je treba premijo plačati ob sklenitvi zavarovalne pogodbe.

Posledice neplačila premije ureja 937. člen OZ. Razlikuje situacije, ko je dogovorjeno plačilo premije ob sklenitvi pogodbe, in situacije, ko je dogovorjeno plačilo premije po sklenitvi pogodbe. Ne razlikuje pa med enkratnim in obročnim plačilom premije. Ker je bilo v konkretnem primeru, glede na obrazloženo, veljavno dogovorjeno, da je treba prvi obrok premije plačati ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, je treba za presojo posledic neplačila (prvega obroka) premije uporabiti prvi odstavek 937. člena OZ, ki določa, da v takem primeru začne teči obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi določeno zavarovalnino ali odškodnino, naslednji dan po plačilu premije.