Revizija se dopusti glede vprašanja ali se glede na določilo 478. člena OZ zahtevek za znižanje kupnine uresniči tako, da se plačilo kupnine zniža za razliko med vrednostjo stvari ob sklenitvi pogodbe brez napak in vrednostjo, ki bi jo ob sklenitvi pogodbe imela stvar z napako, ali prek stroškov za odpravo teh napak.
Nobenega dvoma ni, da do izvršitve plačilne transakcije pride s trenutkom odobritve plačila preko POS terminala in da je plačilo odobreno v korist prejemnika plačila. To logično pomeni, da z odobritvijo plačila prejemnik plačila, opravljenega preko POS terminala, postane ne le imetnik terjatve do banke, lastnice POS terminala, za plačilo zneska odobrenega plačila, ampak postane v smislu določb ZIZ o Izvršbi na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet imetnik denarnih sredstev v višini zneska odobrenega plačila. Na to ne more vplivati dejstvo, da so se od trenutka odobritve plačil preko POS terminala do nakazila na TRR prejemnika plačila njegova denarna sredstva vodila na "tehničnem" računu pri banki. Ker stranke prejemnika plačila niso plačevale banki, pač pa prejemniku plačila, je šlo tudi v primeru sredstev, vodenih na "tehničnem" računu, za denarna sredstva prejemnika plačila in ne za denarna sredstva banke.
Pogodbeno določilo drugega odstavka 16. člena Pogodbe daje strankama možnost, da vsaka od njiju pogodbo brez razloga kadarkoli odpove z odpovednim rokom, to možnost pa je toženka tudi izkoristila. Taka odpoved pogodbe ima enake posledice kot odpoved časovno neomejenega pogodbenega razmerja po določbi 333. člena OZ. Odpovedano dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določen odpovedni rok. Stranki sta s tem prosti svojih obveznosti.
V primeru, ko sta stranki v notarskem zapisu pogodbe šele uredili pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za uveljavljanje odstopnega upravičenja, sama terjatev, ki vsebuje kondikcijski zahtevek, še ne izhaja iz notarskega zapisa pogodbe. Upnik se je pri utemeljitvi predloga za izvršbo skliceval na neizpolnitev obveznosti dolžnika zaradi nepredložitve nove bančne garancije po unovčenju bančne garancije, ki je bila izročena ob podpisu pogodbe. Že iz teh navedb izhaja, da terjatev, ki jo je uveljavljal upnik, še ni obstajala ob sklenitvi Pogodbe v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa.
Obrazložitev izpodbijane sodbe je, v povezavi s sprejeto odločitvijo, dvoumna in protislovna.
Izpodbijano stališče sodišča druge stopnje, da tožbeni zahtevek za vračilo štipendije za doktorski študij še ni zapadel, je v skladu s 45. členom PDEU. Ker pogodbeno določilo, da se mora toženec v tridesetdnevnem roku zaposliti v Republiki Sloveniji, nesorazmerno omejuje temeljno svoboščino iz 45. člena PDEU, ga sodišče v skladu z načelom primarnosti in neposrednosti prava EU utemeljeno ni uporabilo. Odločitev sodišča druge stopnje je v skladu z načelom učinkovitosti prava EU (načelo "effet utile").
Iz socialnovarstvenih predpisov izhaja, da mora zavod v oskrbo sprejeti tudi osebe, ki nimajo zagotovljenega financiranja, plačilo oziroma njegova oprostitev pa se ureja prek centra za socialno delo. Storitev institucionalnega varstva so po ZSV dolžni v prvi vrsti plačati upravičenci, šele za njimi ostali zavezanci. Tretje osebe pa lahko v skladu s pogodbeno avtonomijo z zavodom sklenejo dogovor, da bodo (do)plačevale oskrbnino.
Sodišče lahko odloča le v mejah postavljenih zahtevkov, zato tožniku ne more prisoditi niti kaj več niti kaj drugega, kot je s tožbo zahteval, čeprav je morda tožnik po materialnem pravu upravičen do česa več ali česa drugega.
Bistvo reparacijske obveznosti pri vzajemnih pogodbah je v tem, da vsaka stranka lahko zahteva vrnitev tistega, kar je na podlagi razdrte pogodbe dala. Tožnik je od toženke upravičeno zahteval vračilo danega, to je kupnine, ni pa upravičen od nje zahtevati, naj plovilo prevzame v posest. Tožbeni zahtevek za vrnitev plovila na podlagi razdrte pogodbe je postavila stranka, ki ni nosilka te pravice.
Pri presoji, ali je bil oškodovanec zavarovančev gost, ki se je mudil pri zavarovancu na zasebnem obisku, gre za razlago spornega določila splošnih pogojev zavarovanja.
Za ekskluzivnost razlage, za katero se zavzema zavarovalnica, v spornem določilu ni zadostne opore. Odločilno je, da z njene strani pričakovane omejitve zavarovalnega jamstva iz spornega določila nedvoumno ne izhajajo na način, ki bi izključeval tožnikovo razlago. V takem primeru je treba večpomensko sporno določilo splošnih pogojev zavarovanja razlagati v korist nasprotne, šibkejše stranke.
Splošni pogoji zavarovanja morajo biti jasni; takšni, da zavarovancem omogočajo realno presojo v njih podane vsebine zavarovalnega razmerja, vključno z obsegom zavarovalnega jamstva. Do potrošnikov bi bilo nepošteno, da bi se najprej tržilo in nato upravljalo s takšnimi zavarovalni produkti, katerih mamljiva vsebina (npr. glede večjega obsega zavarovalnega jamstva) bi bila nato ob nejasnih in dvoumnih omejitvah na izvedbeni ravni (ob uveljavljanju zavarovalnega rizika) dejansko izvotljena.