Za konkretno presojo je bistveno, da je podlago za tožničino izvršbo tvoril prenovljen dogovor z dne 5. 5. 2011 in ne kreditna pogodba v švicarskem franku. Pravdni stranki sta s tem dogovorom njuno pogodbeno razmerje spremenili v bistvenih dejanskih in pravnih elementih, saj je toženkina obveznost, da tožnici plačuje obroke v valuti švicarskega franka s sklenitvijo dogovora prenehala. Ker iz dejanskih ugotovitev izpodbijanih sodb izhaja zaključek, da sta pravdni stranki njuno kreditno pogodbeno razmerje veljavno prenovili, toženkini ugovori o ničnosti kreditne pogodbe v švicarskem franku z dne 20. 12. 2007 za presojo konkretne zadeve niso bili pravno-relevantni.
OZ v 105. členu ne določa, da mora upnik v pozivu dolžniku, v katerem mu določi dodaten rok za izpolnitev, določno navesti oziroma konkretizirati njegove izpolnitvene obveznosti. Kljub temu ni dvoma, da je konkretizacija nujna, če dolžnik ne more vedeti, v čem se upnik ne strinja z njegovo izpolnitvijo. Pri povsem očitnih pomanjkljivostih izpolnitve, ki naravnost bodejo v oči vsakega razumnega udeleženca v pravnem prometu, pa take dolžnosti upniku ni mogoče naložiti, saj v takem primeru dolžnik ve oziroma bi moral vedeti, da ni izpolnil pogodbene zaveze.
Za izgubo pravic kupca iz naslova garancije nasproti prodajalcu se glede pričetka teka prekluzivnega roka smiselno uporablja 487. člen OZ. V primeru, ko pa kupec svojih upravičenj ni mogel pravočasno uporabiti zaradi prodajalčeve prevare, pa ob smiselni razlagi prvega odstavka 480. člena OZ prodajalčevo sklicevanje na potek prekluzivnega roka ne more biti upoštevno.
Kupcu pri razvezi prodajne pogodbe na podlagi petega odstavka 111. člena OZ ne pripadajo zakonske zamudne obresti do dneva, ko je bila pogodba razvezana.
Pogodba med toženo stranko in M., d. o. o. št. ...z dne 15. 2. 2010, s katero je bilo urejeno sofinanciranje nalog, ki jih bo navedena družba na podlagi Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010 do 2019 izvedla tako, da za opravljanje določenih nalog najame izvajalce, ne predstavlja podjemne pogodbe po 619. členu OZ. Zato v konkretnem primeru ne gre za razmerje naročnik – izvajalec – podizvajalec v smislu 631. člena OZ.
Trenutek odobritve zdravniške specializacije je tudi trenutek pridobitve pravice do plačila stroškov specializacije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sodišči sta zato odločitev o utemeljenosti zahtevka za povrnitev stroškov celotne (petletne) specializacije pravilno oprli na zakon, ki je veljal v času, ko je bila tožencu specializacija odobrena in jo je pričel opravljati in ne na njegovo novelo (ZZdrS-D). Uporaba kasnejše zakonske novele o dolžnosti povrnitve teh stroškov bi pomenila poseg v tožnikove že pridobljene pravice in bi šlo za prepovedano pravo retroaktivnost.
V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj.
Revizijska graja stališča sodišča druge stopnje o pretiranosti zahteve po izdelavi grafičnih simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje ni utemeljena. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da gre za formalistično zahtevo in da ni mogoče trditi, da bi bila samo na ta način pojasnilna dolžnost res pravilno izpolnjena. Podlaga za tako zahtevo ne izhaja niti iz sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc niti iz konkretnega priporočila iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011, na katerega se Sodišče EU (sicer obiter dictum in ne kot nosilni argument) sklicuje.
Bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. Še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja spornih kreditnih pogodb nacionalna zakonodaja ni predpisovala. Tak način informiranja v ekstenzivni obliki lahko vodi do točke prezasičenosti z informacijami in s tem omogoča tudi manipulacije in zavajanja (na primer z prikazom hipotetičnega, celo špekulativnega gibanja tečaja v korist potrošnikov). Revizijsko sodišče hkrati poudarja, da pretirana skrb za potrošnika tudi ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb zanj, ima lahko enak učinek tudi pretirana skrb. Ravnotežje med enim in drugim v konkretnem primeru izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. Pravo posamezniku ne more ukazovati, kaj je zanj dobro in ga usmerjati k tistemu, kar sámo ocenjuje kot koristno in dobro za povprečnega potrošnika.