Če si nasproti stopita neskrbna in nepoštena stranka, ne more biti dvoma, da je treba dati varstvo prvi, čeprav ni izkazala potrebne skrbnosti, pa bi jo sicer mogla in morala. Za ta namen ji je treba zagotoviti učinkovito sodno varstvo, če ga zakon ne predvideva, tudi z njegovo ustavno skladno razlago.
Pogodbene stranke so sklenile pogodbo, po kateri se pogodbene pravice iz obligacijskega razmerja priznajo tudi tretjim osebam, ki niso sodelovale pri sklepanju pogodbe. Namen pogodbe je bil namreč zagotoviti nemoten prehod vsem (tudi kasnejšim) lastnikom novonastalih parcel. Služnostna pogodba se je torej raztezala na vsakokratne lastnike gospodujočih nepremičnin, vključno s tožnico. Zato posledic, ki izhajajo iz služnostne pogodbe ni mogoče razreševati le na podlagi načela relativnosti.
Toženci z nakupom služečih nepremičnin, ob že zgrajeni dovozni poti, teh niso mogli pridobiti brez bremen. Na načelo zaupanja v zemljiški knjigi in pridobitev neobremenjenih nepremičnin se ne morejo sklicevati, saj bi morali vedeti, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z resničnim. Ni torej dvoma, da je treba nuditi varstvo tožnici, saj ji nasproti stoji nepoštena stranka - toženci, ki so za služnost poti (in s tem za pravico tožnice) morali vedeti. Sklenjena in realizirana pogodba zato zavezuje tudi tožence, ki niso univerzalni pravni nasledniki pogodbenih strank. Drugačna razlaga bi namreč pomenila izigravanje dogovora, doseženega v služnostni pogodbi, ki je bil namenjen ureditvi dostopne poti do parcel tožnice in bi bila v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
Cesijo ureja OZ v členih 417. do 426. OZ je nadomestil prej veljavni ZOR. Že ureditev cesije v ZOR, kot tudi ureditev v OZ, je celovita. Urejen je tudi primer izpolnitve terjatve odstopniku. Stališče sodišča druge stopnje, ki je pravno pravilo, ki ureja cesijo oziroma pomen pripoznave terjatve prevzemniku, iskalo izven sedaj veljavne celovite ureditve cesije v določbah, ki niso več veljavne, je materialno pravno zmotno. Ni namreč najti razloga, zakaj ZOR in nato OZ sporne določbe ODZ ne bi prevzel v svojo ureditev, v kolikor bi bil to namen zakonodajalca. Prenašanje neveljavnih pravnih pravil v pravni red, ki določeno razmerje ureja tako, da prejšnjo ureditev nadomesti, pa je v konkretnem primeru v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bil nov zakon sprejet.
Četudi bi torej izjavo tožene stranke na osnutkih pogodb o odstopu terjatev šteli za pripoznavo dolga, tožena stranka s tem ni avtomatično izgubila ugovorov iz temeljnega pravnega posla, to je iz razmerja med njo in odstopnikoma terjatev.