Res je, da trditve o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem na odločitev o utemeljenosti zahtevka za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju ne morejo vplivati. Vendar je posledica razveze pogodbe to, da lahko vsaka od strank zahteva vrnitev danega. Zato je tožnica zahtevala tudi izstavitev zemljiškoknjižne listine za prepis lastninske pravice nanjo za vse nepremičnine, ki so bile predmet pogodbe. V tem delu pa je pravno pomemben ugovor tožencev, da sta na eni od teh nepremičnin z gradnjo po tedaj veljavnem ZTLR, pridobila lastninsko pravico, da zato podlaga za njuno lastništvo z razvezo pogodbe ni odpadla in da zahtevek tožnice za tiste nepremičnine, na katerih sta na tak način pridobila lastninsko pravico, ni utemeljen.
Nehvaležnost je nova okoliščina, ki daje darovalcu odstopno upravičenje, se pravi upravičenje, da z enostransko izjavo volje, naslovljeno na obdarjenca, prekliče darilo in zahteva vrnitev darovane stvari (če je to še mogoče) ali plačilo njene vrednosti (za katero je obdarjenec obogaten). S prejemom izjave o preklicu je darilo preklicano, darovalcu pa (zato) hkrati nastane kondikcijski zahtevek. Velika nehvaležnost torej nima za posledico zahtevka za razveljavitev pogodbe (oblikovalnega zahtevka), pač pa (če je darovalec obdarjencu izjavil preklic darila) zahtevek za vrnitev darovane stvari ali plačilo njene vrednosti (dajatveni zahtevek). Posledica (v bistvu edini cilj in smisel) preklica darila je darovalčev kondikcijski zahtevek. Obdarjenec mora darilo vrniti, vendar le, če je okoriščen (190. člen OZ). Iz razloga velike nehvaležnosti zato ni utemeljeno zahtevati razveljavitve darilne pogodbe.
Toženca sta se branila, da ni šlo za darilo, pač pa za odplačno pogodbo, saj da sta, ko je tožnica odkupila stanovanje po SZ, plačala kupnino, darilna pogodba pa naj bi predstavljala le realizacijo že tedaj dogovorjenega prenosa lastninske pravice nanju; dejansko naj bi bila sklenjena odplačna pogodba. Resničnosti teh trditev sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ker jih je zaradi zmotne presoje, da ni razlogov za preklic darila štelo za nepomembne. Glede na pravno naziranje revizijskega sodišča o obstoju razlogov za preklic darila pa se ta dejstva pokažejo za relevantna (v nasprotju z materialnim pravom bi bila odločitev, ki bi tožencema nalagala vrnitev darila, če podlaga pridobitve lastninske pravice sploh ni bilo darilo).
V obravnavanem primeru najemna pogodba ni bila razveljavljena niti razvezana. Prav tako ni mogoče govoriti o naknadni nemožnosti izpolnitve (druge) stranke. V kolikor so bili dejansko dani v najem poslovni prostori, po površini manjši od prostorov, navedenih v najemni pogodbi, bi to pomenilo, da je imela najemodajalčeva izpolnitev (stvarno) napako.
Zakonska določba iz prvega odstavka 597. člena OZ, da najemnik zahteva znižanje najemnine, pove, da gre za tožbeno oblikovalno pravico: stranka lahko znižanje najemnine zahteva le od sodišča, ne more pa ga doseči sama z enostransko izjavo. V sodnem postopku lahko najemnik zahtevo za znižanje najemnine uveljavi le z oblikovalno tožbo. Takšen zahtevek pa v konkretnem primeru ni bil postavljen. Zahtevek za plačilo „preplačanih“ najemnin, obratovalnih stroškov ter stroškov hišne uprave, kot ga je postavila tožeča stranka, je namreč po svoji naravi dajatveni zahtevek.
Tudi javni skladi se morajo v razmerjih s potrošniki podrediti pravu varstva potrošnikov in se ne smejo posluževati (nepoštenih) poslovnih praks, ki jih ZVPot preganja.
Za pogojevanje nakupa stanovanja s predplačilom gre, kadar kupec nima možnosti plačila kupnine ob prevzemu stanovanja. Dejstva, da kupci plačilni dinamiki niso nasprotovali, da se je bilo mogoče pogajati in da so plačilno dinamiko sprejeli, na vprašanje pogojevanja ne morejo vplivati oz. obstoja pogojevanja ne izključujejo.
Tožeča stranka ima prav, ko navaja, da je iz navedb pod 2. točko tožbe, kjer tožeča stranka najprej povzema pogoje iz pogodbe za odstop pogodbe in nato navaja, da tožena stranka obrokov ni plačala, razvidno, da zatrjuje odstop od pogodbe, to pa predvsem izhaja tudi iz priloženega dopisa z dne 11.11.2002. Pomembno je tudi, da sta navedbe tožeče stranke tako razumeli tožena stranka in sodišče prve stopnje, kar izhaja iz navedb v odgovoru na tožbo in iz obrazložitve zavrnitve zahtevka po tej pogodbi v sodbi sodišča prve stopnje. Po oceni revizijskega sodišča je tako ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je od pogodbe odstopila, v nasprotju z listinami v spisu, zaradi česar je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.
Tako kot pri poravnavi, tudi v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa ne more biti dvoma o obstoju terjatve in vprašanje iztožljivosti ne more biti več aktualno.
Toženec je neposredni pravni naslednik izbrisane družbe, ki je bila podpisnica notarskega zapisa, zato ni nikakršnih ovir, da tožeča stranka ne bi mogla predlagati izvršbe neposredno na podlagi tega izvršljivega notarskega zapisa. Tako ne more biti dvoma o obstoju terjatve tožeče stranke zoper toženca in je pravilen sklep, da tožeča stranka za vložitev tožbe glede obveznosti po prodajni pogodbi nima pravnega interesa.
Pri presoji navideznosti sklenjene komisijske pogodbe sta pomembni okoliščini plačilo provizije in prevzem rizika. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je bila provizija dogovorjena. Glede prevzema rizika pa je pomembno, da se po prvem odstavku 788. člena OZ komisionar s komisijsko pogodbo ne zavezuje le, da bo za komitenta našel kupca, temveč da bo za plačilo v svojem imenu in na račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da je bil komisonar na pogodbah naveden le zato, da bila tožeča stranka oproščena plačila davka na motorna vozila. Prav nasprotno, komisionar je pri prodaji vozila aktivno sodeloval. Pravdni stranki sta predmetno vozilo peljali v S. h komisionarju, ki je s tožencem kot komitentom sklenil komisijsko pogodbo in nato s tožnico pogodbo o prodaji vozila, tožnici je izstavil račun, opravil je prepis vozila in tudi preveril, ali je vozilo morebiti v evidenci ukradenih vozil navedeno kot ukradeno. Tako je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da vse navedene okoliščine kažejo na to, da je komisionar, ki se ukvarja z dejavnostjo prodaje avtomobilov, za toženca izvedel prodajo vozila.