Način kritne prodaje blaga je bil primeren in opravljen v skladu z drugim in tretjim odstavkom 505. člena OZ (v primernem roku, na primeren način in po obvestitvi tožeče stranke). Način kritne prodaje (prodaja določenega blaga s 70 % popustom) je bil glede na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da si je tožena stranka prizadevala najti ugodnejšega kupca in da višje kupnine ni mogla doseči, primeren. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da tudi v primeru neprimerne oprave kritne prodaje prodajalec ne izgubi pravice do povrnitve škode, kot trdi revidentka, temveč lahko nasprotna stranka zahteva (le) ustrezno zmanjšanje odškodnine.
Ne držijo revizijske navedbe, da je z navedenimi popusti tožena stranka povečala nastalo škodo. Ravno obratno: s tem se je škoda zmanjšala. Ker je opravila kritno prodajo blaga, je škoda, ki ji je nastala, manjša za kupnino, ki jo je dobila na podlagi kritne prodaje. S tem je zadostila tudi svoji dolžnosti prizadevati si zmanjšati nastalo škodo (četrti odstavek 243. člena OZ).
Strinjanje tožeče stranke z načinom izvrševanja programa pomeni tudi strinjanje z namenom porabe sredstev. Tožeča stranka zato s sklicevanjem na kršitev Pogodbe iz razloga, da tožena stranka nakazanih sredstev ni porabila za namen, za katerega so bila dodeljena, ne more uspeti.
Z izjemo zakonsko dovoljene omejitve na podlagi pravil o skupnem zastopanju, ki učinkuje tudi v razmerju do tretjih, notranje omejitve, kakršna je tudi v sodni register vpisana omejitev zastopanja direktorja prve toženke, v razmerju do tretjih nima pravnega učinka. V razmerju do tretje osebe je izjava volje (soglasje) zastopnika veljavna (pravno učinkovita) in je zato pogodba veljavno sklenjena, tudi če je zastopnik prekoračil morebitne notranje omejitve upravičenj za zastopanje.
Poroštvena pogodba razmerja med porokom in glavnim dolžnikom ne ureja. Razmerje iz poroštvene pogodbe (razmerje med porokom in upnikom) je neodvisno oziroma abstraktno glede na razmerje med porokom in glavnim dolžnikom.
Upnikova izjava, da želi odpustiti dolg, mora biti jasna in nedvomno usmerjena na posledico.
Določba tretjega odstavka 376. člena ZOR ne predpisuje posebnega začetka teka zastaranja za pogodbene odškodninske terjatve. Začetek zastaranja teh terjatev se presoja po splošnem pravilu iz prvega odstavka 361. člena ZOR, po katerem pa začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Pravica terjati izpolnitev obveznosti nastane praviloma takoj, ko nastane pravni temelj za terjatev (314. člen ZOR). Pravni temelj za terjatev tožnikov pa je bilo razdrtje pogodbe v povezavi s 132. členom ZOR in ne že sama sklenitev menjalne pogodbe oziroma izročitev stvari. Terjatev tožnikov (za plačilo odškodnine oziroma vrnitev stvari) je torej nastala z dnem razdrtja menjalne pogodbe. Prej ni mogla zapasti, ker zanjo še ni bilo pravnega temelja in prej tudi ni mogel začeti teči zastaralni rok zanjo.