Položaj se pri poslih kot je operacija sale and lease back oziroma kombinacija pravnih poslov s podobnim učinkom v bistvenem razlikuje od položajev, ki se zasnujejo pri običajni pogodbi o finančnem leasingu.
V primeru razveze pogodbe zaradi dolžnikove neizpolnitve je upnik ostal lastnik stvari, kar je bil že ob sklenitvi običajne pogodbe o finančnem leasingu in za razliko od prej navedenih položajev lastninska pravica nanj ni prešla iz dolžnikove premoženjske sfere, temveč je upnik (za dolžnika) predmet lastninske pravice kupil od tretjega.
Princip poračuna koristi z odškodnino (compensatio lucri cum damno) ne konstituira zahtevka oškodovalca v razmerju do oškodovanca, temveč zavezuje le k ustreznemu upoštevanju pri odmeri odškodnine (prim. tretji odstavek 243. člena OZ). Takšno razumevanje odreka pomen okoliščini, da korist morda v okoliščinah primera presega odškodnino, ki bi jo bila pogodbi nezvesta stranka dolžna plačati zaradi kršitve pogodbe.
Institut neupravičene pridobitve zamejujejo drugi instituti obligacijskega prava, zlasti pogodba in delikt, poleg njiju tudi pravila stvarnega prava. Pravo neupravičene obogatitve naj namreč skrbi za harmonijo znotraj pravnega reda, ga dopolnjuje in izpopolnjuje, ne sme pa ogrožati njegove notranje skladnosti in rušiti ravnotežja. Zato je treba posebno pozornost nameniti odgovoru na vprašanje, ali institut neupravičene obogatitve v okoliščinah primera morda lahko izvotli pomen drugih upoštevnih pravil obligacijskega prava. Smisel in namen obogatitvenih zahtevkov ni niti obid niti dopolnjevanje pogodbeno urejene vsebine.
Dejstvo, da vrednost vrnjenega predmeta leasinga, ki je z njim zlita, presega odškodnino za škodo, ki je zaradi kršitve pogodbe in razveze pogodbe nastala leasingodajalcu, samo zase v okoliščinah primera ne utemelji zahtevka leasingojemalca iz naslova neopravičene obogatitve za plačilo tu obravnavanega presežka v razmerju do leasingodajalca.
Če bi v okoliščinah primera pritrdili utemeljenosti obogatitvenega zahtevka, bi (revizijsko) sodišče z institutom neopravičene obogatitve poseglo v pogodbeno opredeljeno vsebino pravic in obveznosti pravdnih strank.
Ugotovljeno je bilo, da je bilo obdobje petih let pred sklepanjem spornih kreditnih pogodb izrazito ugodno za evrsko valuto v razmerju do CHF, medtem ko je na drugi strani Banka Slovenije v svojem poročilu namenjenem poklicnim deležnikom prikazala graf za 25-letno obdobje, z izrazito koristjo v prid CHF. Poleg tega so bili naslovniki poročila še dodatno opozorjeni, da je mogoče pričakovati dvig vrednosti CHF. Tožnik je bil tako seznanjen le z zanj ugodnim trendom. Ob dejstvu, da je bil na tisti točki njegov mesečni obrok nižji kot bi bil ob najemu kredita v evrih, navedena pojasnila niso odražala dejanskega obsega tveganja.
Drži, da je sodišče ugotovilo, da je bil narejen izračun, če bi tečaj zanihal navzgor in navzdol, ter "da to ni bilo le za par EUR razlike", kot so izpovedale pri toženki zaposlene priče. Vseeno pa tako pavšalna ugotovitev ne zadostuje za zaključek, da je bil tožniku predstavljen izrazito slab scenarij apreciacije CHF.
Vrhovno sodišče zato lahko zaključi, da se na podlagi podanih pojasnil tožnik ni mogel zavedati dejanskega obsega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem obdobju odplačevanja kredita. Zato sploh ni bil v položaju, ko bi lahko sprejel informirano odločitev, ne glede na to kakšna bi slednja nato bila.
Pojasnilna dolžnost torej ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti, s tem pa je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. Sporen pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, se tako šteje za nepoštenega in s tem ničnega (drugi odstavek 23. člena ZVPot). Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno, osrednjo sestavino pogodbe, pa ima vselej za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).
Strokovnjaku, kot je banka, mora biti znano, da so gospodarske krize običajen del ekonomskega cikla in da povzročijo močnejša nihanja tečajev valut v dolgoročnem obdobju; od banke ni mogoče zahtevati, da bi morala ta bodoča gibanja napovedati za celotno dolgo obdobje vračanja kredita, bi pa morala kreditojemalce opozoriti, da jih ni mogoče napovedati in jim predstaviti »črni scenarij.« Ali, kot pravi Ustavno sodišče, mora kreditodajalec pojasniti kreditojemalcu vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute in povečanja tujih obrestnih mer na obroke za odplačilo kredita.
Odgovor na revizijsko vprašanje, ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je ureditev uvoza v garažo, ki tožniku ne omogoča parkiranja njegovega osebnega vozila, zgolj stvarna napaka ali gre za neizpolnitev pogodbe o dokončanju del in odpravi napak, nam ponuja kavza konkretne pogodbe. Ker je bilo bistvo konkretne pogodbe, da tožnik ne udejanji zakonske poti za odpravljanje stvarnih napak, se pa zato toženec pod pretnjo pogodbene kazni zavezuje v roku odpraviti konkretno ugotovljene stvarne napake, je na dlani, da neodprava relativno samostojne stvarne napake ustreza pojmu (delne) neizpolnitve te, druge pogodbe.
Zakonske predpostavke iz 23. člena in štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki alternativno opredeljujejo pogoje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja, je treba upoštevati kot samostojne in neodvisne zakonske pogoje za presojo, pri čemer obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj enemu od teh pogojev, zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Za presojo pojasnilne dolžnosti prodajalca ali ponudnika ne zadošča opozorilo na spremenljivost tečajnega razmerja EUR-CHF brez nadaljnjih pojasnil, kako bi na obveznost za odplačilo kredita v celoti vplivala zelo veliko depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer.
Kreditodajalec mora potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev.
V primeru znatnega povečanja zneska neodplačane glavnice v valuti plačila pri kreditu v tuji valuti, ob neizpolnjeni zahtevi po preglednosti z vsebino, da je takšno povečanje obveznosti mogoče, ni mogoče šteti, da bi ponudnik, če s potrošnikom transparentno posluje, lahko razumno pričakoval, da bi potrošnik takšne pogoje sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Če ponudnik pri vključitvi pogodbenih pogojev v pogodbo ne ravna skladno s profesionalno skrbnostjo, bo njegovo postopanje v nasprotju z zahtevo dobre vere.
Pri najemni pogodbi, sklenjeni za določen čas, mora biti trajanje opredeljeno in s tem omejeno, saj sicer ne gre za ta tip najemnega razmerja.
Zaključek najemnega razmerja tega tipa se lahko navezuje na nastop določenega dejstva. Vendar mora iti za dejstvo, katerega nastop je za (obe) pogodbeni stranki gotov, nedvomen; zanju je negotovo le, kdaj bo to dejstvo nastopilo.
Kadar pogodbeni stranki ne izhajata iz gotovosti, da bo po njuni volji določeno dejstvo nastopilo, in torej zanju ni negotovo le, kdaj bo to dejstvo nastopilo, temveč je negotovo tudi, ali bo sploh nastopilo, gre za najemno pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas.
Če je ostal nedokazan dogovor o končnem roku, je treba predpostaviti, da je bila sklenjena najemna pogodba za nedoločen čas.