Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo sodno prakso, na podlagi katere je predstavilo argumente, ki prepričljivo potrjujejo, da niso izpolnjene zakonske predpostavke za izdajo začasne odredbe. Tudi pritožba navaja sodno prakso, ki pa ni istovetna z obravnavanim primerom, kar ob upoštevanju načela pravne enakosti pomeni, da jo ni moč upoštevati. Tožnik tudi ni navedel posebnih okoliščin, ki bi terjale drugačno vrednotenje - torej da gre za tako imenovani izjemni dejanski stan, ki ni istoveten s primeri iz sodne prakse, na katerih je sodišče prve stopnje oprlo odločitev.
Iz sodne prakse izhaja, da so vrednostno merilo za izdajo začasne odredbe dolžnikova (toženčeva) konkretna ravnanja, katerih namen je razpolagati s premoženjem, da bo uveljavitev terjatve upnika (tožnika) otežena/onemogočena. Odločilna so torej konkretna ravnanja dolžnika/toženca (subjektivna nevarnost) in ne zgolj (objektivno) stanje. Tožnik bi torej moral dokazati s stopnjo verjetnosti nevarnost toženčevega aktivnega delovanja oziroma opustitve v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavljanja terjatve.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da cesta kljub temu, če je razglašena za kategorizirano javno cesto, ni javno dobro, če del nepremičnine, po kateri cesta teče, še ni razlaščen. Ustavno sodišče je obravnavalo številne zadeve, v katerih so bili izpodbijani občinski predpisi o kategorizaciji javnih cest; v njih je sprejelo vsebinsko enake odločitve in stališče, da so takšni predpisi v neskladju z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma lastnika ni razlastila.
Odločitev, da stiki mladoletnih otrok z očetom potekajo dvakrat tedensko po tri ure v materini prisotnosti, ni ustrezna. Od sklenitve začasne poravnave so se okoliščine spremenile. Nerazrešeni odnosi med staršema in neustrezna komunikacija povečujejo možnosti nastajanja konfliktov in za otroke predstavljajo dodatno obremenitev. Takšni stiki otrokom ne morejo biti v korist.
V sodni praksi je sicer sprejeto stališče, da lahko pritožbeno sodišče v družinskih zadevah vsebinsko obravnava tudi prepozno pritožbo, vendar le, če je to v korist otroka.
Zvočno snemanje izpovedb je možnost, ki jo sodišče lahko uporabi (primerjaj 125.a člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), ni pa dolžnost sodišča, da izpovedbe vselej zvočno posname, niti nima stranka pravice, zahtevati zvočno snemanje.
Presoja utemeljenosti izreka ukrepa omejitve starševske skrbi.
Pritožba ne izpodbija (po oceni pritožbenega sodišča pravilnega) zaključka sodišča prve stopnje, da gre za t. i. regulacijsko začasno odredbo, v zvezi s katero je treba postopati še posebej restriktivno in ki jo je mogoče izdati le v primeru grožnje nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ne pa tudi v drugih primerih iz drugega odstavka 272. člena, niti v primeru iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo iz razloga, ker tožnika nista uspela niti s stopnjo verjetnosti izkazati nevarnosti nastanka težko nadomestljive ali nenadomestljive škode. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predlog že iz tega razloga ni utemeljen, se z drugimi pogoji za izdajo začasne odredbe, med drugim verjetnostjo obstoja terjatve, niti ni bilo dolžno ukvarjati.
Namen začasnih odredb ni "varovanje sodnega varstva," temveč zavarovanje terjatve, pa tudi slednje ni edini pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe, temveč mora biti izkazana tudi nevarnost nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode.
Pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje dovoliti zavarovanje tudi za stroške postopka zavarovanja, kot je to predlagal upnik. Glede na to, da sodišče v primeru predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova dovoli tudi izvršbo za stroške izvršilnega postopka, odmerjene v sklepu o izvršbi, in za nadaljnje izvršilne stroške, ki niso določeni v izvršilnem naslovu, ki je podlaga za izvršbo, je ob smiselni uporabi določbe 239. člena ZIZ treba smiselno enako postopati tudi v postopku zavarovanja in zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini dovoliti tudi za stroške, ki bodo nastali v postopku zavarovanja. Pri presoji je treba namreč upoštevati, da je bistvo zastavne pravice (hipoteke) v tem, da se v primeru neplačila terjatev upnika poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja (prvi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika).