Tožničine nedenarne terjatve po njenih lastnih navedbah ne ogroža nevarnost, da toženec ob zaključku postopka ne bi več bil imetnik poslovnega deleža ali da bi bil ta obremenjen, temveč da bi bil zaradi načina upravljanja družbe in razpolaganja z družbinim premoženjem ta delež manj ali celo ničvreden oziroma, kot se v pritožbi izrazi pritožnica, "izčrpan, razvrednoten, izvotljen, brez ekonomske substance". Takšnih ravnanj predlagana začasna odredba na prepoved odsvojitve ali obremenitve poslovnega deleža ne preprečuje.
V tem trenutku je sporna veljavnost oporoke, zato je seveda sporno tudi, kdo so dediči, posledično pa tudi kje je oz. kdo ima predmete, ki spadajo v zapuščino. Oporočna dediča nista zanikala, da bi bilo, s strani zakonitih dedičev navedeno, premoženje pri njima, kje točno bi bilo, pa nista povedala. Vse to po presoji pritožbenega sodišča kaže na verjetnost, da skrivata te podatke o zapustnikovem premoženju, kar pa pomeni verjetno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve zakonitih dedičev na vrnitev teh predmetov v zapuščino vsaj otežena. Če ni znano, kje so predmeti, katerih vrnitev v zapuščino se zahteva, bo namreč bistveno otežena izvršba, če oporočna dediča ob morebitnem uspehu zakonitih dedičev v pravdi ne bi prostovoljno vrnila predmetov v zapuščino.
Z začasnimi odredbami se v družinskopravnih zadevah začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo koristi otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe.
Sodišče prve stopnje je tako svojo odločitev pravilno uprlo na mnenje CSD, ki je ugotovil ogroženost vseh otrok, torej tudi 15-letnega A. A. , ki je pod vplivom očeta in preko njega poskuša navezati stike oz. ugotoviti lokacijo, kamor se je predlagateljica s preostalimi ml. otroki zatekla, zaradi družinskega nasilja nad njimi.
Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, pri katerem je dokazni standard nižji kot pri odločanju o tožbenem zahtevku. Zato se od tožeče stranke kot predlagateljice začasne odredbe zahteva, da izkaže za verjetno, da je imetnica avtorske pravice. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali v predlogu navedeni razlogi za imetništvo avtorske pravice pretehtajo.
Sicer drži, da objava člankov še ne izkazuje, da je tožeča stranka imetnica materialnih avtorskih pravic. Zagotovo pa je indic, ki omogoča sklep, da kot izdajateljica na predloženih člankih, ki jih je objavila v svojem mediju in opremila tako z navedbo avtorjev kot s pogoji uporabe, s takšnimi pravicami (vsaj s pravico do objave) verjetno razpolaga.
Ker se je sodišče odločilo, da bo o predlogu odločalo, ne da bi upoštevalo odgovor tožene stranke, bi moralo paziti, da presoja verjetnost le tistih dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, in pri tem ne predpostavlja, kako bi jim ugovarjala tožena stranka.
V posestnem sporu je obravnava osredotočena (in hkrati omejena) na ugotavljanje in dokazovanje zadnjega stanja posesti in nastalega motenja.
Napačno je stališče, da je mirnost posesti pogoj za sodno varstvo. Zadnja mirna posest je pojem, ki ga SPZ pozna pri urejanju meje, ne določa pa ga kot predpostavko za posestno varstvo.
Neutemeljena je nadalje pritožbena graja, da bi moralo sodišče ugotavljati, ali je toženec ravnal v okviru dovoljene samopomoči. Namen posestnega varstva je v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari (v začasnem zavarovanju dotedanjega načina izvrševanja posesti, do rešitve spora o pravici do posesti) oziroma v preprečevanju samovoljnih posegov v posest drugega. Samopomoč je izjema od pravila o posestnem varstvu, zato jo je treba interpretirati izjemno restriktivno. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni podal konkretiziranih trditev, ki bi omogočale presojo, ali je nasproti tožnikoma izvajal samopomoč, torej presojo, ali je bila nevarnost neposredna, samopomoč pa takojšnja in nujna ter po načinu ustrezna okoliščinam, v katerih je obstajala nevarnost.
Upnica v pritožbi ponavlja podatke iz bilance stanja in izkazov poslovnega izida, ki pa ne morejo biti odločilni za presojo subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Slab finančni položaj dolžnice namreč sam po sebi še ne izkazuje nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali močno otežena, pač pa so njena konkretna ravnanja tista, ki povzročijo to nevarnost.
V skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni vsak poseg v tujo lastnino za lastnika škodo, saj omejuje njegovo upravičenje, da s stvarjo prosto razpolaga. Zato v primeru, ko se predlagana začasna odredba nanaša na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, praviloma ni mogoče govoriti o neznatni škodi, saj gre za poseg v ustavno varovano zasebno lastnino. Da bi kljub temu šlo za neznatno škodo, bi morala to upnica utemeljiti s konkretnimi okoliščinami zadeve.
ZVPot testa nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem dobre vere in znatnega neravnotežja, kot zmotno meni pritožba, saj so predpostavke v 24. členu določene alternativno, in glede na Direktivo 93/13 potrošnikom takšna ureditev zagotavlja višjo raven varstva, ki jo je zato treba uporabiti. Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu -neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke, ker je ugotovilo, da sta izpolnjena za izdajo začasne odredbe nujna razloga, ki ju določata prvi odstavek 272. člena in druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ, kakor ju (s pravom EU skladno) razlaga aktualna sodna praksa.
Oddaja nepremičnine v najem predstavlja izvrševanje razpolagalnega upravičenja, ki je vsebovano v lastninski pravici lastnika nepremičnine. Enako velja tudi za odpoved najemnega razmerja in zahtevo za izselitev najemnikov.
V okviru tožbenega zahtevka, s katerim tožnice zasledujejo vzpostavitev prvotnega lastninskega stanja na spornih nepremičninah, je dopustno z regulacijsko začasno odredbo začasno urediti sporno pravno razmerje na način, da se toženi stranki do dokončne rešitve spora v sodnem postopku prepoveduje izvrševanje posameznih upravičenj, ki so vsebovana v lastninski pravici. Vsebina in učinek začasne odredbe ostajata v mejah tožbenega zahtevka.
Regulacijsko začasno odredbo je mogoče izdati, če je izpolnjena ena izmed predpostavk, določenih v drugi ali tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ.
Neutemeljeni so očitki v zvezi z možnostjo, da se učenca, ki so mu izrečeni trije vzgojni opomini, prešola in da bi se moral predlagatelj poslužiti tega ukrepa. Prešolanje ni ukrep, ki ga določa DZ, ampak gre za možnost, ki jo ima šola, kot utemeljeno v odgovoru na pritožbo navaja predlagateljica.
Denarna kazen po 226. členu ZIZ se izterja v korist proračuna in ne v korist tožnikov. Navedeno namreč izhaja iz namenske razlage omenjenega člena. Namen denarne kazni za primer neizpolnitve obveznosti ne more biti kompenzacija za nematerialno škodo, kot to zahtevata tožnika, saj je ravno kompenzacija oziroma odškodnina za nematerialno škodo predmet pravdnega postopka, v okviru katerega tožnika predlagata njeno zavarovanje. Namen zavarovanja terjatve je varstvo upnika pred ravnanji tožnika, ki bi preprečila kasnejšo izpolnitev pravnomočne odločbe.
V skladu z 268. členom ZIZ ima sklep o začasni odredbi, ki je izdan v pravdnem postopku, učinek sklepa o izvršbi in mora kot tak vsebovati tudi ustrezno sredstvo izvršbe, sicer začasne odredbe ni mogoče realizirati. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je predlog za začasno odredbo, ki je vseboval neustrezno izvršilno sredstvo, v celoti zavrnilo.
Sodno varstvo ne more doseči svojega cilja, če bi po izdaji regulacijske začasne odredbe zavrnilo tožbeni zahtevek, pri tem pa se stanje ne bi moglo povrniti v tisto pred izdajo začasne odredbe. Tudi dodatno navedene okoliščine socialne problematike ne izkazujejo izjemnega pogoja, da bi lahko sodišče izdalo začasno odredbo z enako vsebino, kot glasi tožbeni zahtevek.
Nepravilno opravljena pojasnilna dolžnost skladno z zdaj že ustaljeno sodno prakso pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja (prvi odstavek 23. člena ZVPot), nepošten pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, pa ima za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).
Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je obravnavani dogodek presegel siceršnjo napetost, konflikte in tudi občasna fizična obračunavanja med udeleženkama. Če pri prejšnjih dogodkih v razmerjih z nasprotno udeleženko predlagateljica ni bila v podrejenem položaju, to ne pomeni, da se to (ob stopnjevanju nasilja) ne more spremeniti. V konkretnem primeru je bil primarni konflikt med predlagateljico in bivšim možem, v katerega pa je (tokrat) brez razloga (saj ni bila sama z ničemer izzvana s strani predlagateljice) posegla nasprotna udeleženka in to celo z udarcem po glavi s trdim predmetom, izza hrbta, kar še posebej predstavlja obteževalno okoliščino.
Tožnica v tej fazi postopka ni verjetno izkazala obstoja terjatve. V sporu o zakonitosti odpovedi to pomeni, da mora biti z vidika uspeha tožbe verjetno izkazano, da je odpoved nezakonita oziroma očitno neutemeljena. Dejanska utemeljenost poslovnega razloga se bo praviloma presojala šele po izvedbi dokazov v kontradiktornem postopku. Obstoj terjatve je v tej fazi verjetno izkazan zlasti tedaj, ko iz navedb in predloženih listin izhaja, da je bila odpoved podana iz očitno neutemeljenega razloga, da delodajalec postopka odpovedi ni izpeljal skladno z določbami ZDR-1 oziroma da razlogi za ugoditev tožbenemu zahtevku prevladujejo nad razlogi za njegovo zavrnitev.
Ob tako ugotovljenem dejstvu bi zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe imela za posledico tožnikovo dolžnost plačevanja obveznosti, ki jih verjetno ne dolguje. To bi vzpostavljalo potrebo po zviš(ev)anju njegovega kondikcijskega zahtevka za obroke, ki bi zapadli do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, in vložitvi nove tožbe za povrnitev obrokov, ki bi zapadli od izdaje do pravnomočnosti te sodbe. Negativne posledice takšnega stanja za prvega tožnika, tako z vidika premoženjskega kot nepremoženjskega položaja, ustrezajo evropsko skladni razlagi standarda "težko nadomestljiva škoda" pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti. Ni bistveno, ali bi izpolnjevanje pogodbe tožnika finančno ogrozilo oziroma jima povzročalo nesorazmerno ekonomsko breme, kakor tudi ne, ali bi v primeru ugotovitve ničnosti pogodbe lahko za nazaj nadomestila vse finančne izgube. Zadostujejo bremena, ki so neizogibno povezana z izpolnjevanjem kreditne pogodbe ter pravdnimi dejanji oziroma sodnimi postopki, ki bi bili potrebni za vračilo neutemeljeno plačanih zneskov. Ker je sklenjena pogodba verjetno nična, takšnih bremen potrošniku ni dopustno naložiti.
Posplošeno navajanje posledic in povzemanje zakonske dikcije ne zadošča za izkaz pogoja za izdajo začasne odredbe iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ker je vsak poseg v ustavno zavarovano lastninsko pravico za lastnika škodljiv, bi morala tožnica neobstoj hujših neugodnih posledic za toženca konkretno zatrjevati in dokazati. Ustaljeno stališče sodne prakse in teorije je, da ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičninami le neznatno škodo za njenega lastnika, saj je pravica razpolaganja bistveni element lastninske pravice.
Morebitno zastaranje kondikcijskega zahtevka ne vpliva na pravni interes tožnice za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, saj tožnica svoje obveznosti po pogodbi še vedno izpolnjuje. Predmet tega postopka zavarovanja je zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe, ne pa odločanje o končnem obsegu kondikcijskih zahtevkov.
DZ v 161. členu določa kot pogoj za izdajo začasne odredbe verjetno izkazano otrokovo ogroženost. Kdaj je otrok ogrožen, določa 157. člen DZ, in sicer če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju.
Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen); ogroženost pa je podana tedaj, ko je otrok utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju (157. člen).
Pritožbena zatrjevanja, da so se znatno spremenile razmere tako na strani staršev kot tudi otrok, so zmotna.