Ocena državnotožilske službe sama po sebi ne pomeni odločitve o pravici ali pravni koristi tožnice, pač pa gre le za strokovno oceno in se z njo še ne posega v kakšno pravico, saj je ocena državnotožilske službe šele podlaga za to, da se na podlagi te ocene odloči o predlogu za napredovanje. Ocena državnotožilske službe torej nima značaja upravnega akta, zoper katerega bi bil po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 dopusten upravni spor. Upravni spor bi bil dopusten, če bi z istim aktom tožena stranka hkrati odločila tudi o predlogu za napredovanje, saj bi šele s takim aktom bilo odločeno o pravici oziroma pravni koristi tožeče stranke.
Okoliščina, da so tožnik in hčerinski družbi bili dogovorjeni, da je plačnik goriva tožnik, torej kupec energentov, ne vpliva na status upravičenca do vračila trošarine, saj gre za obligacijsko-pravni dogovor, ki ne more vplivati na status upravičenca po ZTro. Zato je po presoji sodišča pravilna razlaga prvostopenjskega organa, da tožnik nima položaja upravičenca za vračilo trošarine glede vozil, ki jih je dal v najem svojim hčerinskim družbam.