ZDR-1 člen 88, 88/4, 89, 89/1, 89/1-1., 200, 200/3 ZDR člen 87, 87/3. ZPP člen 274, 274/1.
zavrženje tožbe - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - fikcija vročitve - sprememba predpisa - prepozna tožba - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
ZDR-1 se ne sklicuje več neposredno na uporabo pravil pravdnega postopka (kot je to določal ZDR v 3. odstavku 87. člena, po katerem je moral delodajalec delavcu vročati redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po pravilih pravdnega postopka, razen če delavec nima stalnega ali začasnega prebivališča v RS), temveč pravila vročanja natančno določa sam. ZDR-1 v 4. odstavku 88. člena določa fikcijo vročitve. Ker v obravnavanem primeru tožnik poštne pošiljke, ki je vsebovala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 3. 2014, ni dvignil oziroma prevzel v roku za sprejem in je bila pošiljka dne 4. 4. 2014 vrnjena toženi stranki, se šteje, da je bila pošiljka prevzeta, ko je poteklo 8 dni od dneva prvega poskusa vročitve (to pa je 11. 4. 2014). Zato je tožba, ki jo je tožnik vložil 13. 5. 2014, prepozna, ker jo je vložil po izteku 30 dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1, ki se je iztekel dne 11. 5. (nedelja) oziroma 12. 5. 2014 (ponedeljek). Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP tožbo pravilno zavrglo kot prepozno.
odlog plačila sodne takse - sodna taksa za pritožbo
Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo okoliščin, ki opravičujejo odlog plačila sodne takse za pritožbo. Tožnik prejema delno invalidsko pokojnino v znesku 367,36 EUR mesečno in je v Poslovnem registru Slovenije vpisan kot samostojni podjetnik posameznik z dohodkom 35.857,00 EUR v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2013 ter je lastnik nepremičnine, v kateri živi. Vendar iz bilance stanja na dan 31. 12. 2013 izhaja, da ima tožnik kot s. p. za 195.535,00 EUR dolgoročnih obveznosti. Na podlagi teh okoliščin tožnik izpolnjuje pogoje za odložitev plačila sodne takse za pritožbo do izdaje odločbe sodišča, saj glede na dolgoročne obveznosti, ki jih ima, ne zmore takojšnjega plačila sodne takse. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da se plačilo sodne takse za pritožbo odloži do izdaje odločbe sodišča.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0074798
ZGD-1 263, 515, 515/6. OZ člen 6, 837. ZPP člen 7, 212.
odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora - opravljanje nalog - ravnanje v dobro družbe - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - trditveno in dokazno breme - domneva o vzročni zvezi - kršitev nalog - elementi odškodninske odgovornosti - zakonsko predvidena ekskulpacija - višina odškodnine - del kupnine - provizija za posredovanje pri prodaji nepremičnin - posredniška pogodba
Šele če iz zatrjevanih dejstev izhaja uveljavljana pravna posledica, je sodišče dolžno izvesti dokaze, predlagane v zvezi z njimi. Funkcija dokaznega postopka je v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in ne more nadomestiti trditvenega bremena strank.
Prva toženka je gospodarski subjekt, ki je dolžna dokumentacijo, ki se tiče njenega poslovanja (tudi če gre zatrjevano poslovanje za tuj račun) voditi vestno in skrbno ter jo hraniti v skladu z računovodskimi standardi.
Dokazno breme, da je prvi toženec kot direktor tožnice pri očitanih dejanjih ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, je na njem samem. Trditveno in dokazno breme glede obstoja prvih (splošnih) treh predpostavk (protipravnosti, vzročne zveze in škode) je na tožeči stranki, glede četrte predpostavke pa velja domneva, da vzrok za kršitev pogodbene obveznosti izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Poslovodja mora trditi in dokazati, da ni kršil svojih obveznosti. Odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora je strožja kot odškodninska odgovornost ostalih delavcev po delovnopravni zakonodaji, kar je glede na položaj, ki ga zasedajo, razumljivo.
Pravno dejanje pobota je izpodbojno le skupaj z drugimi pravnimi dejanji v situacijah, kadar pobot predstavlja le drugi oziroma zaključni del transakcije, za vsemi dejanji skupaj pa se skriva dogovor o nadomestni izpolnitvi.
Obravnavani pobot je nastal pred začetkom stečajnega postopka in ne more predstavljati izpodbojnega dejanja, saj se je s tem dejanjem zgolj doseglo to, do česar bi prišlo z dnem začetka stečajnega postopka na podlagi zakona.
Tožeča stranka je v konkretnem primeru v situaciji, ko naj bi se ravnala po dveh pravilih: v šestmesečnem roku naj bi vložila izpodbojno tožbo in naj bi svoje terjatve uveljavljala v novih pravdnih postopkih le, kadar je njena terjatev prerekana, sicer pa bi svoje interese uresničila po načelu koncentracije že v stečajnem postopku. V „konkurenci“ dveh pravil je treba šteti, da je tožeča stranka ravnala ustrezno z vložitvijo izpodbojne tožbe proti stečajnemu dolžniku (kjer z oblikovalnim zahtevkom uveljavlja razveljavitev učinkov izpodbijanih pravnih poslov) in to še preden je bil objavljen sklep o preizkusu terjatev nad stečajnim dolžnikom (toženo stranko), na podlagi katerega bi bilo dokončno jasno, katere terjatve so dokončno priznane ali prerekane. V slednjem primeru bi namreč tvegala zamudo šestmesečnega roka. Ker pa bi tudi v situaciji, ko je bil prej začet pravdni postopek z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko postali dajatveni deli tožbenih zahtevkov nedovoljeni, velja to tem bolj (arg. a fortiori), kadar je pravdni postopek že začet proti stečajnemu dolžniku.
tožba - umik tožbe - stroški - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta - plačilo razlike plače
Kot vrednost spornega predmeta je treba upoštevati vrednost glede na tožbeni zahtevek (kar izhaja tudi iz člena 39/1 ZPP) in ne vrednosti, ki jo je tožeča stranka označila v tožbi. Pooblaščenec tožnika je sicer v tožbi napačno označil vrednost spornega predmeta zaradi nezakonite odločbe v višini 6.469,92 EUR in zaradi izplačila razlike plače v znesku 179,72 EUR. Iz tožbenih navedb v tožbi jasno izhaja, da tožnik uveljavlja enkratni bruto znesek plačila 179,72 EUR. Zato bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka kot vrednost spornega predmeta upoštevati le višino denarnega zahtevka, ki ga je postavil tožnik in sicer 179,72 EUR ter od tega zneska odmeriti stroške postopka. Tožena stranka ni izpolnila zahtevka, kot ga je tožnik uveljavljal s tožbo, zato je tožnik dolžan toženi stranki na podlagi 158. člena povrniti stroške postopka, ker je tožbo umaknil.
pravni učinki postopka zaradi insolventnosti na postopek zavarovanja - pogojno pridobljena zastavna pravica - postopek prisilne poravnave - ustavitev postopka zavarovanja
Tako iz točke 4 tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, kot tudi iz drugega odstavka 216. člena ZFPPIPP, torej izhaja, da v postopku zavarovanja s predhodno odredbo (nepogojne) zastavne pravice ni mogoče pridobiti. Zastavna pravica obstaja pod odložnim pogojem, da bo upnik do začetka postopka insolventnosti izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v petnajstih dneh od dneva, ko je izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo (drugi odstavek 264. člena ZIZ).
plačilo razlike v plači - regres za letni dopust - odpravnina - vrnitev v prejšnje stanje - upravičenost razloga
Prvi odstavek 116. člena ZPP določa, da v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, sodišče stranki na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Bolezen je lahko razlog za vrnitev v prejšnje stanje, vendar pa mora biti nenadna in takšne vrste, da onemogoči opravo procesnega dejanja. Bolezen pooblaščenca tožene stranke ni bila taka, poleg tega pooblaščenec tožene stranke tudi ni predložil zdravniškega izvida. Zato predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.
izredna denarna socialna pomoč - namenska poraba - predložitev dokazil o porabi prejetih sredstev
Prejemnik izredne denarne socialne pomoči je dolžan pristojnemu centru za socialno delo v roku 45 dni po prejetju denarne dajatve, oz. najkasneje ob vložitvi nove vloge za izredno denarno socialno pomoč, če je ta vložena pred potekom 30-dnevnega roka, predložiti dokazila o porabi prejetih sredstev. Če tega ne stori ali pa se iz dokazil ugotovi, da pomoč ni bila namensko porabljena, ali ni bila porabljena v zakonsko določenem roku, ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči za nadaljnjih 14 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči (4. odstavek). Tožnik v roku iz 4. odstavka 34. člena ZSVarPre ni predložil dokazila o namenski porabi prejete izredne denarne socialne pomoči niti tega ni storil do ponovne vložitve vloge. Zato je sodišče prve stopnje zakonito presodilo, da je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči neutemeljen.
Da bi moral vedeti za napako je mogoče sklepati šele, če je prodajalec poznal indice, iz katerih je bilo mogoče zanesljivo in brez vsakega dvoma sklepati na obstoj napake. Ti indici morajo biti takšni, da je mogoče nedvoumno sklepati na obstoj konkretne napake, takšne, kot jo je kasneje odkril kupec, in ne kakšne drugačne napake. Zgolj splošna opozorila na možnost obstoja kakšne napake, torej še ne zadoščajo za sklepanje, da bi prodajalec moral vedeti za napako.
V skladu z 81. členom ZPIZ-1 pridobi pravico do poklicne rehabilitacije zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti ter na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 50 let starosti in ki se glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljal poln delovni čas. Drugih pogojev ZPIZ-1 za pridobitev pravice do poklicne rehabilitacije ne določa. Pri tožniku, rojenemu 3. 11. 1965, je bilo ugotovljeno, da je prišlo določenega dne zaradi poškodbe izven dela do invalidnosti II. kategorije in da se tožnik glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljal polni delovni čas. Tožnik tako izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do poklicne rehabilitacije po 81. členu ZPIZ-1, zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do poklicne rehabilitacije utemeljen.
ZZVZZ člen 34, 34/3, 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 233, 233/1. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3, 91.
bolniški stalež - nezmožnost za delo
Pri odločanju o začasni nezmožnosti za delo delavca je potrebno upoštevati tudi dokončne ugotovitve o trajni nezmožnosti za delo oziroma o preostali delovni zmožnosti v invalidskem postopku, pod pogojem, da je o omejitvah pri delu v invalidskem postopku odločeno. Ker je bilo v invalidskem postopku z dokončno odločbo ZPIZ ugotovljeno, da je tožnik trajno nezmožen za svoje dosedanje delo „varnostnik“, zmožen pa je še vedno za drugo delo z omejitvami, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za svoje dosedanje delo „varnostnik“ vse do prejema dokončne odločbe ZPIZ Slovenije.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ko je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
dodatek za pomoč in postrežbo - invalidnina - sprememba predpisa - slepa - slabovidna oseba
Tožničin predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic do invalidnine je bil vložen 29. 4. 2013, to je v času veljavnosti ZPIZ-2. Z dnevom uveljavitve tega zakona je prišlo do spremembe zakonodaje na tem področju in so upravičenci do invalidnine le zavarovanci za telesno okvaro, ki je nastala kot poškodba pri delu ali je posledica poklicne bolezni, ne pa tudi drugi zavarovanci, ki so bili do nje upravičeni po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (če je bil vzrok njihove telesne okvare tudi bolezen ali poškodba izven dela). Ker pri tožnici ne gre za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, ni upravičena do priznanja pravice do invalidnine za telesno okvaro.
Pri tožnici je podano stanje iz prvega odstavka 102. člena ZPIZ-2, saj gre za slepo ali slabovidno osebo. Takšni osebi v skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-2 pripada dodatek za pomoč in postrežbo.
Do umika tožbe s strani tožnika je prišlo zaradi izpolnitve zahtevka. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (1. odstavek 158. člena ZPP).
potni stroški - stroški prevoza na delo in z dela - kilometrina - uporaba službenega vozila
Tožnik ni uspel dokazati, da se je na delo in z dela vozil s svojim avtom. Ker je uporabljal službeno vozilo tudi za prevoze na delo, ni upravičen do povrnitve prevoznih stroškov na delo in z dela in je sodišče prve stopnje pravilno njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.
Po 130. členu ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Vendar morajo ti stroški delavcu nastati. Če delodajalec zagotovi delavcu bodisi organiziran prevoz, bodisi službeno vozilo, s katerim se delavec vozi na delo in z dela, delavec ni upravičen do povračila potnih stroškov, četudi tožena stranka s tožnikom ni sklenila pisnega sporazuma o koriščenju službenega vozila.
ZPIZ-2 v 1. odstavku 101. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Tožnica omenjena opravila še opravlja samostojno, čeprav s težavo in ob pomoči ortopedskih pripomočkov, zato niso izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odstavku 101. člena ZPIZ-2, za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil.
Delavec je upravičen do odpravnine v višini 10 povprečnih mesečnih (bruto) plač zaposlenih v Republiki Sloveniji, pri čemer je ta del odpravnine neobdavčen in od njega delodajalec ni dolžan obračunati niti davkov niti prispevkov. Od odpravnine, ki ta znesek presega, pa je treba obračunati in plačati davke in prispevke, tako da je delavec upravičen le do izplačila neto zneska ter do zamudnih obresti od neto zneska.
stvarna pristojnost - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - delo po podjemni pogodbi
Ob ugotovitvi, da tožnik dela pri prvo toženi stranki ni opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak na podlagi pogodbe civilnega prava (podjemne pogodbe) in torej ni bil v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti, in sicer Okrožno sodišče v Ljubljani.