neupravičena pridobitev - uporabnina za nepremičnino - preprečitev souporabe nepremičnine - zahteva za souporabo nepremičnine
Za utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine za solastno nepremičnino mora tožnik zatrjevati in dokazati, da mu je solastnik souporabo na jasen način preprečil in da je na jasen in nedvoumen način zahteval souporabo nazaj.
STEČAJNO PRAVO – USTAVNO PRAVO – MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL0081450
EKČP člen 6. URS člen 22. ZFPPIPP člen 44b, 44b/2, 44c, 44c/1, 44r, 44o, 44t, 457, 457/1, 466, 466/1, 479.
postopek preventivnega prestrukturiranja - sporazum o finančnem prestrukturiranju - upnik s statusom tuje pravne osebe - priznanje tuje sodne odločbe - splošna pravna načela - načela mednarodnega prava
Tuji upnik ima v domačem postopku preventivnega prestrukturiranja, ki ga vodi sodišče Republike Slovenije s smiselno uporabo določb tretjega poglavja tega zakona, enak položaj in enake pravice opravljati procesna dejanja v tem postopku kot domači upniki.
V ZFPPIPP kot specialnem predpisu, je določena večina soglasij upnikov, na podlagi katerih sporazum začne veljati tudi za upnike, ki sporazuma niso podpisali. Določila pogodbenega prava, po katerih pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki, ne pridejo v poštev. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je kršeno načelo pogodbene svobode in splošna načela zasebnega prava, o učinkovanju pogodb med pogodbenima strankama.
Postopek preventivnega prestrukturiranja je namenjen odpravi vzrokov, zaradi katerih bi lahko dolžnik postal insolventen. Z uresničitvijo namena tega postopka, pa je boljši tudi upnikov položaj. Če bi bil začet drug postopek zaradi insolventnosti (predvsem stečajni postopek), bi se upnikov položaj lahko še bistveno poslabšal. Zato sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenemu razlogu, da je v ZFPPIPP določen postopek preventivnega prestrukturiranja v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli in univerzalnimi pravnimi dokumenti.
odškodnina zaradi manjvrednosti nepremičnine - škoda, ki izhaja iz zakonite dejavnosti - onemogočitev dostopa do nepremičnine
Po oceni sodišča druge stopnje navedena zakonska določba v obravnavani zadevi ni uporabljiva. Določba tretjega odstavka 133. člena OZ predstavlja posebnost odškodninskega prava, ki določa obveznost povračila škode, pa čeprav ta izhaja iz opravljanja zakonite (splošno koristne) dejavnosti - gre za civilno pravno različico sodobnega načela varstva okolja: „povzročitelj obremenitve plača“ in za presojo, ali je nastala oziroma nastaja škoda, ki presega normalne oziroma običajne meje.
Za takšno situacijo, ki bi jo bilo mogoče umestiti pod navedeno zakonsko normo, pa v obravnavani zadevi ne gre. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, ima tožnica zagotovljen dostop do svojih nepremičnin z javne ceste, zgolj dejstvo, da (zaradi spremembe prometne ureditve) nima več možnosti krožnega dostopa do svojih nepremičnin in mora med drugim sama (na svojih nepremičninah) zagotoviti prostor za parkiranje vozil, pa še ne dopušča zaključka, da ji pripada odškodnina zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnin.
Glede na to, da tožena stranka (delodajalec) ni v roku odgovorila na tožbo, je sodišče prve stopnje moralo šteti za resnično, da tožnica v spornem obdobju ni v celoti prejela plač, regresa za letni dopust za leta 2011, 2012 in 2013 ter dodatkov k plači za delo v posebnih pogojih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Okoliščina, da je bil nad toženo stranko po vložitvi tožbe začet postopek prisilne poravnave, ne vpliva na odločitev v tem sporu. Zaradi začetka postopka prisilne poravnave ne pride do prekinitve postopka. Le v primeru, če bi prišlo do pravnomočnosti sklepa o prisilni poravnavi še pred izdajo izpodbijane zamudne sodbe, bi sodišče prve stopnje moralo izdati sklep o zavrženju tožbe, vendar pa se to v tej zadevi ni zgodilo. V skladu s 1. odstavkom 215. člena ZFPPIPP šele s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ, in sicer glede zneska navadne terjatve iz 4. odstavka 112. člena ZFPPIPP v višjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi in pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi ter glede obresti od zneska te terjatve po višji obrestmi meri od obrestne mere, določene v potrjeni prisilni poravnavi.
sodba presenečenja - načelo odprtega sojenja - materialno procesno vodstvo
Nobena od strank ni zatrjevala, da je pogodba, na podlagi katere zahteva tožeča stranka plačilo, nična, prav tako pa ni nobena stranka podala drugih trditev, iz katerih bi takšno dejstvo lahko izhajalo. Ničnost podjemne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, je sodišče ugotavljalo samo, mimo navedb strank, zaradi česar je podana kršitev člena 7/1 ZPP, pa ne gre za primer iz člena 7/2 ZPP. Z izvajanjem dokazov se manjkajočih trditev ne da nadomestiti, pa tudi sicer iz nobenega od izvedenih dokazov stranki nista mogli sklepati, da bo sodišče kot pravno podlago za odločitev v izpodbijani sodbi uporabilo določbe o ničnosti. Ker je sodišče prve stopnje kot odločilno ugotovilo dejstvo, katerega nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, in nanj oprlo svojo odločitev, je s takšnim ravnanjem strankama odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem kršilo pravico do izjave v postopku. S tem je sodišče absolutno bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče krši pravico do izjave, če stranki ne razkrije svojega pravnega stališča in ji s tem tudi ne da možnosti, da se glede tega izjavi (navaja dejstva, ki so pomembna za to drugačno pravno podlago). Sodišče je namreč dolžno strankam omogočiti, da spoznajo, po katerih pravnih normah namerava sodišče odločiti v sporu in jim tako omogočiti, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva; teorija govori o načelu odprtega sojenja oziroma o tem, da naj sodba ne bo presenečenje za stranki. Materialno procesno vodstvo zadeva le pomembna dejstva in potrebna dokazila v zvezi s takimi dejstvi. Zato neizogibno vpliva na izid pravde. Če ne bi vplivalo, sploh ne bi bilo potrebno. Sodišče mora dejansko stanje, ki so ga navedle stranke, preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Če se pri tem izkaže, da je dejansko stanje navedeno pomanjkljivo, mora stranko opozoriti na možnost drugačne kvalifikacije in jo spodbuditi k dopolnitvi dejstev. Sodišče je dolžno samostojno ugotavljati, ali v tožbi zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli izmed za obravnavani primer v poštev prihajajočih pravnih norm. To velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno relevantnega dejstva ne navede. Ta dolžnost velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenca odvetnika.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014173
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - nesrečno naključje
Tožnica (učiteljica) se je poškodovala na delu. Pri varstvu učencev podaljšanega bivanja ji je v telovadnici v glavo priletela žoga. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Po uveljavljeni sodni praksi žoga ni nevarna stvar, igra z žogo pa ne nevarna dejavnost. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da drugi toženi stranki ni možno očitati krivdne odgovornosti za škodo, saj ta ni kršila nobenega predpisa s področja varnosti in zdravja pri delu. Igra z žogo je vedno do neke mere nepredvidljiva. Tožnica bi zato morala računati s tem, da lahko žoga prileti tudi v tisti del telovadnice, v katerem se je gibala sama, zlasti zato, ker se ji je podobna nezgoda v preteklosti že pripetila. Zato je tožničin odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnjen.
Tožena stranka je v podani izredni odpovedi tožniku očitala protipravno odtujitev rezalk. Ker očitane kršitve ni dokazala, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Izpodbijana odpoved je bila tožniku vročena 20. 11. 2013, zato tožnik nima pravnega interesa za del zahtevka, ki se nanaša na obstoj (trajanje) delovnega razmerja pred tem datumom za polni delovni čas 40 ur na teden in priznanje pravic za to obdobje. Iz navedb tožnika in izvedenih dokazov ne izhaja, da so mu bile pred 20. 11. 2013 ogrožene ali celo kršene pravice iz delovnega razmerja. Zato je potrebno tožbo v tem delu zavreči (354. člen ZPP).
Delavec lahko sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci in tako doseže poln delovni čas, določen z zakonom (prvi odstavek 66. člena ZDR-1). Ker je bil tožnik v vmesnem obdobju zaposlen pri drugih delodajalcih za krajši delovni čas od polnega, je upravičen do priznanja vseh pravic do polnega delovnega časa. Če sodišče tožniku tega ne bi priznalo, ne bi v celoti vzpostavilo stanja, ki bi obstajalo brez nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in bi to lahko imelo za tožnika tudi negativne posledice na pokojninskem področju.
Obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi predstavlja dokaz o prejemu sodne pošiljke. Ima vse elemente javne listine, zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njem potrjeno. Ta dokaz je sicer mogoče ovreči, vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njegovo neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke.
ZPP člen 182, 182/3. ZDR člen 72, 72-6, 75, 75-1, 111, 111-1, 111-2, 118.
eventualna kumulacija zahtevkov - navidezna kumulacija zahtevkov - absolutna bistvena kršitev - nasprotje v izreku - odpoklic s funkcije - prokurist - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza
Tožbeni zahtevek za reintegracijo, reparacijo in sodno razvezo na način, kot ga uveljavlja tožeča stranka v obravnavanem sporu (primarni in podredni tožbeni zahtevek), ni oblikovan v skladu z določbo 182. člena ZPP, ker se tožbena zahtevka prekrivata in gre pri podrednem zahtevku v pretežnem delu le za navidezno eventualno kumulacijo zahtevkov. Ker je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe nekritično sledilo napačno uveljavljani eventualni kumulaciji zahtevkov tožnika in ločeno odločalo o obeh zahtevkih v celoti, čeprav se zahtevka razlikujeta le v delu, v katerem tožnik uveljavlja vrnitev na delo (reintegracijo) oziroma odškodnino zaradi sodne razveze in glede reparacijskega zahtevka za določeno obdobje (to je od dneva odločitve sodišča prve stopnje do vrnitve nazaj na delo), je v izreku podano nasprotje in se sodba v tem delu ne da preizkusiti. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Zmotno je stališče tožene stranke, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ob odpoklicu tožnika s funkcije prokurista ni (bila) potrebna, ker je tožniku delovno razmerje prenehalo že z dnem odpoklica in da zato tudi dejstvo, da je bilo v predhodnem individualnem delovnem sporu ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nima nobenih posledic. S sklenitvijo individualne pogodbe o zaposlitvi za funkcijo prokurista je bil urejen položaj tožeče stranke kot prokurista (zastopnika družbe), kakor tudi položaj tožeče stranke kot delavca v delovnem razmerju z delodajalcem. Z odpoklicem (iz krivdnih razlogov) je tožeči stranki prenehala le funkcija prokurista, ne pa tudi delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožeči stranki 8. 1. 2009 nezakonito prenehalo delovno razmerje, ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2009 nezakonita in ji od tega dne dalje priznalo obstoj delovnega razmerja.
Tako iz točke 4 tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, kot tudi iz drugega odstavka 216. člena ZFPPIPP, torej izhaja, da v postopku zavarovanja s predhodno odredbo (nepogojne) zastavne pravice ni mogoče pridobiti. Zastavna pravica obstaja pod odložnim pogojem, da bo upnik do začetka postopka insolventosti izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v petnajstih dneh od dneva, ko je izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo (drugi odstavek 264. člena ZIZ).
podjemna pogodba – delna neizpolnitev – stvarne napake – pregled izvršenega dela – napake izvršenega posla – naročnikove pravice glede napak izvršenega posla – grajanje napak
OZ na nobenem mestu ne opredeljuje, kaj je napaka in kaj je delna neizpolnitev. Norme o podjemni pogodbi na nobenem mestu sploh ne poznajo pojma delne neizpolnitve. Splošni del OZ ga pozna in ureja le zelo skromno v členu OZ, ki ga ni mogoče uporabiti v tem sporu, saj dolžnik ni dolgoval deljive obveznosti, temveč konkretno („species“). Če torej dolžnik dolguje konkretno dajatev ali storitev, ne nastanejo pravne posledice delne neizpolnitve, temveč tiste za napake, če je napaka v količini hkrati po svoji vsebini tudi napaka v kakovosti, torej takrat, kadar enega in drugega ni mogoče ločiti. To pač zato, da se z morebitnim očitkom delne neizpolnitve ne bi obšle stroge določbe OZ o stvarnih napakah.
ponarejanje listin – pojem listine – uporaba motornega vozila s šasijo brez številk – razlogi za preklic pogojne obsodbe
Glede na to, da je obtoženi v cestnem prometu ob kontroli policistov uporabljal motorno kolo z vgrajeno šasijo brez številk, je izpolnil znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1.
Zahteva za priznanje pravice do invalidnine na temelju telesne okvare je bila v predsodnem upravnem postopku vložena 14. 10. 2013. To je v času, ko je že veljal in se uporabljal ZPIZ-2. Pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica bolezni, ZPIZ-2 ne zagotavlja več. Po prehodni določbi 403. člena ZPIZ-2 je namreč pravica do invalidnine zagotovljena le še za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Vzrok tožničine telesne okvare je bolezen in ne poškodba pri delu ali poklicna bolezen, zato sta zavrnilna posamična akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo, ugotovitev višje stopnje telesne okvare in priznanje pravice do invalidnine pa je utemeljeno zavrnjen.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. S tem, ko je odločba postala pravnomočna, sta posamična upravna akta, ki jih tožnica izpodbija v tem socialnem sporu, izgubila vsakršni pravni učinek. Tožnica si namreč v nobenem primeru ne bi mogla izboljšati pravnega položaja ali pridobiti več ali drugače, kot je bilo odločeno oziroma kot je je pridobila s pravnomočno odločbo. Zato je njena tožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa zakonito zavržena (274. člen ZPP).
potni stroški - stroški prevoza na delo in z dela - kilometrina - uporaba službenega vozila
Tožnik ni uspel dokazati, da se je na delo in z dela vozil s svojim avtom. Ker je uporabljal službeno vozilo tudi za prevoze na delo, ni upravičen do povrnitve prevoznih stroškov na delo in z dela in je sodišče prve stopnje pravilno njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.
Po 130. členu ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Vendar morajo ti stroški delavcu nastati. Če delodajalec zagotovi delavcu bodisi organiziran prevoz, bodisi službeno vozilo, s katerim se delavec vozi na delo in z dela, delavec ni upravičen do povračila potnih stroškov, četudi tožena stranka s tožnikom ni sklenila pisnega sporazuma o koriščenju službenega vozila.
ZPIZ-2 v 1. odstavku 101. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Tožnica omenjena opravila še opravlja samostojno, čeprav s težavo in ob pomoči ortopedskih pripomočkov, zato niso izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odstavku 101. člena ZPIZ-2, za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil.
ZST-1 člen 12, 12/1, 12/2, 12/3. ZPP člen 108, 108/1.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - pisna izjava o premoženjskem stanju - nepopolna vloga
Sodišče prve stopnje bi moralo s predlogom dolžnika za oprostitev plačila sodne takse za ugovor, ker mu predpisana izjava o premoženjskem stanju ni bila priložena, ravnati kot z nepopolno vlogo in ga najprej pozvati na njeno dopolnitev.
Da bi moral vedeti za napako je mogoče sklepati šele, če je prodajalec poznal indice, iz katerih je bilo mogoče zanesljivo in brez vsakega dvoma sklepati na obstoj napake. Ti indici morajo biti takšni, da je mogoče nedvoumno sklepati na obstoj konkretne napake, takšne, kot jo je kasneje odkril kupec, in ne kakšne drugačne napake. Zgolj splošna opozorila na možnost obstoja kakšne napake, torej še ne zadoščajo za sklepanje, da bi prodajalec moral vedeti za napako.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006176
KZ-1 člen 47, 47/3, 47/4, 186, 186/1, 186/3. ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – ni razlogov o odločilnih dejstvih – odločba o kazenski sankciji – izrek glavne in stranske kazni – odmera kazni – višina dnevnega zneska – kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami – zakonski znaki kaznivega dejanja
Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je sodišče prve stopnje na naroku za izrek kazenske sankcije v dokazne namene izvedlo dokaz z zaslišanjem obtoženca in z vpogledom v izpisek iz kazenske evidence, vendar izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kako je ocenilo zagovor obtoženca, torej kako je presodilo dokaz, ki ga je izvedlo zaradi ugotovitve dejstev pomembnih za izrek kazenske sankcije.