izredna denarna socialna pomoč - namenska poraba - predložitev dokazil o porabi prejetih sredstev
Prejemnik izredne denarne socialne pomoči je dolžan pristojnemu centru za socialno delo v roku 45 dni po prejetju denarne dajatve, oz. najkasneje ob vložitvi nove vloge za izredno denarno socialno pomoč, če je ta vložena pred potekom 30-dnevnega roka, predložiti dokazila o porabi prejetih sredstev. Če tega ne stori ali pa se iz dokazil ugotovi, da pomoč ni bila namensko porabljena, ali ni bila porabljena v zakonsko določenem roku, ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči za nadaljnjih 14 mesecev po mesecu prejema izredne denarne socialne pomoči (4. odstavek). Tožnik v roku iz 4. odstavka 34. člena ZSVarPre ni predložil dokazila o namenski porabi prejete izredne denarne socialne pomoči niti tega ni storil do ponovne vložitve vloge. Zato je sodišče prve stopnje zakonito presodilo, da je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči neutemeljen.
potni stroški - stroški prevoza na delo in z dela - kilometrina - uporaba službenega vozila
Tožnik ni uspel dokazati, da se je na delo in z dela vozil s svojim avtom. Ker je uporabljal službeno vozilo tudi za prevoze na delo, ni upravičen do povrnitve prevoznih stroškov na delo in z dela in je sodišče prve stopnje pravilno njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.
Po 130. členu ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Vendar morajo ti stroški delavcu nastati. Če delodajalec zagotovi delavcu bodisi organiziran prevoz, bodisi službeno vozilo, s katerim se delavec vozi na delo in z dela, delavec ni upravičen do povračila potnih stroškov, četudi tožena stranka s tožnikom ni sklenila pisnega sporazuma o koriščenju službenega vozila.
ZZVZZ člen 34, 34/3, 80, 80/2, 81, 81/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 233, 233/1. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3, 91.
bolniški stalež - nezmožnost za delo
Pri odločanju o začasni nezmožnosti za delo delavca je potrebno upoštevati tudi dokončne ugotovitve o trajni nezmožnosti za delo oziroma o preostali delovni zmožnosti v invalidskem postopku, pod pogojem, da je o omejitvah pri delu v invalidskem postopku odločeno. Ker je bilo v invalidskem postopku z dokončno odločbo ZPIZ ugotovljeno, da je tožnik trajno nezmožen za svoje dosedanje delo „varnostnik“, zmožen pa je še vedno za drugo delo z omejitvami, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za svoje dosedanje delo „varnostnik“ vse do prejema dokončne odločbe ZPIZ Slovenije.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ko je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
ZPIZ-2 v 1. odstavku 101. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Tožnica omenjena opravila še opravlja samostojno, čeprav s težavo in ob pomoči ortopedskih pripomočkov, zato niso izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odstavku 101. člena ZPIZ-2, za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0074798
ZGD-1 263, 515, 515/6. OZ člen 6, 837. ZPP člen 7, 212.
odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora - opravljanje nalog - ravnanje v dobro družbe - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - trditveno in dokazno breme - domneva o vzročni zvezi - kršitev nalog - elementi odškodninske odgovornosti - zakonsko predvidena ekskulpacija - višina odškodnine - del kupnine - provizija za posredovanje pri prodaji nepremičnin - posredniška pogodba
Šele če iz zatrjevanih dejstev izhaja uveljavljana pravna posledica, je sodišče dolžno izvesti dokaze, predlagane v zvezi z njimi. Funkcija dokaznega postopka je v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in ne more nadomestiti trditvenega bremena strank.
Prva toženka je gospodarski subjekt, ki je dolžna dokumentacijo, ki se tiče njenega poslovanja (tudi če gre zatrjevano poslovanje za tuj račun) voditi vestno in skrbno ter jo hraniti v skladu z računovodskimi standardi.
Dokazno breme, da je prvi toženec kot direktor tožnice pri očitanih dejanjih ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, je na njem samem. Trditveno in dokazno breme glede obstoja prvih (splošnih) treh predpostavk (protipravnosti, vzročne zveze in škode) je na tožeči stranki, glede četrte predpostavke pa velja domneva, da vzrok za kršitev pogodbene obveznosti izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Poslovodja mora trditi in dokazati, da ni kršil svojih obveznosti. Odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora je strožja kot odškodninska odgovornost ostalih delavcev po delovnopravni zakonodaji, kar je glede na položaj, ki ga zasedajo, razumljivo.
Zahteva za priznanje pravice do invalidnine na temelju telesne okvare je bila v predsodnem upravnem postopku vložena 14. 10. 2013. To je v času, ko je že veljal in se uporabljal ZPIZ-2. Pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica bolezni, ZPIZ-2 ne zagotavlja več. Po prehodni določbi 403. člena ZPIZ-2 je namreč pravica do invalidnine zagotovljena le še za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Vzrok tožničine telesne okvare je bolezen in ne poškodba pri delu ali poklicna bolezen, zato sta zavrnilna posamična akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo, ugotovitev višje stopnje telesne okvare in priznanje pravice do invalidnine pa je utemeljeno zavrnjen.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. S tem, ko je odločba postala pravnomočna, sta posamična upravna akta, ki jih tožnica izpodbija v tem socialnem sporu, izgubila vsakršni pravni učinek. Tožnica si namreč v nobenem primeru ne bi mogla izboljšati pravnega položaja ali pridobiti več ali drugače, kot je bilo odločeno oziroma kot je je pridobila s pravnomočno odločbo. Zato je njena tožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa zakonito zavržena (274. člen ZPP).
stvarna pristojnost - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - delo po podjemni pogodbi
Ob ugotovitvi, da tožnik dela pri prvo toženi stranki ni opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak na podlagi pogodbe civilnega prava (podjemne pogodbe) in torej ni bil v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti, in sicer Okrožno sodišče v Ljubljani.
zamudna sodba - pogoji za izdajo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine upoštevalo le dobo zaposlitve pri toženi stranki, ker tožnica ni izkazala pravnega nasledstva med A. d. o. o. v stečaju in toženo stranko. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je delno zavrnilno sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča iz dejstev, ki jih je tožnica navedla v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za izplačilo odpravnine v znesku 2.546,90 EUR. Tožnica je v tožbi navedla, da ji je tožena stranka priznala zgolj odpravnino v višini 1/5 osnove za štiri leta zaposlitve, kljub temu da je bila pri njenem pravnem predniku zaposlena več kot 10 let. Ker so bili za izdajo zamudne sodbe tudi v zvezi s tem delom tožničinega tožbenega zahtevka izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tudi delu zahtevka, ki se je nanašal na plačilo odpravnine v višini 1/4 osnove za delovno dobo pri toženi stranki in njenih prednikih.
ZPP člen 182, 182/3. ZDR člen 72, 72-6, 75, 75-1, 111, 111-1, 111-2, 118.
eventualna kumulacija zahtevkov - navidezna kumulacija zahtevkov - absolutna bistvena kršitev - nasprotje v izreku - odpoklic s funkcije - prokurist - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza
Tožbeni zahtevek za reintegracijo, reparacijo in sodno razvezo na način, kot ga uveljavlja tožeča stranka v obravnavanem sporu (primarni in podredni tožbeni zahtevek), ni oblikovan v skladu z določbo 182. člena ZPP, ker se tožbena zahtevka prekrivata in gre pri podrednem zahtevku v pretežnem delu le za navidezno eventualno kumulacijo zahtevkov. Ker je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe nekritično sledilo napačno uveljavljani eventualni kumulaciji zahtevkov tožnika in ločeno odločalo o obeh zahtevkih v celoti, čeprav se zahtevka razlikujeta le v delu, v katerem tožnik uveljavlja vrnitev na delo (reintegracijo) oziroma odškodnino zaradi sodne razveze in glede reparacijskega zahtevka za določeno obdobje (to je od dneva odločitve sodišča prve stopnje do vrnitve nazaj na delo), je v izreku podano nasprotje in se sodba v tem delu ne da preizkusiti. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Zmotno je stališče tožene stranke, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ob odpoklicu tožnika s funkcije prokurista ni (bila) potrebna, ker je tožniku delovno razmerje prenehalo že z dnem odpoklica in da zato tudi dejstvo, da je bilo v predhodnem individualnem delovnem sporu ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nima nobenih posledic. S sklenitvijo individualne pogodbe o zaposlitvi za funkcijo prokurista je bil urejen položaj tožeče stranke kot prokurista (zastopnika družbe), kakor tudi položaj tožeče stranke kot delavca v delovnem razmerju z delodajalcem. Z odpoklicem (iz krivdnih razlogov) je tožeči stranki prenehala le funkcija prokurista, ne pa tudi delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožeči stranki 8. 1. 2009 nezakonito prenehalo delovno razmerje, ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2009 nezakonita in ji od tega dne dalje priznalo obstoj delovnega razmerja.
Tako iz točke 4 tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, kot tudi iz drugega odstavka 216. člena ZFPPIPP, torej izhaja, da v postopku zavarovanja s predhodno odredbo (nepogojne) zastavne pravice ni mogoče pridobiti. Zastavna pravica obstaja pod odložnim pogojem, da bo upnik do začetka postopka insolventosti izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v petnajstih dneh od dneva, ko je izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo (drugi odstavek 264. člena ZIZ).
verzijski zahtevek - verzija - odškodninski zahtevek
Pogoj za verzijski zahtevek so obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega posla. Pri odškodninskem zahtevku se v nasprotju z verzijskim zahtevkom izhaja zgolj iz prikrajšanja ene stranke, saj okoriščenja druge stranke pravni red ne zahteva, podane pa morajo biti vse prvine odškodninske odgovornosti.
Da bi moral vedeti za napako je mogoče sklepati šele, če je prodajalec poznal indice, iz katerih je bilo mogoče zanesljivo in brez vsakega dvoma sklepati na obstoj napake. Ti indici morajo biti takšni, da je mogoče nedvoumno sklepati na obstoj konkretne napake, takšne, kot jo je kasneje odkril kupec, in ne kakšne drugačne napake. Zgolj splošna opozorila na možnost obstoja kakšne napake, torej še ne zadoščajo za sklepanje, da bi prodajalec moral vedeti za napako.
tožba - umik tožbe - stroški - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta - plačilo razlike plače
Kot vrednost spornega predmeta je treba upoštevati vrednost glede na tožbeni zahtevek (kar izhaja tudi iz člena 39/1 ZPP) in ne vrednosti, ki jo je tožeča stranka označila v tožbi. Pooblaščenec tožnika je sicer v tožbi napačno označil vrednost spornega predmeta zaradi nezakonite odločbe v višini 6.469,92 EUR in zaradi izplačila razlike plače v znesku 179,72 EUR. Iz tožbenih navedb v tožbi jasno izhaja, da tožnik uveljavlja enkratni bruto znesek plačila 179,72 EUR. Zato bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka kot vrednost spornega predmeta upoštevati le višino denarnega zahtevka, ki ga je postavil tožnik in sicer 179,72 EUR ter od tega zneska odmeriti stroške postopka. Tožena stranka ni izpolnila zahtevka, kot ga je tožnik uveljavljal s tožbo, zato je tožnik dolžan toženi stranki na podlagi 158. člena povrniti stroške postopka, ker je tožbo umaknil.
Pravno dejanje pobota je izpodbojno le skupaj z drugimi pravnimi dejanji v situacijah, kadar pobot predstavlja le drugi oziroma zaključni del transakcije, za vsemi dejanji skupaj pa se skriva dogovor o nadomestni izpolnitvi.
Obravnavani pobot je nastal pred začetkom stečajnega postopka in ne more predstavljati izpodbojnega dejanja, saj se je s tem dejanjem zgolj doseglo to, do česar bi prišlo z dnem začetka stečajnega postopka na podlagi zakona.
Tožeča stranka je v konkretnem primeru v situaciji, ko naj bi se ravnala po dveh pravilih: v šestmesečnem roku naj bi vložila izpodbojno tožbo in naj bi svoje terjatve uveljavljala v novih pravdnih postopkih le, kadar je njena terjatev prerekana, sicer pa bi svoje interese uresničila po načelu koncentracije že v stečajnem postopku. V „konkurenci“ dveh pravil je treba šteti, da je tožeča stranka ravnala ustrezno z vložitvijo izpodbojne tožbe proti stečajnemu dolžniku (kjer z oblikovalnim zahtevkom uveljavlja razveljavitev učinkov izpodbijanih pravnih poslov) in to še preden je bil objavljen sklep o preizkusu terjatev nad stečajnim dolžnikom (toženo stranko), na podlagi katerega bi bilo dokončno jasno, katere terjatve so dokončno priznane ali prerekane. V slednjem primeru bi namreč tvegala zamudo šestmesečnega roka. Ker pa bi tudi v situaciji, ko je bil prej začet pravdni postopek z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko postali dajatveni deli tožbenih zahtevkov nedovoljeni, velja to tem bolj (arg. a fortiori), kadar je pravdni postopek že začet proti stečajnemu dolžniku.
plačilo razlike v plači - regres za letni dopust - odpravnina - vrnitev v prejšnje stanje - upravičenost razloga
Prvi odstavek 116. člena ZPP določa, da v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, sodišče stranki na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Bolezen je lahko razlog za vrnitev v prejšnje stanje, vendar pa mora biti nenadna in takšne vrste, da onemogoči opravo procesnega dejanja. Bolezen pooblaščenca tožene stranke ni bila taka, poleg tega pooblaščenec tožene stranke tudi ni predložil zdravniškega izvida. Zato predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen.
ZPP člen 149, 149/1, 149/6, 149/8. ZDR člen 85, 85/2, 110.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vabilo na zagovor - vročitev - vročilnica - napaka pri izpolnjevanju vročilnice
Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da mu vabilo na zagovor ni bilo vročeno dne 20. 2. 2012, ker mu ni bilo vročeno v skladu s pravili ZDR in ZPP (datum vročitve na vročilnici je vpisal vročevalec in ne tožnik, datum je zapisan s številkami, ne z besedo). Delodajalec mora delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor, kar pa ne pomeni, da mora to storiti na vročilnici, ki je po ZPP namenjena za vročanje sodnih pisanj, temveč lahko to stori na kakšen drug ustrezen način. Sicer pa že določilo šestega odstavka 149. člena ZPP vsebuje pravila za primer, ko je v vročilnici netočno zapisan datum vročitve. V takšnih primerih se pisanja ne štejejo za nevročeno, temveč se šteje, da je bila vročitev opravljena tistega dne, ko je bilo pisanje dejansko vročeno. Vročitev se lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi in napaka pri izpolnjevanju vročilnice (da je datum vročitve na vročilnici zapisal vročevalec in ne tožnik) nima za posledico domnevne nevročitve, kot to zmotno zatrjuje tožnik.
Kljub temu, da je z izpodbijano asignacijo in verižno kompenzacijo prišlo do kršitve načela sočasnosti izpolnitev dvostranske pogodbe, saj je tožena stranka svoje nasprotne storitve opravila pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika, pa je tožena stranka tekom postopka dokazala, da je tožeča svojo izpolnitev opravila v roku, ki je veljal med pravdnima strankama za običajen rok izpolnitve obveznosti. Tožeča stranka je namreč tudi v letu 2011 in 2012 s precejšnjo zamudo plačevala svoje obveznosti (večinoma od enega do tri mesece), kar pomeni, da je tudi izpolnitve s sklenjeno asignacijo in verižno kompenzacijo opravila v tem običajnem roku. Dogovorjen plačilni rok 30 dni, kot je bil sporazumno določen v pogodbi o poslovnem sodelovanje in naveden na izdanih računih, ne pomeni običajnosti plačila v tem roku. Če so zamude s plačilom redne, kot so bile pri tožeči stranki (ki je večino računov plačevala izven dogovorjenega roka), postanejo takšna, z zamudo izvršena plačila, običajna, saj so se kot takšna izoblikovala v daljši poslovni praksi med strankama.