Delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Judikat C-232/20 ponuja nekaj izhodišč, ki so v pomoč presoji stalnega oziroma začasnega položaja agencijskega delavca. Država članica lahko npr. v nacionalnem pravu določi natančno trajanje, po preteku katerega napotitve ni več mogoče šteti za začasno. Če takega trajanja ne določi (kar velja tudi za ureditev v ZDR-1), ga mora določiti nacionalno sodišče v vsakem primeru posebej in glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja. Indic za zlorabo napotitve je npr., če napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v isto podjetje uporabnika pripeljejo do trajanja dela v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja, mogoče razumno šteti za začasno v smislu Direktive.
Druga toženka je s trditvami o stanju VTV in sklenjenih Okvirnih sporazumih za napotitev delavcev k uporabniku dokazovala zakonito uporabo agencijske delovne sile, vendar ta dejstva utemeljujejo ravno nasproten pravni zaključek. S sporazumi, sklenjenimi z agencijami v letu 2020, si je druga toženka zagotovila (vsaj) 120 agencijskih delavcev VTV, s sporazumom, sklenjenim s prvo toženko v letu 2022 za dobo štirih let, pa (vsaj) 149 takih delavcev. Ključnega pomena je nedovoljen učinek, ki si ga je zagotovila preko opisanega sodelovanja z agencijami, tj. zagotovitev večine potrebne delovne sile, ki jo je potrebovala za opravljanje dela VTV nepretrgoma in v daljšem obdobju, katerega po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razumno šteti zgolj za začasnega v smislu Direktive. Opravljanje dela VTV s pretežno napotenimi delavci se je pri drugi toženki ustalilo kot pravilo.
Nihanje v pretovoru (oziroma negotovost poslovanja) je poslovni riziko (vsakega) delodajalca, ki ga ne more zakonito uravnavati na način, da na posameznem delovnem mestu dolgoročno (izven razumnih časovnih okvirov) in pretežno zaposluje agencijsko delovno silo.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bila opredelitev prve toženke kot tožnikove dejanske delodajalke ustrezna le, če bi tožniku res zagotavljala začasno delo pri uporabnikih. Ker temu ni bilo tako, je treba zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje druga toženka.
Delo preko agencije za zagotavljanje začasnega dela pri istem podjetju uporabniku ne sme postati stalen položaj delavca, zaposlenega pri agenciji. Judikat C-232/20 ponuja nekaj izhodišč, ki so v pomoč presoji stalnega oziroma začasnega položaja agencijskega delavca. Država članica lahko npr. v nacionalnem pravu določi natančno trajanje, po preteku katerega napotitve ni več mogoče šteti za začasno. Če takega trajanja ne določi (kar velja tudi za ureditev v ZDR-1), ga mora določiti nacionalno sodišče v vsakem primeru posebej in glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja. Indic za zlorabo napotitve je npr., če napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, v isto podjetje uporabnika pripeljejo do trajanja dela v tem podjetju, ki je daljše od tistega, ki ga je glede na vse upoštevne okoliščine, ki zajemajo zlasti posebnosti sektorja, mogoče razumno šteti za začasno v smislu Direktive.
Opredelitev tretje in prve toženke kot tožnikove dejanske delodajalke bi bila ustrezna le, če bi tožniku res zagotavljali začasno delo pri uporabnikih. Ker temu ni bilo tako, je treba zlorabo, kakršna je bila ugotovljena v tem sporu, pravilno (in tudi pravično) pravno sanirati tako, da se za dejansko delodajalko tožnika šteje že od samega začetka uporabe njegovega dela dalje druga toženka.
Toženka ni dokazala, da je zaradi ukinitve produkcijske enote programa A. in s tem tudi oddaje G. prenehala potreba po delu tožnice, saj pogodba ni bila vezana izključno na delo produkcijske enote programa A. Poleg tega toženka ni dokazala niti tega, da tudi širše ni bilo potrebe po delu tožnice pod pogoji njene pogodbe o zaposlitvi. Izvedeni dokazi potrjujejo navideznost poslovnega razloga.
Zavezanka za plačilo sodne takse je na podlagi drugega odstavka 3. člena ZST-1 po tarifni številki 2311 ZST-1 toženka, saj je tožnik s svojim tožbenim zahtevkom uspel v celoti, toženka pa s svojim pobotnim ugovorom ni uspela.
ZIS in KPGIT zgolj določata, da se napitnina deli med zaposlene, ne določata pa načina delitve. Glede ključa delitve ZIS napotuje na panožno kolektivno pogodbo, tj. KPGIT (četrti odstavek 91. člena ZIS), slednja pa le primeroma našteje kriterije, ki jih lahko delodajalci upoštevajo ob ureditvi tega vprašanja v podjetniških kolektivnih pogodbah oziroma splošnih aktih (tretji odstavek 73. člena KPGIT, ki se je uporabljala do 31. 12. 2024 oziroma drugi odstavek 75. člena KPGIT, ki se uporablja od 1. 1. 2025). Način delitve napitnine se tako določi v podjetniški kolektivni pogodbi, tožniku pa napitnina glede na Prilogo št. 5 PKP ne pripada.
Delodajalec odgovarja delavcu za škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, oziroma za škodo, ki mu jo povzroči delodajalec s kršenjem pravic iz delovnega razmerja po splošnih pravilih civilnega prava (179. člena ZDR-1). Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjene vse predpostavke kumulativno, med drugim tudi protipravnost. Tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja toženke ne glede na ugotovljeno neskladnost ureditve načina delitve napitnin v Prilogi št. 5 PKP z ZIS in KPGIT.
Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na pravnomočno sodbo, izdano v delovnem sporu, v katerem je sodišče tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zavrnilo. Ker je bilo pravnomočno razsojeno, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi odpovedana zakonito, v socialnem postopku v katerem se presoja pravilnost in zakonitost odločb o lastnosti zavarovanca ne more doseči drugačnega rezultata z zatrjevanjem, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 28. 5. 2013. Podlaga in lastnost zavarovanca sta se zato po 28. 5. 2013 utemeljeno spremenila.
Toženka pisnega soglasja tožnika k zatrjevanemu pobotu ni predložila in niti ni zatrjevala, da bi tožnik pisno soglasje k pobotu podal. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da materialnopravni pobot v konkretnem sporu ni bil možen, saj ni bil izpolnjen pogoj pisnega soglasja iz drugega odstavka 136. člena ZDR-1.
Glede procesnega pobota je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženkina terjatev do tožnika ne obstaja, posledično pa procesni pobot ni mogoč.
Ali sta se tožnica in medicinska sestra na hodniku videli, je znano le navedenima oseba. Za to ugotovitev kakršnokoli posebno strokovno znanje ni potrebno.
Jok - sploh dolgotrajen in v nočnem času - je gotovo okoliščina, ki bi se jo tožnica lahko spomnila že prej, jo navedla v tožbi ali o njej vsaj izpovedala že ob prvem zaslišanju.