ZFPPIPP člen 302, 302/2, 303, 303/3, 305, 305/1, 305/2, 308, 308/1, 308/3. SPZ člen 137, 137/1. ZZK-1 člen 134, 134/1.
postopek preizkusa terjatev - zavarovana terjatev - ločitvena pravica - plomba - napotitev na pravdo
Kadar je prerekana zavarovana terjatev, je odločitev o napotitvi na pravdo odvisna od tega, ali gre za ločitveno pravico, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo ali na podlagi izvršilnega naslova.
IZVRŠILNO PRAVO - NOTARIAT - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00022868
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-2, 20a, 20a/3, 55, 55/1, 55/1-2, 55/1-3, 55/1-5, 58, 58/3, 76, 76/1. ZPotK-1 člen 15, 15/4, 19, 19/1. OZ člen 103, 104, 105, 111, 111/1, 111/2, 356, 356/1. ZOR člen 379. ZN člen 4, 23.
neposredno izvršljiv notarski zapis kot izvršilni naslov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - odpoklicno upravičenje - dokazovanje zapadlosti terjatve - odstop od kreditne pogodbe - zastaranje judikatne terjatve - ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe
Upnik je dokazal tudi nastanek odpoklicnega upravičenja, s tem ko je dolžnikoma s pozivom z dne 4. 6. 2015 dal dodaten 15 dnevni rok za plačilo zapadlih obveznosti. Drži sicer, kar navaja pritožba, da upnik navedenega poziva z dne 4. 6. 2015 skupaj z vročilnico v postopku ni nikoli predložil, vendar pa se višje sodišče strinja, da je upnik nastanek odpoklicnega upravičenja kljub temu dokazal. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je v odgovoru na ugovor priloženem Sporazumu na predlog dolžnikov z dne 30. 6. 2015, ki sta ga dolžnika podpisala, navedeno, da je banka dne 4. 6. 2015 na podlagi 10. člena Kreditne pogodbe kreditojemalca in zastavitelja 1 ter poroka in zastavitelja 2 pozvala na plačilo zapadlih obveznosti najkasneje do 22. 6. 2015. Enako izhaja tudi iz odgovoru na ugovor priložene Izjave o razdoru z dne 23. 6. 2015. Dolžnika sta torej v Sporazumu z dne 30. 6. 2015 s svojima podpisoma potrdila, da jima je banka s pozivom z dne 4. 6. 2015 dala dodaten 15 dnevni rok za izpolnitev in to je tudi po presoji višjega sodišča odločilno.
sodba na podlagi pripoznave - pripoznava tožbenega zahtevka - konec postopka zunaj glavne obravnave
ZPP v prvem odstavku 316. člena konec glavne obravnave določa kot skrajni časovni trenutek, do katerega lahko tožena stranka pripozna tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je to določbo povzelo v obrazložitvi sodbe, s tem pa ni navedlo, da je v zadevi opravilo glavno obravnavo.
prenos poslovnega deleža v d.o.o. - omejitev razpolaganja - insolvenčni postopek
Omejitev razpolaganja s premoženjem kot izjemo je potrebno po splošnem razlagalnem pravilu vedno ozko tolmačiti. Zato jo lahko določi samo jasen zakon, ne razlaga v sodni praksi. 151.a člen ZFPPIPP določa zgolj omejitev pristojnosti organa nadzora in skupščine insolventnega dolžnika, po katerem družbeniki izgubijo določena upravljavska upravičenja. Vendar to ne pomeni, da so izgubili vsa korporacijskopravna upravičenja iz poslovnega deleža, zlasti pravice do sorazmernega dela preostale likvidacijske ali stečajne mase po prenehanju družbe. Prav tako ne pomeni, da nimajo več poslovnih deležev v pravem pomenu besede. Premoženjsko pravico do sorazmernega dela preostale mase družbeniki ohranijo do izbrisa družbe. Ali bo v primeru stečaja ostala stečajna masa, ki bi pripadala družbenikom ali ne, v tej fazi ni mogoče prejudicirati. Upoštevati je potrebno z novelo ZGD-1I spremenjeni prvi odstavek 482. člena ZGD-1, da se za pridobitelja poslovnega deleža šteje le tisti, ki je vpisan v register. Zato, če želi nek subjekt pridobiti poslovni delež v družbi v insolvenčnem postopku, mu sodni register tega ne more preprečiti.
neprerekana dejstva - priznana dejstva - pasivnost tožene stranke - prekluzija - izvršba na podlagi verodostojne listine - ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - dopolnitev tožbe - dejanska podlaga tožbe - trditveno in dokazno breme
Pritožbeni očitki glede opustitve pojasnilne dolžnosti tožnice in posledične ničnosti pogodbe predstavljajo nedovoljene pritožbene novote in so kot taki neupoštevni. Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (286. člen ZPP). Toženec je bil seznanjen s trditvami tožnice, prerekal pa ni nobene. Neprerekana dejstva je sodišče prve stopnje pravilno štelo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Toženec je imel možnost podati trditve o obliki pogodbe, o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti in vsem ostalem, kar sedaj navaja v pritožbi, pa tega ni storil in sodišču tudi ni podal razloga, zakaj tega ne bi mogel zatrjevati pravočasno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00023039
ZDen člen 72. OZ člen 103. ZPP člen 189.
odškodnina zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja - litispendenca - identiteta zahtevkov - procesna predpostavka - ureditev razmerij med udeleženci - delni sporazum - uveljavljanje zahtevka - več pravnih podlag - izpolnitev pogodbene obveznosti - plačilo odškodnine - trditvena in dokazna podlaga
Izpodbijani sklep je napačen - izdan v nasprotju s 189. členom ZPP, ki ureja litispendenco, in tudi pomanjkljiv. Sodišče je namreč pri presoji objektivne istovetnosti tožbenih zahtevkov v celoti prezrlo prvi pravni temelj, na katerem temelji sicer enoten tožbeni predlog: zatrjevani sklenjeni sporazum med pravdnima strankama o plačilu dogovorjene odškodnine za kmetijska zemljišča in dele kmetijskih zemljišč. Za primer, da bi sodišče menilo, da predloženi sporazum o delni ureditvi odškodninskih razmerij med strankama ne predstavlja pravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku v višini glavnice, pa je tožnica uveljavljala tudi (drugo) pravno podlago: plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja s tistimi podržavljenimi in vrnjenimi zemljišči, ki so v celoti ali vsaj v delu kmetijska. Sodišče se je pri presoji ugovora litispendence zmotno omejilo le na pravno podlago drugega temelja in zato zmotno presodilo, da je podana istovetnost tožbenih zahtevkov v tej in že prej pričeti pravdi.
Zahtevek za izpolnitev pogodbene obveznosti in zahtevek iz naslova plačila odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja z nepremičninami na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen res temeljita na enotnem časovnem dogajanju (vračilo nepremičnin tožnici v postopku denacionalizacije). Vendar sta v razmerju subsidiarnosti: tožnica uveljavlja odškodninski zahtevek po zakonu le, če ne bo uspela z zahtevkom, ki temelji na izpolnitvi pogodbe. Po vsebini gre torej za drugačen tožbeni predlog. Čeprav je postavljen enoten tožbeni (dajatveni) zahtevek za plačilo denarne terjatve, iz trditvene in dokazne podlage tožnice izhaja, da ima tožbeni predlog v dejanskem in pravnem pogledu različno oziroma dvojno podlago. Zatrjevana so dejstva, ki bodo relevantna za presojo pogodbene podlage zahtevka in na drugi strani druga dejstva, ki so potrebna za presojo zahtevka ob neposredni uporabi drugega odstavka 72. člena ZDen za plačilo odškodnine. Kadar so za uporabo različnih pravnih norm relevantna različna dejstva, gre za drug tožbeni temelj, čeprav dejstva izhajajo iz istega historičnega dogodka.
Pravdni stranki sta že v pogodbi dogovorili plačilo odškodnine za primer toženčevega predčasnega odstopa od pogodbe. Dogovorili pa sta tudi način obračuna le-te in njeno višino (glej 4. člen pogodbe). Pritožbeno stališče tožene stranke, da tožnik do odškodnine ni upravičen je zato zgrešeno.
začasna odredba v družinskih sporih - določitev višine preživnine za otroka - potrebe preživninskega upravičenca - stanovanjski kredit - porazdelitev preživninskega bremena
Tudi pri določitvi začasne preživnine je treba upoštevati toženčeve boljše materialne in pridobitne zmožnosti ter tožničino večjo obremenjenost z varstvom in vzgojo otrok.
določitev deleža dolžnika na skupnem premoženju - pravnomočna sodba - izvršilni naslov - seznam izvršilnih naslovov - upniško dolžniško razmerje - poplačilo terjatve
V obravnavani zadevi zahteva upnica enega od zakoncev (toženca) določitev deležev na nepremičninah, ki sodijo v skupno premoženje. Določba 57. člena ZZZDR omogoča upniku posameznega zakonca uskladitev zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin z resničnim in s tem uspešno poplačilo terjatve z izvršbo na dolžnikovem deležu na skupnem premoženju. V skladu s pravno teorijo in s sodno prakso je stališče sodišča prve stopnje, da je položaj upnika, ki razpolaga s pravnomočno sodbo (iz prvega odstavka 57. člena ZZZDR), enak položaju upnika, ki razpolaga s seznamom izvršilnih naslovov. Tožba zaradi določitve deleža dolžnika na skupnem premoženju po prvem odstavku 57. člena ZZZDR, tako ni pogojena s pravnomočno sodbo, temveč je vezana na obstoj pravnomočne odločitve o obstoju dolžniško – upniškega razmerja, ki v konkretnem primeru izhaja iz seznama izvršilnih naslovov.
negatorna tožba - pasivna legitimacija pri negatorni tožbi - neposredni motilec - prenova vodovodnega omrežja - protipravnost vznemirjanja lastninske pravice - javna korist - soglasje lastnika za poseg - opustitev izvedbe dokazov - prepozno uveljavljanje kršitev določb pravdnega postopka
Pri negatorni tožbi je pasivno legitimiran neposredni motitelj in tudi tretji, ki ima zaradi ravnanja neposrednega motitelja proti lastniku neposredno korist, ki jo mora odobriti. Dejanje neposrednega motitelja mora tretji šteti kot svoje zaradi pridobitve neposredne koristi.
krivdno povzročeni stroški kazenskega postopka - poseben sklep o stroških kazenskega postopka - gospodarski subjekt
Sodišče prve stopnje spregleda, da ZKP v prvem odstavku 94. člena taksativno našteva tiste, ki plačajo stroške ne glede na izid, ki so jih povzročili po svoji krivdi. Tisti, ki so povzročene stroške dolžni plačati, pa so stranke (ne pa tudi državni tožilec) in udeleženci kazenskega postopka. Določba 94. člena ZKP torej ne zajema tudi podjetja oziroma gospodarskih subjektov. Zato je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
CESTE IN CESTNI PROMET - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV
VSL00023040
OZ člen 131, 131/1. ZCes-1 člen 2, 3. ZPP člen 318.
poseg v lastninsko pravico - zmanjšanje vrednosti nepremičnine - denarna odškodnina zaradi razlastitve - pojem in status javnih cest - kategorizirana javna cesta - protipravno ravnanje nosilca oblasti - gradnja ceste - sprememba prometnega režima - dejanska razlastitev - denarno nadomestilo - vrednost nepremičnine - izdaja zamudne sodbe - pogoji za izdajo zamudne sodbe - sklepčnost tožbe - neprerekana dejstva - dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, ne smejo biti v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik - nečitljiv podpis - podpis zastopnika oziroma pooblaščenca - pristnost podpisa
Nečitljivo podpisane vloge zaradi teže zagrožene pravne sankcije (zavrženje vloge) ne gre enačiti s povsem nepodpisano vlogo (brez odvetnikovega žiga in podpisa), sploh pa ne v primeru, ko gre za podpis s strani pravne osebe, ki v postopku nastopa kot pooblaščena odvetniška družba, in ne kot sama stranka, ter ne obstaja utemeljen dvom glede identitete podpisnika oziroma glede pristnosti podpisa.
Tožnik v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za škodo (zmanjšanje vrednosti nepremičnin), ki jo je utrpel zaradi protipravnega ravnanja toženke, ki mu je z izdajo Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Šmartno pri Litiji in brez predpisanega predhodnega odkupa nepremičnin ali opravljenega postopka razlastitve (torej brez kakršnegakoli nadomestila) v dejanskem smislu odvzela lastninsko pravico na spornih nepremičninah, na katerih že potekajo ceste. Protipravnega ravnanja toženke torej v obravnavanem primeru ne predstavlja gradnja ceste na spornih nepremičninah, temveč sprememba obstoječega pravnega režima na že zgrajeni cesti, do česar je prišlo s kategorizacijo ceste z občinskim odlokom. Pred kategorizacijo cesta na spornih nepremičninah ni bila v javni uporabi, temveč je predstavljala prometno površino, na kateri se je opravljal promet na način in pod pogoji, kot jih je v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa določil lastnik ali od njega pooblaščeni upravljavec.
Senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo sprejelo sklep, katere dokazne predloge bo izvedlo. Razlog, zakaj ostalih predlaganih dokazov ni izvedlo oz. je dokazne predloge (zaslišanje strank) zavrnilo, je navedlo v izpodbijani sodbi, in sicer da je vsa odločilna dejstva ugotovilo na podlagi navedb in listin. S tem je svojo odločitev utemeljilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00022846
ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pripadajoče zemljišče - skupno pripadajoče zemljišče - neustavnost zakonske določbe - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - obseg pripadajočega zemljišča - pretekla raba zemljišča - redna raba - parkirišče - javna površina - javna cesta - javno dobro - atrij kot sestavni del stanovanja - posebni skupni del - prenos pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču - načelo akcesornosti
Sodišče prve stopnje je skladno s kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ter ob pomoči izvedencev (urbanistične in geodetske stroke) ustrezno razmejilo sporna parkirišča od javne ceste, ki je v lasti pritožnice. Kot je pravilno pojasnilo v izpodbijanem sklepu, je imel pojem javne površine, ki je bil uporabljen v takratnih prostorskih aktih in v pogodbi o oddaji mestnega zemljišča z dne 10. 11. 1965, v času načrtovanja in ureditve teh površin drugačen pomen kot danes. Pritožnica ni dokazala, da bi šlo po namenu in dejanski uporabi za javno površino, namenjeno splošni rabi vseh in vsakogar, ne le predlagateljev oziroma etažnih lastnikov. Ugovor javnega dobra, ki je relevanten zoper obseg pripadajočega zemljišča, bi namreč lahko bil utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003.
podjemna pogodba - končni rezultat - dejansko stanje - dejansko opravljeno delo - predmet obveznosti podjemnika - izdelava projektne dokumentacije - pridobitev gradbenega dovoljenja - odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve
Predmet (vsebina) podjemnikove obveznosti ni samo delo, ki ga opravlja podjemnik, da bi opravil (končni) posel, ki se ga je zavezal opraviti, ampak (šele) končni rezultat, ki se ga je zavezal doseči, torej opravljeno delo (opravljen posel).
Tožnica je sicer izdelala geodetski načrt, vodilno mapo, načrt arhitekture in načrt gradbenih konstrukcij pred odstopom toženca od podjemne pogodbe, vendar pa se je za toženca zavezala pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga ni pridobila.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00024735
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1/3.. ZSSloV člen 53, 53/2.
neizrabljen tedenski počitek - vojak - misija
Toženka pripadnikom na mednarodnih misijah ne more odrekati pravice do tedenskega počitka.
Glede na ugotovljene toženčeve zdravstvene omejitve tudi na psihičnem področju ter ob ugotovitvi, da nima izkušenj s podobnimi deli, kar vse je bilo kot odločilno upoštevano ob določitvi rente, bi tako tožnica morala izkazati predvsem, da bi bil toženec dela na razpisanih delovnih mestih sposoben opravljati.
Tožnica nastopa bistveno spremenjenih okoliščin, zaradi katerih bi bil toženec sposoben opravljati ponujeno delo, kar bi omogočilo ukinitev dosojene rente, v pravno relevantnem obdobju ni izkazala. Takšne okoliščine niso obstajale ne ob vložitvi tožbe niti v času izdaje sodbe, saj se zdravstveno stanje toženca ni izboljšalo, ponujeni delovni mesti pa njegovi delovni zmožnosti ne ustrezata. Ker gre za strokovno vprašanje, ki se nanaša na toženčevo zdravstveno stanje, bi nasprotno tožnica lahko izkazala le z ustreznim izvedencem psihiatrične stroke, vendar je v tej smeri podan dokazni predlog umaknila.
vmesna sodba - objektivna odškodninska odgovornost - odgovornost države - nevarna stvar - strelno orožje - okvara sluha zaradi uporabe strelnega orožja - služenje vojaškega roka - zaščitni čepki - prekomeren hrup - krivdna odškodninska odgovornost - soprispevek oškodovanca - sokrivda - vzročna zveza - ravnanje oškodovanca - posledica - duševna bolezen - shizofrenija - teorija o adekvatni vzročnosti - vzročnost za obseg škode
Uporaba strelnega orožja je uporaba nevarne stvari, ki pomeni večjo nevarnost za okvaro sluha. Tožena stranka je skušala povečano nevarnost zmanjšati tako, da je predpisala in omogočila uporabo zaščitnih čepkov za ušesa. Vendar s takim ravnanjem ni vplivala na spremembo lastnosti za okvaro sluha nevarne puške. Puška je še vedno ostala v pravnem pomenu nevarna stvar.
Tudi ob dejstvu, da bi imel tožnik čepek v ušesu, bi lahko nastala tožnikova škoda, zato ni vzročne zveze med ravnanjem tožnika, ko ni ustavil streljanja in izvedel predpisanega protokola in nastalo posledico.
Skladno z uporabo teorije o adekvatni vzročnosti je sodišče ugotavljalo vzročnost za obseg konkretne škode. Na podlagi ugotovitev obeh izvedencev je pravilno sklepalo, da se brez tožnikove poškodbe pri tožniku ne bi razvila duševna bolezen. To je sklepalo na podlagi stanja tožnika pred poškodbo. Če bi se izkazalo, da je bil pred poškodbo tožnik duševno bolan, ali pa je imel takšne duševne težave, iz katerih bi se lahko razvila ta duševna bolezen, bi bilo moč pritrditi pritožbi, da je tožnikova bolezen posledica, ki je nenavadna in preveč oddaljena glede na poškodbo. Ob ugotovitvah, da tožnik ni bil duševno bolan in se tudi ni zdravil zaradi kakšnih duševnih težav, iz katerih se lahko razvije shizofrenija, pa pritožbi ni mogoče pritrditi.
stranska intervencija - zavrnitev predloga - pravica do pritožbe
Ne drži, da tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep, da bi se lahko pritožila le družba, ki se je priglasila k stranski intervenciji, in da je pritožba nedovoljena. Kolikor sodišče intervencijo zavrne, se lahko intervenient pa tudi stranka, ki se z intervenientovo udeležbo v postopku strinja, proti sklepu sodišča o zavrnitvi intervencije pritoži.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00028372
ZPP člen 184, 184/2, 274, 274/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZPotK člen 7. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 2.
dobrovernost - merilo povprečnega potrošnika - valutno tveganje - informacijska dolžnost banke - profesionalna skrbnost - nepoštenost predmeta pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošteni pogodbeni pogoji - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - slaba vera banke - obseg pojasnilne dolžnosti - predmet pogodbe - pojasnilna dolžnost - dokaz z zaslišanjem prič - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - pravica do izjave - prepozen dokazni predlog - kredit - kredit v CHF - kreditna pogodba v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - valutna klavzula - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - pojasnilna dolžnost banke - opustitev pojasnilne dolžnosti - dolžna profesionalna skrbnost - ničnost pogodbe - sprememba tožbe - dajatveni tožbeni zahtevek - pravni interes - procesna predpostavka - zavrženje tožbe - jezikovna nejasnost določil - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Iz pisne kreditne pogodbe sicer jasno izhaja, da gre za kredit v CHF, katerega evrska protivrednost se izračuna po tečaju ECB na določen dan. Vendar je povprečni potrošnik s tem (kvečjemu) seznanjen z možnostjo zvišanja (in znižanja) vrednosti tuje valute ter možno negativno posledico (z zvišanjem kreditne obveznosti), ni pa mu omogočeno ovrednotenje prevzetega tveganja. Vključenost tega besedila v kreditno pogodbo zato še ne daje podlage za sklep o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti toženke.
Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je bila tožnica ustrezno informirana, preveliko težo pripisalo njeni izobrazbi (že iz razloga, ker je nima s področja ekonomske ali finančne stroke), kot tudi dejstvu, da je informacije o kreditu v CHF predhodno pridobila od prijatelja. Banka je dolžna pojasnilno dolžnost opraviti v vsakem primeru, in sicer v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika. Tudi če bi se štelo, da ima posamezen potrošnik višjo raven strokovnega znanja, to ne omogoča zaključka, da v razmerju do prodajalca ali ponudnika ni šibkejša stranka. Aktivnosti in neaktivnosti potrošnika v zvezi z iskanjem informacij banke ne odvezujejo pojasnilne dolžnosti v enakem obsegu; ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo prejete informacije potrošnik upošteval pri svoji odločitvi. Podlage za sklep, da je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, tudi ne daje okoliščina, da je med pravdnima strankama predhodno že bila sklenjena kreditna pogodba v EUR. Odločilno ne more biti niti dejstvo, da tožnica ni izkoristila možnosti konverzije kredita iz CHF v EUR. Zaradi zmotnih materialnopravnih stališč sodišče prve stopnje konkretne vsebine in obsega toženkinih pojasnil ni ugotavljalo. Ker je na podlagi tožničinih osebnih okoliščin presodilo, da se je pomena in tveganj kreditne pogodbe v CHF ter gibanja tečaja CHF/EUR morala in mogla zavedati, se do njenih navedb o pomanjkljivo opravljeni pojasnilni dolžnosti toženke ni opredelilo.
Tudi na podlagi tega, kakšna je bila (običajna) praksa toženke glede svetovanja kreditojemalcem pri sklepanju kreditnih pogodb v CHF, je mogoče ugotoviti vsebino informacij, opozoril in zagotovil, ki jih je pred in ob sklenitvi kreditne pogodbe prejela tožnica.