Uredba o splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije (2002) člen 7, 109. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
dolžnikova pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - odškodninska odgovornost dobavitelja električne energije
Tožeča stranka dokaznega predloga z zaslišanjem strank sploh ni podala, zato ji ni mogla biti kršena pravica do izjave. Pravica do izjave je stranki lahko kršena tedaj, če sodišče ne izvede dokaza, ki ga stranka predlaga prav z namenom, da se ugotovijo za presojo odločilna dejstva ali pa sodišče zavrne takšen dokaz z pavšalno obrazložitvijo, da izvedba dokaza ne bi vplivala na presojo ali pa če sodišče arbitrarno oceni, kaj bi se ugotovilo z izvedbo predlaganega dokaza.
V konkretnem primeru tožeča stranka dokaznega predloga z zaslišanjem tožeče stranke ni podala, zato sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke z zaslišanjem strank, ni kršilo pravico do izjave tožeči stranki in se zato sodišču prve stopnje ni pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Po 109. členu Uredbe ima uporabnik pravico do odškodnine, če mu je upravljalec omrežje neutemeljeno prekinil ali ustavil odjem ali oddajo električne energije ali če traja prekinitev odjema neupravičeno dolgo. Skupno število in trajanje vseh nenapovedanih prekinitev dobave ali odjema na enem prevzemno-predajnem mestu v enem letu določa 7.člen Uredbe o splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije (Uradni list RS, št. 117/02, 21/03 - popr., 51/04 - EZ-A, 126/07).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00013132
ZKP člen 168, 168/3.
ni razlogov o odločilnih dejstvih - pomanjkljiva obrazložitev - utemeljenost suma - nejasni razlogi o odločilnih dejstvih - obrazložitev utemeljenega suma
V izpodbijanem sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih, saj prvostopno sodišče ni obrazložilo na čem temeljijo zaključki o utemeljenosti suma, da sta obdolženca storila očitani kaznivi dejanji.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00013049
ZPP člen 8. OZ člen 419, 393, 1020. ZGD-1 člen 498.
posojilna pogodba - veljavnost posojilne pogodbe - izpodbojnost - ničnost - vračilo posojila - aktivna legitimacija - prenos terjatev - pogodba o odstopu terjatev - obvestilo o odstopu terjatve - obvestitev dolžnika o odstopu terjatve - nesklepčnost dela tožbenega zahtevka - namensko posojilo - posojila družbi namesto lastnega kapitala - zakoniti zastopnik družbe - standard profesionalne skrbnosti - trditvena in dokazna podlaga - dokazno breme - poroštvena zaveza - solidarno poroštvo - oderuška pogodba
Toženca nista stranki pogodbe o odstopu terjatve, zato niso utemeljena njuna pritožbena razlogovanja o vprašljivosti odstopa glede na evidentne dokaze in obvestilo o odstopu terjatev ter dejstvo, da odstop za odstopnika in prevzemnika sploh ni sporen.
V primeru porabe posojila za drug namen, kot je bil dan, posojilna pogodba ni nična, temveč ima posojilodajalec možnost odstopiti od pogodbe, kar pa se v danem primeru ni zgodilo.
Toženca nista uspela dokazati, da naj bi šlo pri posojilu družbenika za nedovoljeno posojilo družbi namesto lastnega kapitala. Neizkazana so ostala pritožbena zatrjevanja, da naj bi bil med družbeniki sklenjen dogovor o zagotovitvi lastnega kapitala v višini danega posojila. Poleg tega ZGD-1 v 498. členu nedovoljena posojila družbi namesto lastnega kapitala sankcionira le za primere, ko tečejo stečajni postopki ali postopki prisilne poravnave. Družbeniki samostojno odločajo, kako in kdaj bodo financirali družbo. Tudi v primeru kriznih obdobij sodna praksa dopušča možnost, da družbeniki zagotovijo posojilo, zato sklicevanje pritožbe na težko finančno stanje družbe ni relevantno in nima vpliva na ničnost posojilne pogodbe.
Zakoniti zastopnik družbe mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe, s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Nenazadnje je direktor odškodninsko odgovoren družbi, ki jo vodi, dokazno breme za razbremenitev te odgovornosti pa je na njem. V zakonu je določen strog standard profesionalne skrbnosti, saj direktor odgovarja tudi za opustitve dolžnega ravnanja pri vodenju poslov. Prva toženka zato ne more uspeti z nesubstanciranim sklicevanjem o njeni nevključenosti v posle družbe, kar sicer zatrjuje v pritožbi.
ZFPPIPP člen 399, 399/2, 399/2-1, 407, 407/1. KZ-1 člen 82, 82/4, 82/4-3, 211.
osebni stečaj - odpust obveznosti - ovire za odpust obveznosti - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu - kaznivo dejanje goljufije - pogojna obsodba s posebnim pogojem - preklic pogojne obsodbe - kazenska evidenca - izbris obsodbe iz kazenske evidence - odločanje o predlogu za odpust obveznosti
Dolžnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo o predlogu za odpust obveznosti odločiti najkasneje do konca preizkusnega obdobja, ne pa tri mesece po poteku preizkusnega obdobja. V skladu z določbo prvega odstavka 407. člena ZFPPIPP namreč sodišče "po poteku preizkusnega obdobja" izda sklep, da se dolžniku odpustijo njegove obveznosti. Pred izdajo sklepa o odpustu obveznosti pa mora preveriti, ali obstaja ovira za odpust iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
Stališče pritožnika, da kaznivo dejanje goljufije po 211. členu KZ-1 ni kaznivo dejanje proti premoženju in gospodarstvu je zmotno. Navedeno kaznivo dejanje je umeščeno v 23. poglavje KZ-1, v katerem so navedena kazniva dejanja zoper premoženje.
Za uspešno obrambo proti sklepčnim trditvam tožeče stranke ne zadošča le njihovo pavšalno prerekanje. Zato pritožbene trditve, da je tožena stranka prerekala vse navedbe tožeče stranke, razen tistih, s katerimi se je izrecno strinjala, ne more biti odločilno za presojo, da naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje napačna.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 82, 88, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zagovor - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Tožena stranka je dokazala, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da si je protipravno prilastil 321 kosov viška servisnega materiala, ki mu je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo. S tem je uresničil vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1, kar je odpovedni razlog po 1. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Dokazan pa je tudi odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tožnik z očitanim ravnanjem naklepoma huje kršil tudi pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je ravnal je v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi in kršil obveznosti iz 33. , 34. in 37. člena ZDR-1. Po teh določbah mora delavec vestno opravljati delo, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, upoštevati mora zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, poleg tega pa se mora vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.
ZDR-1 člen 4, 13, 13/2, 18.. ZDR člen 4, 11, 11/2, 16.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Tožnikovo delo, ki je mesečno variiralo tako glede števila delovnih dni, kot tudi glede same razporeditve, trajanja dnevne delovne obveznosti in je bilo v celoti odvisno od povpraševanja naročnikov, ne predstavlja nepretrganega opravljanja dela, temveč gre za delo po potrebi. Za presojo glede obstoja delovnega razmerja so pomembne tudi ugotovitve, da se je lahko tožnik samostojno odločal, kdaj ne bo izvajal storitev za toženo stranko, in da za njegovo odsotnost ni bila potrebna odobritev ali privolitev tožene stranke. Prav tako ni izpolnjen element opravljanja dela po navodilih in nadzoru tožene stranke. Ker v medsebojnem pogodbenem razmerju med strankama v spornem obdobju niso obstajali elementi delovnega razmerja, je utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.
ZFPPIPP člen 332, 332/3, 345, 345/2, 374, 374/1, 374/1-3.
prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti - posebna stečajna masa - prodaja premoženja stečajnega dolžnika - posebna pravila o prodaji premoženja, ki je predmet ločitvene pravice
S prvim pozivom je bila k prevzemu premoženja pozvana samo ločitvena upnica z najboljšim vrstnim redom, zato ni mogoče šteti, da so se drugi ločitveni upniki odpovedali uveljavljanju ločitvene pravice.
povrnitev pravdnih stroškov - stroški nasprotne stranke - krivdno načelo - doplačilo sodne takse za tožbo - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - fikcija umika tožbe - sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe - likvidnostne težave - premoženjsko in finančno stanje stranke
Tožeča stranka, ki umakne tožbo, je dolžna povrniti nasprotni stranki pravdne stroške. Ker tožnica ni doplačala sodne takse za postopek, je sodišče izdalo sklep o ustavitvi postopka, tožnica pa mora tožencu povrniti njegove stroške. Zgolj pavšalna obrazložitev tožnice, da se je znašla v likvidnostnih težavah in nima finančnih sredstev, da bi stroške lahko povrnila, je za predmetni postopek neupoštevna.
Dokazna ocena sodišča prve stopnje bi morala biti vestna in skrbna ter analitično pripeljati do zaključka o ugotovitvah dejanskega stanja. Takšne dokazne ocene pa sodišče prve stopnje ni opravilo. Navedeno predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Ta kršitev je vplivala tudi na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je bila z njo preprečena celovita obravnava zadeve ter posledično tudi presoja vseh okoliščin, ki lahko dokazujejo oziroma omogočajo zaključek o obstoju ustnega sporazuma glede brezpredmetnosti tožnikove odpovedi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00012520
ZPP člen 13, 274, 274/1, 319. OZ člen 366, 366/2.
res iudicata - objektivna in subjektivna identiteta tožbenega zahtevka - prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - predhodno vprašanje - sukcesivno nastajajoča škoda - zastaranje - sukcesivno vtoževanje škode
Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni moč govoriti o pravnomočno razsojeni stvari.
Skladno z ustaljeno sodno prakso je pri zahtevi za povrnitev sukcesivno nastajajoče škode pravočasno uveljavljanje prve takšne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Prva tožba namreč pretrga tek zastaralnega roka, ki začne ponovno teči za bodočo istovrstno škodo po koncu prve pravde. Glede na pojasnjeno o uveljavljanju povrnitve celotne sukcesivno nastajajoče škode so tako tožbe in s tem pravde v zvezi z nadaljnjo škodo (ki sicer izvira iz istega, že zaključenega, škodnega dejanja) dopustne, pri čemer se v teh primerih ponovno ugotavljajo vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Vse obrazloženo velja tudi za predmetno zadevo, v zvezi s čimer velja še pojasniti, da vprašanje pravice do posesti oziroma obstoja najemnega razmerja, s katerim se je že ukvarjalo Okrožno sodišče v Mariboru v zadevi opr. št. II P 736/2012, predstavlja le predhodno vprašanje, ki (čeprav je samostojna celota) ni predmet odločanja o glavni stvari in zato odločitev o takem vprašanju ne postane pravnomočna. Prav tako pa škoda, ki jo uveljavlja tožeča stranka v predmetni zadevi, ni ista kot škoda v zadevi opr. št. II P 736/2012 Okrožnega sodišča v Mariboru, saj se nanaša na drugo časovno obdobje in zato posledično tudi ne gre za isto dejansko stanje oziroma isti historični dogodek.
Iz dejstev navedenih v tožbi izhaja, da tožnik ni prejel regresa za letni dopust za leto 2014, sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2015 in da tožniku tožena stranka ni izplačala vseh dnevnic, do katerih je bil upravičen. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, torej tudi pogoj po 4. točki 1. odstavka navedenega člena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00012610
OZ člen 197, 199, 200, 204, 206. ZVEtL člen 23, 23/4. ZPP člen 7, 212, 214, 214/2, 337.
neupravičena pridobitev - poslovodstvo brez naročila - nujna in koristna gestija - prepovedana gestija - pritožbene novote - obrazloženo prerekanje navedb nasprotne stranke
Gestija predstavlja izjemo od načela prepovedi vmešavanja v tuje posle in je dopustna zgolj takrat, ko in dokler je nujna ali koristna. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik ni izkazal, da bi bila gestija v konkretnem primeru nujna ali koristna. Uporabo teh pravil je zavrnilo iz razloga, ker za nobenega od opravljenih poslov, ki jih je po odpovedi pogodbe o upravljanju izvedel tožnik ni mogoče reči, da bi toženi stranki nastala kakšna škoda ali bi bila zamujena očitna korist, če tožnik teh poslov ne bi opravil.
Šteti je torej, da je tožnik tuje posle opravljal kljub izrecni prepovedi tožene stranke in zato skladno z določbo 204. člena OZ iz njih ni pridobil nikakršnih pravic.
Tožnik s svojim zanikanjem trditev tožene stranke ni zadostil standardu obrazloženega, substanciranega prerekanja, temveč so njegove navedbe glede na navedbe tožene stranke ostale zgolj pavšalne in nekonkretizirane. Neobrazloženo prerekanje pa je v procesni teoriji in sodni praksi izenačeno z neprerekanjem nasprotnikovih navedb. Pritožnik poskuša s pritožbenimi navedbami nadomestiti pomanjkljivo trditveno podlago v postopku na prvi stopnji.
Izrek sodbe v zadostni meri vsebuje opredelitev sostorilstva, saj konkretni dejanski stan, ki se nanaša na abstraktni dejanski stan, sprva opredeli vlogi obeh obdolžencev, ko navede, da je obdolženi Š. P. dejanje storil kot direktor, obdolženi M. D. pa kot neformalno soposlovodeča oseba družbe X. d.o.o., v nadaljevanju pa je tudi razvidno, da sta dejanje storila skupaj.
Čeprav je hoja po prašnih pločevinastih polžastih stopnicah brez protizdrsnih trakov povezana z določenimi tveganji, slednja niso takšna, da jih ne bi bilo mogoče nadzorovati.
Pri opustitvah dolžnega ravnanja odgovorne osebe pride do zbližanja oziroma prekrivanja protipravnosti in krivde. Standard „premajhne skrbnosti“ se uporablja tako za presojo krivdne odgovornosti kot za presojo protipravnosti ravnanja. Le v primeru, če zatrjevani oškodovalec uspe dokazati, da je ravnal tako, kot se je od njega v okoliščinah primera pričakovalo, in da se zato ni pregrešil zoper dolžnost vzdržati se dejanj, ki drugim utegnejo povzročiti škodo, škodno dejanje ne bo protipravno. V nasprotnem primeru je protipravnost ravnanja podana. Dokazno breme o primernosti stopnic za varno uporabo in zadostni skrbnosti zavarovanca pri gradnji in vzdrževanju stopnic je tako na toženi stranki in ne na tožnici.
umik tožbe - ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških
Tožnik očitno zamenjuje pojem povoda za tožbo oziroma potrebnosti vložitve tožbe od uspeha v pravdi. Tožnik je za znesek 67,86 EUR utemeljeno vložil tožbo. Ker pa je toženka zahtevek po vložitvi tožbe izpolnila, je tožnik neutemeljeno vztrajal zahtevku na plačilo tega zneska in ga je sodišče utemeljeno zavrnilo. Pravilno je zavrnilo tudi preostali del zahtevka. Posledično je odločitev o stroških postopka pravilno oprlo na prvi odstavek 154. člena ZPP, na podlagi katerega mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka.
Ne drži pritožbena navedba, da v predlogu za obnovo postopka ni bilo potrebno navesti, kdaj je toženec izvedel za obnovitveni razlog. Te navedbe so namreč predpisani pogoj za presojo, ali je predlog vložen pravočasno. Ker sporni predlog teh navedb ni vseboval, ga je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot nepopolnega.
Kar zadeva uporabo prava, je pri sojenju v zamudnem postopku sodišče v enakem položaju kot pri izdaji kontradiktorne sodbe. Razlika je le v tem, da pri zamudni sodbi ni potrebna dokazna ocena materialnopravno pomembnih dejstev. To pomeni, da mora biti iz obrazložitve sodbe mogoče jasno in nedvoumno ugotoviti, katera so tista pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče vzelo v podlago svoje odločitve, ter na katere pravne norme je oprlo svojo odločitev.
odločitev o pravdnih stroških - pravnomočna odločitev
Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni odločalo o zahtevku, stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, o katerih bi že bilo pravnomočno odločeno.